Rada bi sam povedala, da
- je knjigo dost zajeban pisat,
- in da je bil vikend čist luštn.
In zdej grem pa spat, mislim, da sm par poglavij knjige zabluzila, sm pa pogruntala, česa nisem dobr razmislila in to se mi zdi v redu, da sm pogruntala.
Ostanite v cvetju (in ne zmrznit, kokr so moje ciklame na oknu).
No, no, sej tko agresivni tut ne rabte bit, če si človk vzamem mal cajta, kaj? Mislm, stvari je več. Recimo… Dan ma nekolk ur premalo, in če rečem dan, mislim dan. Potem je tuki noč, ki ima lih tko par ur premalo in če rečem noč, mislim noč, čas za spanje. Potem je tuki naslednja reč, da je spanja premal, čeravno zna noč bit dovolj raztegnjena. Dons, recimo, sam za vmes puvem, je ob štirih ponoči nežka začela žvrgolet Maaami, maaami in men je srce zaigralo in sm si nataknila špegle in pogledala na uro in sm se zbudila, mula je pol pozabila name in zaspala, jst pač ne, srce mi pa tut ni več igralo. Tko je včasih, kadar je noč dovolj dolga, pa spanec ni. Potem je tuki še naslednja reč in sicer da se včasih človeku, tut če bi bla še kaka ura v dnevu uspešno najdena, ne lup pisat. In potem je tuki še en moment, da človk, kadar najde uro v dnevu in se mu lup pisat, ugotovi, da nima inspiracije. Tut ta zna včasih bit čist prekratka. In tko se potem dnevi kopičijo in bralci me začnejo črtat iz seznama omiljenih internetnih težakov in srce joka in veter piha in
povem vam… tkole se nkamor ne pride.
No, je pa tle še ena reč, to je pa ta, da se nič kej dobr ne počutim, kokr da bi se spet neki pripravljal na bolniško, ampak se noče pa noče izvest in pol sm… koko se temu reče strokovno… v vicah? No, je pa tut to, da je verjetno velik del slabega počutja na plečih mojih naravnost katastrofalnih prehranjevalnih navad, me tut zakopava počas. Jeba, ne.
Jeba.
No, ampak na splošno je pa čist v redu. Čist. Iz večih vidikov. Recimo… kaj čm najprej? Neža? Ah, okej, naj bo. Neža. Mislm, ta moj mali kombi je zakon froc. Sm doživela tut že prvi izbruh trmastega dretja, histerije če čte, ojoj, to je blo zabavno. Se je inštalirala na stopnice od očitove srednjne šole in ker ji jst modro vsak dan, ko greva mim, povem, da kako je pa oči hodil v to šolo, si je tistega lepega popoldneva zabila v glavo, da bo šla not k očitu. Takrat mu je še rekla mama (zdej je ofa al pa oto). In potem sva bli ene pol ure na unih štengah in sva se mele čist fajn, dokler si nism jst zabila v glavo, da bi počas premaknile rite do domov. Zebl me je, no, kaj. Nakar ona pa da Ne! In Ne, ne, ne! Mama, mama, ne, ne, ne… Dretje, jok brez solz, dreeetje, jst pa potrpežljivo, kokr znam sam jst, obvladujem sceno. Do uspeha, da sm jo prepričala, da se ni drla, ko sm jo odnesla naprej. Mislim, da se noben v šoli tiste pol ure ni uspel kej velik naučit. Sm bla kr zadovolna, da uspem bit tko potrpežljiva in predvsem, da se mi svirka za mimoidoče. No, potem sva šli mal naprej, pa si je zamislila vsest se v un zabojnik za Žurnal. Čiča. Čiča. Čiča! Ne morš tle čičat, to je za časopis. Čiča! Ne morš tle čičat, to je za časopis, premal prostora je za tvojo rit. Čiča pa čiča pa konc… Jst pa ne pa konc in pol sm naumila avtoritativno zahtevo, da se lahko vsede na tla al pa na stolček, ne pa v gajbo za cajtng, me je začudeno gledala in sva šli naprej. Drgač pa ma fazo čičanja, vsest se mora na vsako štengo, k ji pride pod noge. Kokrkol, mal sm si mislila, da se to začne kasnej dogajat, ampak sej vseen, tko pač je.
Potem ma tut fazo Mami gor pa mami dol. Skoz pleza po men, me lupčka, vse ponavlja za mano, če zginem iz vidnega polja je že Maaami, maaami. Mene tut to ne mot, tko mal jo vidim čez teden, da mi je čist prijetno, če mi po trebuhu skače zvečer. Shujšam sicer ne, se pa luštn mava. Strašno rada ma knjigice, kar se mi zdi imenitno.
Ko sm že pri knjigicah mam zdej večerno omarco nabito s čtivom in za neki cajta bo.
(une na srednji polici so sicer prebrane, sam fora je v tem, da prmejdun nimam doma nobenga primernega prostora za knjige in potem se mi valajo vsepovsod, pa itak jih sploh nič tastarih nisem selila nazaj. ker nimam pojma kam bi jih dala, čeprav bi jih zlo rada kam)
Teh zadnjih devet knjig sm dobila za 25 eur, te scene s kuponi 1nadan in podobno so fajn zadeve. In če sam še čist mal nadaljujem s knjigicami lahko povem, da je moja želja po čist moji knjigi že precej zrela, zori že strašn dolg, zdej zdej pa mislm, da me bo potegnil. Sicer se velikrat umaknem, si rečem kaj da hočem, matr, za knjigo napisat morš ja Znat pisat, sam pol si pa spet rečem da klinc, komu bo všeč, komu pa itak ne bo in tega šodra je na svetu že velik, pa kaj pol, če bo še ena. Glavn, da jst to probam, da utrgam pa pojem to dozorelo željo, pol pa tut če je že gnila al pa, konc koncev, surova.
Tole je to.
Kaj lepga še mam, poglejva. Aja. Naslednji teden je bil planiran odklop na morju, otvoritev sezone, pa sm si nepreklicno premislila. Ker je enostavno premrzlo, ker klima dol verjetno sploh ne bi delala, ker bi zmrznil, ker bi se cel dan nekje not gužval okol radiatorja in spal v ledeni postli, pihal bi k sto svin, ker pri nas gor itak vedno piha, in tko Asa, brez milosti, sm posekala našo morsko otvoritev. Vse skupi se sicer zdi mal nefer, ker lani je blo dol božansko
ko sm gledala kako je blo pa dve leti nazaj, sm pa našla tole lepo fotko pokojnega muca 
.
Kako je to grozn, brskat po preteklosti pa najt takrat še žive obraze…
No, pa še neki je grozn… (neža, zdej ko si že tok stara, da znaš brat, boš tut razumela mamico, a ne, kr poglej svoje stare slikce!?)… brskat po nežkinih začetnih fotkah. Mislm, pa kako mi je lahko bla luškana, to mi ni jasn. Ku en busanc je. Pri tem, da sm posebi zbirala fotke, kjer mi je bla ekstra luškana… Ojoj, res smešn. (sam, tok da veste, peter je lih tko začuden, ni sam v men problem.)
Nč, spoštovani, nos me peče, grlo me peče, perilo morm it pa vseen obest.
Priznam, to je posebne vrste užitek, kadar Kombinežka spi.
Mejte se, pa ne preveč nakladanja o acti širit, a prou.
Jst sm Ful za Slovensko Kvaliteto, ful. In mam velik potrpljenja na splošno, za velik reči, sam za aero celje sm ga pa zgubila. Pa za polzeline žabe tut. Pa na trgu me je spet ena baba na suh nategnila.
Ampak alpsko mleko je pa alpsko mleko.
Ne vem kam grejo tedni, kr naenkrat je spet en mim.
Upam, da ne bo minil še kak, preden se mi bo spet zazdel penkalo v roko stisnit pa kej napenkat sm gor.
Takle mamo.
Dons. sem tekla. Ne bi se hvalila, da so ble noge lahke, da sm izvedla kej posebi posebnega v tekaškem smislu, ne bi se. V bistvu je blo vse skupi nekak v kontekstu pacanja med štirimi stenami zadnjih neki dni, počutje pa to, mislim. Ampak fajn se mi zdi že to, da sm šla, ko že neki časa poslušam tisti notranji klic. Sej veste kateri… no, tisti. Mi je že včeri divje cvilil, ampak je blo čist preveč mrzlo za moj prefinjem okus. Pa tut druge stvari sm mela. No, ampak da se vrnem k teku… Kaj sm že hotla povedat? Da sm tekla? No, ni da bi se človk hvalu. Sam povem. Po teku sm si zaslužila še dve debeli uri z nežo na igrišču. Sonček je bil, neži se je dogajal, pa sva bli dokler je hotla bit. Nazaj grede je zaspala s piškotom v ustih, naprej naslonjena na voziček.
Včeri. Z nežko sva šli na trg, blo je sončno in mrzlo in ko sm vidla neki ledu podobnega po avtomobilih, sm si premislila glede tekanja. Trg pol, sm rekla, pa pejva. Kupili sva tulipane, radič za pujse, rumeno korenje, pomarančni sok, čilije pa zrezke za kosilo in sm spraznila denarnico. Vse razen tulipanov, radiča, pomaranč, pa čilijev je blo pristnega slovenskega izvora, točn tko, ku mora bit. Slovensko. Mislm, jst tko pravm, če že v hoferja ne grem v soboto, pa če se na tak lep sončen dan znajdem na trgu, pa naj bo. Sam za še kej več slovenskega v žakl dat iz sobotne tržnice bi šle pa številke čist preveč v višave za moj žep. Lepo se sliš, posebi če maš doma obilen vrt, pa si lahko solato, krompir, bučke, buče, kumare in paradajze rediš na svoji zemljici, v štacuni pa kupiš par slovenskih jajc pa kak meso. Potem promovirat domačo hrano res ni težka. To se lepo sliš. Če pa nimaš vrta in rabiš kr velik zelenja na teden, no, kaj čm pravt. Eno je cena, drugo pa… jebi ga, sm pač med drugim tko plehka, da hrano kupujem tut z očmi. In korenčka, ki ga sploh ne morm normalno spucat pač ne bom kupila, pa tut če je slovenski in ekološki. Pa še drag je k svina. Pa tut unim ekološkim piškavim jabčkom se odpovem. Nerada bi vas namreč nategvala, kako ekološka pa osveščena sm. Kar se slovenske hrane tiče. Slovenski kmetje bi pač lahko kej več dal na dolgoročnost, redne odjemalce pa take minorne reči, ne da si lahko domač super fin slovenski jogurt folk privošči sam sm pa ke, včasih temu rečemo za pocrkljat. Mal jogurta, fina domača skuta, smetana, sir, pa se ti zdi, da si boga za jajca prijel, ko prineseš dobrote domov. Dva dni, pa nema više (tega se pač velik poje) pa greš v štacuno po jogurt za 30 centov. Namest k svojmu fensi domačmu mlekarčku. In ker nisi redna stranka, ti podtakne še pokvarjeno smetano. Hvala pol. Pa še neki vam povem (in to sm v službi požela val posmeha, kot sm že žal vajena)… če mi slovenci ne znajo na polico dat slovenska jajca vsaj talne reje, bom vzela pa francoska al pa avstrijska. In niti pod razno ne slovenska jajca iz kletk. Sm pač mnenja, da slovencu pač ni odpuščeno kur mučit sam zato, k je lokalc. Slovensko gor al pa dol. Tok o tem, kar se mene tiče. Na tržnici se v lublani pač komot bankrotira. Zato si kupm tulipane.
V petek pa v četrtek pa v sredo sm bla pa z nežiko doma, ji brisala nos in merila vročino in ji govorila, da je moja lubica in ona je vztrajno govorila Ne. Ne. Ne. Razen tist čas, ki je jože strigel njene loknčke (ki so ji že tko faconarsk po bundesligovsk plezal po vratu dol), takrat je bla tih. Zdej ma kratko čupo. In Je moja lubica, ne glede na to, kaj ona reče.
En od teh dni je bil tut un, ko sm do srede noči brala Knjigo En dan. Nism mogla nehat in to se mi že dolg ni zgodil. Pol sm se scmizdrila, pol sm šla nežki Mimija vzet iz postle (nerodn, če ma froc za najljubšo žival medveda, ki zavzame več kot pol njene postle), pol sm še mal gruntala, kako znajo eni fajn pisat in pol sm nekak zaspala. Ta knjiga mi je bla res fajn in vsakič, ko kej tko fajnga preberem, si zaželim, da bi več boljših knjig brala. Sej tut med unimi za 3 evre se najde kej čist okej in v bistvu nimam nč proti njim, čeprav se marsikomu zdi pa pod častjo tak šodr kupovat, sam mene, kot sm rekla, ne moti. In vedno, ko vidim, da ma leklerk spet polne kupe knjig, se zakadim not in sicer ugotovim, da sm 90% že vse enkrat kupila, ampak dobim vsake tolk lih dovolj, da mam za žulit. Je pa res, da res fajn knjige sm pa dobila iz knjižnice (recmo Angela´s ashes), stare domače knjižnice (recmo San Michele) al pa je prinesel dedek mraz. In ker v knjižnici nism bla že sto let in ker tut v stari domači knjižnici ni več velik pametnega in ker dedek mraz pride sam enkrat na let, sm primorana (pa ne v slabem smislu) domov tovorit une po 3 eure. Ampak vsake tolk pa paše kej mal boljšga prebrat. In men je bla tale En dan zakon.
Zdej pa odrivam na umivanje, pripravit si morm kaj bom jutr oblekla (tko pa je, če gospod mož dlje spi zjutri), mogoče bom začela brat kako drugo zadevo, kako poglavje za pa pa in potem bom nardila pa pa.
Jutr mam un… un… kako se že reče… Vrtec.
Neža je spet zbolela! Sva doma in
gledava risanke.
Kakšen J-E-B-E-N teden je bil tole. Vsekakor napoved tut ni dobra, še bo to ene drkancije (ne morm lepš rečt, res ne) ampak
po takem luštnem vikendu se sprašujem, če je slučajno Res vredno sekirat se?
Itak da se ni, iskat rešitve, to je. Da bo poleg družinske idile tut službeno zadovoljstvo.
V petek zvečer, ko sva s tamalo miško prišli domov, naj bi prišli v bombo od stanovanja, pa je petrček vse pospravu… ah, zakon. Pol sva dala nežo spat, vpregla varuško in se spokala v kitajsko jest. Že dolg nisva bla, pravzaprav, in je res pasal. Sobota je bla sploh super, ker sm poleg jutranjega bodypumpa (kok je pasal, zdej se že fajn matram, mam že neki mišic in mi gre kr fino… neža je bla pa fiksirana v svojem jedilnem stolčku in se kokr ena napredna kleopatra kopala v jogurtu), ekstra luštnega sprehoda po sončni lublani dobila tut zlo zaželjene škornje.
V nedeljo smo pa ponovil sončkanje po mestu…
Pol sva z nežko preoblekli pujske (vija reče ona viliju…),
pol je dala parkrat bučki malco,
pol je šla pa ona še enkrat na en dolg sprehod, da sm jst lahko v miru konkretno pospravila. Sicer bi se, za zihr, čez teden zadušil. (noro, kako hitr se nameče vse, če res sprot ne pospravimo po tleh, en dan pustiš, pa je… in čez teden se men, sploh v taki situacijo kot je, tut slučajno ne lup še kej migat po stanovanju)
Oči je pa ta čas priden v svoji pisarni.
No, in če teden ni bil vreden velik, je pa tole…
In frizer ta teden.
P.S. Sej bi pokazala kako kombinežka pleše na AC/DC pa me boste spet obtožil, da je to zato, ker je kot dojenčica ležala pod migetajočo disko napravo… (ampak ona Res rada pleše!)
Kaj morm, spet se bo vse okol neže vrtel. Recimo to, da je prejšnji teden vse 4 dni zdržala v vrtcu, jst pa doma na bolniški. Neki migrene, neki viroze, kr neki vglavnem. Naslednji teden štartamo zdravo v pondelk, in da vidmo.
Dons je mela nežka mal bolj konkreten spoznavni dan s pujski. Do zdej sem ji pustila kakega pujska sam mal pobožat, predvsem jih je pa futrala, to je obvezno. Pi pi pi papa, se dere in pol jim nameče radič not.
In če vid solato na mizi recimo za kosilo, je to pi pi pi in vsa je hepi zarad tega. Kot sm rekla, dons smo mel bližnje srečanje, pustila sm ji, da jih je božala, futrala, da se ji je zdel pomembno, da je del prašičje scene. Tok zlo, da je padla v en zlo žalostni jok, ko ji je Vili Debili ukradu celo glavo radiča. In mi ga je zatožila, da Ne, ne bo on sam papu, Jst mu bom dala!
Ušeska se je pa prav ustrašla, ko je nanjo plezal in za njo dirjal, za unim radičem. Zanimiv, ker je Vili glavni terorist pri nas.
Pri Pipici je pa tamala že mal zgubila koncentracijo, smo pa kr hitr nehal. Vsekakor pa koncentracije nikakor ni zgubila bučka, ki bi ji lahko človk, medtem ko ona nišani prasce (v konkretnem primeru pipico), po glavi hodu in ji zraven nohte strigel, pa ne bi trzala.
In da ne bi rekl, da se ta post ne vrti okol neže…
Sam tok. Sicer pa ma tut novo prjatlco, Amelie, luštno 3,5 letno punčko, ful prijazno in lepo vzgojeno, in sta se zlo lepo poštekali. Na konc sta se že za rokce držali in okol hodili. Luštn.
Da pa bo res vse okol neže dons, pa lahko še povem, da nama je ratal v petek zvečer it v avstrijsko ikeo ugotovit, da majo jodlarji nek čudn praznik in da je vse zaprt. Belo pisarniško mizo, za petrovo pisarno, sva z velik sreče dobila v rutarju (bla je pomoje edina bela, ki si jo lahko naložu in se odpeljal. v lublani. kriza.) In ker ta post res ni namenjen samo neži, lahko pokažem, kako je pol reva sama sestavila to mizo, medtem ko sva midva verjetno kavo pila.
To je pa še en muvi, kako gre z veseljem v vrtec.
In to, da ne boste rekl, da se vse sam okol neže vrti. Neža z Mimijem.
Televizije ni in vedno manj jo pogrešam.
Mam kr neki novih knjig in strašn rada jih mam za lahko noč. Veselim se postle, ful hudo.
Zdej mam bodypump 71. Al 72? Vsekakor je ena številka več, kokr je bil un do zdej. Zabavno. Mmmmišice bolejo.
Jože me bo totalno kregu, ker sm nežo tko čudn postrigla.
Ehm…
No, tokle.
Lepo vas pozdravlam.
Naslednjič bo pa mogoče bolj zanimiv.
