dnevnik

Včasih me zanese, pa s kako bejbo nekolk preveč nadebudno navalim na debato zakaj nimam niti najmanjše želje met še enga froca. Poslušte kaj povem.

Mam dost enga. Mam psa, mam pujse, mam in bom mela skoz svoje žvali. In zame je pes tok velik faktor, da odtehta še enga froca. Mam omejeno število ur v dnevu in mam družinske člane, ki zahtevajo vsakodnevno pozornost. In ker zame življenje brez psa ni opcija, ga tut ne mislim menjat za otroka. Ker dva met, da se kokr igrata med sabo… no, moj en bo mel pač drugačno vrsto vrstnikov, nič manj kvalitetno.

Živali Tok dajo in naučijo  pa tut zahtevajo, namreč.

Tko jst mislim.

Ponavad ne naletim na razumevanje, ker babe smatrajo, da je nedopustno enačit pse pa otroke. Seveda sm vajena bit nerazumljena, nč zato. Jst namreč psa pa otroka enačim samo v tem, da sta zame oba družinska člana. Ne da je pes moj otrok, niti da je človk, je žival, ampak je tut družinski član. Poznamo različne prakse glede tega, ena, dost uveljavljena je, da se marsikdo psa znebi, ko dobi otroka. Ne dolg nazaj je krožila ena bokserka okol, češ, da je postala zaščitniška, ko so dobil dojenčka in kaj naj zdej druzga, kokr da jo dajo stran.

Ej, ne morš, no. Dejstvo je, da se družinsko življenje s prihodom malega drekca nekolk spremeni. Enim bolj, drugim manj. Ampak pes, ki si ga vzel v svoj dom, je tvoja odgovornost, obveza, od trenutka ko prvič prestopi prag doma, do trenutka, ko ga zadnjič zapusti. In nobena odgovornost ni lahka in vsakodnevno samoumevna, še najmanj una, ki jo maš do enih živih bitij, ki terjajo vsesorta od tebe.

To je jeba, vam povem. Ne morš lagodno šetkat po parku s psom nekje 100 metrov kjerkolže naokol, medtem ko ti frajariš z vozičkom in zaljubljeno bebaviš abucibucibuci z unim not. Pes dela preglavice, teži, serje, se hoče clo fajtat z drugimi. In ti preprečuje kvaliteten sprehod z novopridobljenim zakladom. Smotan. Jst čist razumem, da se hočjo zarad tega psa znebit, ker to je res zoprn.

Ampak… grozn je, kako mal odgovornosti čutijo taki ljudje do svojga psa. Kako se jim ne lup ukvarjat z njim. Kako je kr naenkrat odveč. In grozn je, kakšno sporočilo dajo svojmu otroku s tem, ko se znebijo svojga psa, ki ga bojda ljubijo, ob prvi situaciji, ki ni več lagodna. Kakšno sporočilo pa dajo starši otroku, ko jim avto zmasakrira ljubkega mucka, ki so ga nabavli, pa je mel šele eno leto? Pa takoj nabavjo druzga?

Ta sporočila so problematična. Okej je psa dat stran, ko se morš mal prilagodit, ko mal zagusti. Okej je odnehat ob prvi težavici. Okej je mačke menjavat k gate, sej so samo mački, za katere je ja znano, da radi živijo lepo in kratko, kako pa umrejo se nas pa ne tiče. Okej je gledat stran od stvari, ki se nas ne tičejo. Okej je ponucat, dokler je luštn. Okej je kamne metat v golobe, ker jih ne maramo, ampak kužke pa morš hranit z najboljšo hrano in redno pestovat kot otroka. Okej je bit zloben do tistih, ki jih iz kakršnegakoli razloga ne maraš, mogoče samo zato, ker čudn zgledajo ali govorijo.

No, ampak kaj sm hotla povedat… Da že celo življenje živim s psi in še čim kosmatim. Da mi je ta gromozansko bogat čut za odgovornost zrasu skupi z njimi in da mi ne bi, če ne bi tko delal moji starši. Jst si želim, da bi lahko neži dala lih tok in še več tega in vem, da ne bo žalostna, ker bo edinka. In ne, ne mislim, da je egoistično met enga, kokr je tut dost razširjeno mnenje. Egoistično je met dva pa bit grd do živali.

Vglavnem, Nežka je ena in Edina .

(sploh pa se mi še te ene ne lup spat dajat, kaj šele dveh… kako si to sploh lahko kdo želi?)