Danes sem zaspana, že cel dan. Grozno je, zjutraj sem se komaj iz postelje zvlekla, v službi mi je brnelo po glavi, edino z Bučko v Tivoliju je bilo lepo. No, priznam, proti koncu sem začela zehat, ker se je samo še valjala po travi, vsakih 10 metrov se je vrgla na tla. In zakaj sem tako zaspana? Čist sam zato, ker sem tokrat pa resnično malo spala. Ne vem, če je bilo 5 ur vsega skupaj. Sem predolgo vztrajala s karaokami, potem sem si naštimala še muzko, da bi mi kao nežno igrala in me zazibala v spanec, kar se je izkazalo za totalno neumnost, ker se mi je glasnost sredi noči zdela trikrat hujša kot, ko sem šla spat. Pa slišala sem šaltanje CDjev, kar je ponoči blazen kraval. In tako sem ene dvakrat vstala pa šla malo utišat muzko, tretjič sem jo šla pa ugasnit. Torej, cela noč enih motenj. Bedno.
Prejle sem šla pogledat kaj delata sosedi, ju nisem videla že nekaj dni, pa slišala tudi ne. Pa sta, hvalabogu, obe še vedno enako zdravi. Kar me je zelo razveselilo je pa to, da sta že dobili kartico iz Sarajeva in sta bili neskončno veseli. Pomeni, da sva jima malce polepšala dan, z eno kartico, tako mejhno pozornostjo. In potem sta mi povedali kako je bilo, ko sta šli pred petdesetimi leti (!) v Sarajevo… Ej, kakšen spomin, kaj bi dala, da bi ga mela vsaj pol tok dobrega. Vse še vesta, od tega ob kateri uri je šel vlak, avtobus, kdo je bil gor, kako se je pisal, kje sta spali prvo noč, drugo, tretjo… ma, vse se spomnita. Noro. Me zelo veseli, da ju je tale najina kartica ponesla v tisto obdobje in v tiste kraje, sem vidla, da imata krasne spomine na Sarajevo.
Nič, zdej grem pa mižat. Ure minusa se nabirajo…
