Dons. sem tekla. Ne bi se hvalila, da so ble noge lahke, da sm izvedla kej posebi posebnega v tekaškem smislu, ne bi se. V bistvu je blo vse skupi nekak v kontekstu pacanja med štirimi stenami zadnjih neki dni, počutje pa to, mislim. Ampak fajn se mi zdi že to, da sm šla, ko že neki časa poslušam tisti notranji klic. Sej veste kateri… no, tisti. Mi je že včeri divje cvilil, ampak je blo čist preveč mrzlo za moj prefinjem okus. Pa tut druge stvari sm mela. No, ampak da se vrnem k teku… Kaj sm že hotla povedat? Da sm tekla? No, ni da bi se človk hvalu. Sam povem. Po teku sm si zaslužila še dve debeli uri z nežo na igrišču. Sonček je bil, neži se je dogajal, pa sva bli dokler je hotla bit. Nazaj grede je zaspala s piškotom v ustih, naprej naslonjena na voziček.
Včeri. Z nežko sva šli na trg, blo je sončno in mrzlo in ko sm vidla neki ledu podobnega po avtomobilih, sm si premislila glede tekanja. Trg pol, sm rekla, pa pejva. Kupili sva tulipane, radič za pujse, rumeno korenje, pomarančni sok, čilije pa zrezke za kosilo in sm spraznila denarnico. Vse razen tulipanov, radiča, pomaranč, pa čilijev je blo pristnega slovenskega izvora, točn tko, ku mora bit. Slovensko. Mislm, jst tko pravm, če že v hoferja ne grem v soboto, pa če se na tak lep sončen dan znajdem na trgu, pa naj bo. Sam za še kej več slovenskega v žakl dat iz sobotne tržnice bi šle pa številke čist preveč v višave za moj žep. Lepo se sliš, posebi če maš doma obilen vrt, pa si lahko solato, krompir, bučke, buče, kumare in paradajze rediš na svoji zemljici, v štacuni pa kupiš par slovenskih jajc pa kak meso. Potem promovirat domačo hrano res ni težka. To se lepo sliš. Če pa nimaš vrta in rabiš kr velik zelenja na teden, no, kaj čm pravt. Eno je cena, drugo pa… jebi ga, sm pač med drugim tko plehka, da hrano kupujem tut z očmi. In korenčka, ki ga sploh ne morm normalno spucat pač ne bom kupila, pa tut če je slovenski in ekološki. Pa še drag je k svina. Pa tut unim ekološkim piškavim jabčkom se odpovem. Nerada bi vas namreč nategvala, kako ekološka pa osveščena sm. Kar se slovenske hrane tiče. Slovenski kmetje bi pač lahko kej več dal na dolgoročnost, redne odjemalce pa take minorne reči, ne da si lahko domač super fin slovenski jogurt folk privošči sam sm pa ke, včasih temu rečemo za pocrkljat. Mal jogurta, fina domača skuta, smetana, sir, pa se ti zdi, da si boga za jajca prijel, ko prineseš dobrote domov. Dva dni, pa nema više (tega se pač velik poje) pa greš v štacuno po jogurt za 30 centov. Namest k svojmu fensi domačmu mlekarčku. In ker nisi redna stranka, ti podtakne še pokvarjeno smetano. Hvala pol. Pa še neki vam povem (in to sm v službi požela val posmeha, kot sm že žal vajena)… če mi slovenci ne znajo na polico dat slovenska jajca vsaj talne reje, bom vzela pa francoska al pa avstrijska. In niti pod razno ne slovenska jajca iz kletk. Sm pač mnenja, da slovencu pač ni odpuščeno kur mučit sam zato, k je lokalc. Slovensko gor al pa dol. Tok o tem, kar se mene tiče. Na tržnici se v lublani pač komot bankrotira. Zato si kupm tulipane.
V petek pa v četrtek pa v sredo sm bla pa z nežiko doma, ji brisala nos in merila vročino in ji govorila, da je moja lubica in ona je vztrajno govorila Ne. Ne. Ne. Razen tist čas, ki je jože strigel njene loknčke (ki so ji že tko faconarsk po bundesligovsk plezal po vratu dol), takrat je bla tih. Zdej ma kratko čupo. In Je moja lubica, ne glede na to, kaj ona reče.
En od teh dni je bil tut un, ko sm do srede noči brala Knjigo En dan. Nism mogla nehat in to se mi že dolg ni zgodil. Pol sm se scmizdrila, pol sm šla nežki Mimija vzet iz postle (nerodn, če ma froc za najljubšo žival medveda, ki zavzame več kot pol njene postle), pol sm še mal gruntala, kako znajo eni fajn pisat in pol sm nekak zaspala. Ta knjiga mi je bla res fajn in vsakič, ko kej tko fajnga preberem, si zaželim, da bi več boljših knjig brala. Sej tut med unimi za 3 evre se najde kej čist okej in v bistvu nimam nč proti njim, čeprav se marsikomu zdi pa pod častjo tak šodr kupovat, sam mene, kot sm rekla, ne moti. In vedno, ko vidim, da ma leklerk spet polne kupe knjig, se zakadim not in sicer ugotovim, da sm 90% že vse enkrat kupila, ampak dobim vsake tolk lih dovolj, da mam za žulit. Je pa res, da res fajn knjige sm pa dobila iz knjižnice (recmo Angela´s ashes), stare domače knjižnice (recmo San Michele) al pa je prinesel dedek mraz. In ker v knjižnici nism bla že sto let in ker tut v stari domači knjižnici ni več velik pametnega in ker dedek mraz pride sam enkrat na let, sm primorana (pa ne v slabem smislu) domov tovorit une po 3 eure. Ampak vsake tolk pa paše kej mal boljšga prebrat. In men je bla tale En dan zakon.
Zdej pa odrivam na umivanje, pripravit si morm kaj bom jutr oblekla (tko pa je, če gospod mož dlje spi zjutri), mogoče bom začela brat kako drugo zadevo, kako poglavje za pa pa in potem bom nardila pa pa.
Jutr mam un… un… kako se že reče… Vrtec.
