dnevnik

Pujsi je strašno, strašno prikupen. S temi ušeski zna tako pomigat, da kar zapiha okol vogalov…

Danes sem blazno pospravljala. In tut veliko razmišljala zraven. Pač, se zgodi tudi to. En gospod iz hiše me je pred dvema dnevoma vprašal (ne vem sicer zakaj, ampak hvala vseeno, za iztočnico), kaj mi pomeni pes. B? Mal hecno, če te nekdo tkole na suh nekaj tazga vpraša. Ja, kaj, sem rekla, veselje… Pa me je kar še enkrat vprašal. Kot bi hotel na vsak način slišat… skrb. Ja, sem rekla, kaj… skrbi pa velik veselja. In se je nasmehnil do ušes in rekel: No, evo. B? OK. Nekaj se mu je očitno dogajalo v glavi, česar tisti trenutek recimo, da nisem čist dobr dojela. Ampak me je pa kar napeljal na eno razmišljanje. Prav dobr je zadel bistvo. Pes pač ni zgolj in samo veselje, ker če je, potem smo pač taki mazohisti. Resnici na ljubo je pes najprej blazno velika skrb. A nas ne skrbi že takoj, prvi dan, ko ga dobimo? A bo jokal, a pogreša bratce in sestrice, a bo mel drisko? Pa potem, ko začne rast, da ne bo imel kakšne slabe izkušnje s psi, z ljudmi. Pa če bo priden sam doma, pa če bo šel v šolo, kam in kdaj pa kolk to stane? Pa katera ovratnica je najboljša, pa kdaj cepit oziroma a sploh cepit, kaj če ne, kaj če ja. Pa potem začne šepat, si zlomi noht, kašlja, bruha….karkoli, nekaj že. H kateremu veterinarju, kaj mu je, a se bo pozdravil, a bo kaj posledic? Potem pa kdaj bo starejši, kdaj bo star, kdaj bo umrl… Skrbi, skrbi. Pa zakaj pol, tok skrbi, a se splača? Mislim, zakaj??? No, če nimaš psa, tega pač ne boš nikoli vedel. Če maš psa tako, da cele dneve sam luta okoli, če imaš psa tako, da ne veš kako pa kdaj je umrl, če imaš psa tako pač, ker ga pač imaš… Če imaš tkole psa, potem res ne moreš razumeti skrbi. In zakaj je to tako veselje.

Takele sem gruntala, ko sem pospravljala. Nekaj ur sem pospravljala za pujski, najprej sem spucala svinjak v tamali sobi, potem sem preoblekla vseh 5 pujskov, z vsakim sem se še malo pomenila, vsak je šel na en špancir. Mislim, kaj je pa tok fajnga pucat za pujsi? A veste, kako svinjarijo so naredili po celi dnevni sobi?! Sesalc se je spet zamašil, dol sem se matrala nest 5 ogromnih vreč, polnih sena in žaganja, vsa sem svinjska od prahu, seno mam zapičeno v palcu, utrujena sem. Ampak pujski so pa srečni! In zakaj klinca se je fajn matrat zato, da so pol pujski srečni? Ja, zato, ker mi je to v veselje. Hec, ne?

Najhuje mi je oddajat živali, jim iskat dom. Je stresno kot sam satan. Kam, kdaj, h komu, a bo v redu, kaj če ni…? Milijon vprašanj, skrbi, slabo spanje. Res ne štekam, kaj je tok luštnega pri vsem tem? No, jaaa, a morm povedat?

Takele sem gruntala, ja, ko sem se pogovarjala s temi modreci, ki znajo prav fajn komunicirat z mano in jst z njimi. In smo vsi zadovoljni. Ja, to so moje živalce, skrbi, pa tako veselje. Hec, res.

Tale kup sena sem danes kupila, ostal je še en paket.

Sem tekla, sem! In še zelo prijetno je bilo, me je bilo strah, kako bom čist sesuta, ker en mesec nisem tekla. No, pa nisem bila nič sesuta, sem lepo odšpilala 50 minut brez hoje, v kosu, ne dolgo nazaj se mi je o čem takem lahko le sanjalo. Zelo sem zadovoljna. Sem pa morala tekat vsaj na začetku nenormalno počasi, zraven bi lahko kavo kuhala, tako počasi, da sem si pulz umirjala in držala nekje na 180. Povprečnega sem imela 183 in to zato, ker sem velik kos poti laufala v klanec (kater hitler jih je izumil…?!) in takrat mi gre v momentu čez 190. Pa, ko sem z mislimi odplavala kam drugam, ko sem se odklopila s tega sveta, pa so se mi noge kar same začele hitreje vrtet… takrat mi je šel tudi na 190. Potem sem pogledala na urco in se v trenutku preselila v realnost, malce ustavila konje. Čeprav bi rada tekla tako, kot lahko, pa da bi lahko zraven letela po kakem drugem svetu, razmišljala, pisala spomine, dnevnike, vohala morje… ampak se mi zdi, da se moram mogoče le še malo ozirat na tole mojo pumpo. Nisem pa edina s takim udarnim srčnim utripom, sem vidla na TF-ju, da nas je več takole začudenih začetnikov, ki smo odkrili ameriko z raznimi polarji in suntoti in se potem zasekirali, da matr, moj pulz pa ni normalen! Potem te tekaške starešine lepo pomirijo in to je fajn.

Po poteh sedmerih mostičkov (sej so sedmeri, ne?) se je spet našel prenapetež, ki je polagal listke z opozorili pesjanarjem, naj pobirajo drek za svojim psom. Tipu ali babnici, ki tole počne, na splošno ne bi rekla prenapetež, če bi sama (ki vedno pobiram drek za svojim psom) v svojih ohoho letih sprehajanja po Tivoliju in Rožniku in Mostecu kdaj dejansko tudi vidla kak pasji drek na potki. Pasji dreki so problem zelenic, parkov, malih zelenih zaplatic v mestu, nič ne rečem, po ravninskih delih Tivolija tudi, vendar ne na potkah po Rožniku. Tam pač, sori, ne! In kater drekač gre potem po tleh spuščat te svoje listke, ne vem… prenapetež pač. Bi bila bolj zadovoljna, če bi nekdo dajal opozorila, naj bodo psi na povodcih. Ker so spuščeni psi daleč večji problem tega okolja kot pasji dreki.

Mali pujsek je krasna živalca. Je moral biti kar vajen ljudi pa vodo zna pit iz napajalnika, pa res je en tak krasotec prijazen. Kdo ve kakšna je pa njegova zgodba… Zjutraj je bilo prav hecno, ko se je vseh pet spravilo čivkat, simpatično. Zdaj moram pa spet Marka prosit, da me pelje v mr. peta izropat police s senom.

Pa še nekaj reči moram danes opravit, o tem pa več drugič. Ker moj dnevnik je za nazaj, ne za naprej, a veš.

Danes bom živalska. Ostalo v dnevu je bilo tako ali tako brez veze, pri živalstvu pa je bilo dogajanja še pa još.

Kar vidite –>

–> je ostanek pujskom izjemno priljubljenih zelenih rolic, ki so končale v Bučkinem želodcu. Kaj jo prime, da požre to posušeno zbito travo… ne bi vedla, dejstvo je, da jo je prijelo in da je pojedla kakšne pol škatle. Prebavljen material je temu primeren, obilen, temno zelen in zdrizast.

Vidite, tole –>

–> je pa naš novi mali prijateljček, ki mu bomo pomagali do novega doma. Ubogec je bil najden pri neki zapuščeni hiši, očitno se je človeško dobri duši zazdelo, da mu ne bo hudega. No, dolgo mu res ne bi bilo, bi kmalu končal v kremljih kake mačke. Nima še imena, sem se pa precej raznežila, ko sem ga prvič videla. Na prvi pogled je bil kot mali Pipi, kako pogleda in zavriska, pa s tistimi netopirskimi ušeski pomiga…. Taka mala podganica, tak luškan prijazen pujsek, tak srček… Ta bo dobil res en dom, kot se šika! Pujsek je še mlad, pa nič pretirano prestrašen.

Potem je Maja še spucala ušeska Pipici pa MarJotu al Murčiju al karkoli ta tamali že je (men se Murči kar dopade, mimgrede), nimata garij, samo kot taprava prasca imata pač svinjska ušesa (zabavna besedna igra).

Ta moment se torej v dnevni sobi nahaja 5 pujskov, en pes in dve želvi.

Do sedaj se torej, kot ste ugotovili, več ali manj vse vrti okoli pujskov, še Bučka se vrti okoli pujskov. No, pa se bom še jst mal okol želvic, da ne bo predolgočasno. Torej, Tapko je en tak mali butec. Parkrat me je danes prav požrešno ugriznil, kot sneta skira se je poganjal iz vode in se zaletaval v mojo, nič hudga slutečo roko, ki ga je zgolj želela nahraniti. Fehtica je že vajena, da lepo počaka, mirno vzame črva iz roke, al Tapko je pa še vedno en bumbar. Velik je pa tut že tako, da včasih ne vem a gledam Fehtico al njega. Je pa zanimivo, da ma Peter njega raj, jaz mam pa raj Fehto, ker je bolj pametna. Hm… a ne, da je en vzorec tlele?

Ker sem pa že živalska, moram pa še povedat, da sem po dolgem času (nekaj dni!) spet videla mojo Linčko, miško zlato (nje se vedno blazno razveselim) in revčko je spet napadel en kmečki kvazi nemc, ampak jo je na srečo oče branil. Na srečo ji tudi ni nič naredil, lahko bi se pa končalo kot z Artijem, ko mu je kmečki kvazi nemc raztgal mišično prepono in zdrobil rebra. Ta reva je ena taka tarča za te uboge kmečke, nesocializirane, tepene, največkrat kvazi nemce, zgleda, da ji zamerijo, ker se je ona tega usranega kmečkega življenja rešila, oni pa ne. Ubogi psi, krivi samo tega, da so cucki.

Jutri se bom potrudila laufat.

Danes sem zaspana, že cel dan. Grozno je, zjutraj sem se komaj iz postelje zvlekla, v službi mi je brnelo po glavi, edino z Bučko v Tivoliju je bilo lepo. No, priznam, proti koncu sem začela zehat, ker se je samo še valjala po travi, vsakih 10 metrov se je vrgla na tla. In zakaj sem tako zaspana? Čist sam zato, ker sem tokrat pa resnično malo spala. Ne vem, če je bilo 5 ur vsega skupaj. Sem predolgo vztrajala s karaokami, potem sem si naštimala še muzko, da bi mi kao nežno igrala in me zazibala v spanec, kar se je izkazalo za totalno neumnost, ker se mi je glasnost sredi noči zdela trikrat hujša kot, ko sem šla spat. Pa slišala sem šaltanje CDjev, kar je ponoči blazen kraval. In tako sem ene dvakrat vstala pa šla malo utišat muzko, tretjič sem jo šla pa ugasnit. Torej, cela noč enih motenj. Bedno.

Prejle sem šla pogledat kaj delata sosedi, ju nisem videla že nekaj dni, pa slišala tudi ne. Pa sta, hvalabogu, obe še vedno enako zdravi. Kar me je zelo razveselilo je pa to, da sta že dobili kartico iz Sarajeva in sta bili neskončno veseli. Pomeni, da sva jima malce polepšala dan, z eno kartico, tako mejhno pozornostjo. In potem sta mi povedali kako je bilo, ko sta šli pred petdesetimi leti (!) v Sarajevo… Ej, kakšen spomin, kaj bi dala, da bi ga mela vsaj pol tok dobrega. Vse še vesta, od tega ob kateri uri je šel vlak, avtobus, kdo je bil gor, kako se je pisal, kje sta spali prvo noč, drugo, tretjo… ma, vse se spomnita. Noro. Me zelo veseli, da ju je tale najina kartica ponesla v tisto obdobje in v tiste kraje, sem vidla, da imata krasne spomine na Sarajevo.

Nič, zdej grem pa mižat. Ure minusa se nabirajo…

… pojem. Satan tisti, ki je odkril karaoke.

Takele je danes dobil Peter, za kazen, ker mu moram samo še prat pa pokat. Pa štumfe sem mu morala kupit, je rekel, in sem se odločila, da če mu že perem pa pokam, mu bom pa še takele štumfe kupila. Upam, da jih boš ponosno nosil!

Še eno sredo sem sfaširala. Oziroma je skor ona mene… Je bilo kar naporno. Pa vedno bolj me preganja tek. Npr. najbolj me preganja vprašanje - kdaj bom šla spet kej tečt? Ker… karkol napišem bo itak zvenelo kot en sam beden izgovor. Samo, evo, tvegam, bom povedala glavni razlog. Ne da se mi zjutraj vstat ob pol šestih. Ob 5:30, s številkami. Ne da se mi, ne ljubi se mi, ne morem vstat, ne gre. Še ob šestih ne morem, pa lih za lih spedenam živalski vrt, da sem ob normalni uri v službi. Najhuj je pa Bučka, ker nikol noče srat, ko bi si jst najbolj želela, da bi srala. Jah, tko pač je, povem po pravici. Bučka je kriva. In Peter, ker šprica dom. Samo, kot vsaka pokončna in emancipirana ženska, bom tut jst enkrat vstala in se uprla tlaki psihičnih okov, uprla se bom prepričanju, da se mi ne ljubi vstat, ker je ob 5:30 kao blazno zgodaj. Sej veste, vse se da, če se hoče. Zato bom za začetek naredila korak naprej - v soboto, sem se odločila. To je primeren dan za začetek.

Moram pa priznat, da se mi zdi blazno zabavno nekaj… to sem zdej pomislila, ko poslušam Harisa… in se prav zabavam. A si predstavljate tole našo fensi meščansko okolje, taka staromeščanska hiša, s samimi pomembnimi prebivalci, finimi pa staromeščanskimi… da poslušajo, če prisluhnejo, tole bosansko jodlanje od Harisa? Mislm, za poscat od smeha! Že za to se splača. Mal provocirat. Moja mama se verjetno drži za glavo, pomoje misli, da se mi je odrolal, sam veš kaj ti povem… boli me patak Sicer pa, kdove, mogoče me čez čas prime spet kako punk obdobje, kdove, če majo sosedje radi punk, hahahaha?

Danes sem poleg tega, da sem Marka fehtala, da me vozi zapravljat za hrano (pujsi so zjutraj prav užaljeno krakali, ker so dobili samo kumaro pa korenje) še Pipici postrigla dlake okol riti, pa njo pa tamalga Murčija (kakor sta ga bojda poimenovala mojadva) sem preselila v svinjak in sta nenormalno srečna. Sem predlagala, da bi tudi v njunem domačem okolju naredili tak svinjakec. Pa mama noče. Pa sej jo štekam. Pol bi ziher še kakšnega fasala.

“Tamal teka po teh svojih treh nogicah okol ko pr norcih, Pipica je pa čist tunel osvojila..”

Ponoči sem pa odkrila kakšna lisica je Bučka… Ja, ponoči. Mula si ni mislila, da bo ponoči še kdo kaj okoli hodil, pa jo čekiral. Je napela svoje pametne debele oči, ko sem jo našla na sedežni, da sem se morala kar mal smejat. Seveda, tko deep down, ker valda sem morala igrat avtoriteto pred sovo… Matr je prebrisana, en se vpraša koliko časa naju že tkole izigrava. Namreč, spala je zraven mene, na postelji. Dokler ni iz ne vem kakšne finte enostavno šla. Ona to naredi tko, mal vzvišeno. Potem se pa jst tako v polsnu spomnim, da bi zaprla okno v dnevni. Odkolovratim tja, vsa čorava, in opa, kaj je pa ta silhueta tamle na kavču? In se je odplazila dol, kot ena kačica… Ker na kavču ne sme bit in ona to zelo dobro ve. Samo pri njej je čist vseeno a kaj ve ali ne, ona namreč razmišlja momentalno. Ve, da nekaj ne sme, ampak ve pa tudi, da dokler ne bomo vedli, da to počne, bo uživala. Ko jo bomo dobili bo pa že mal potrpela, brez posledic. In potem jovo na novo. Linčka je čist druga, ona je tok doživela, da se ne zajebava več. Če česa ne sme, ji še na pamet ne bi padlo, da bi tkole izzivala. Jih je reva prevečkrat fasala v prejšnjem življenju.

Mislim, da že lep čas nisem TVja prižgala. Pohvalno. Grem zdej to pohvalnost demantirat, mogoče je kak dober slovenski film… Najboljš, da rečem lahko noč, zaspala bom itak - če bo pa slovenski film še tok bolj.

Se opravičujem, ker sem šele dons pogruntala priimek Harija, namreč ta ni Mata Hari, kot ste zmotno mislili, pač pa Varešanović. Tko da ni lepo, da sem napisala, da sem na koncertu vidla Hari Mata Harija, čeprav se pa kr hecno sliš

Tukile se bom pa učila zavijat, tko kot zna Haris (glej karaoke ). Bom pa priporočila slušateljem, da si dajo čepke v ušesa.

Tako je, 19. avgusta gremo na morje!