dnevnik

Sem tekla, sem! In še zelo prijetno je bilo, me je bilo strah, kako bom čist sesuta, ker en mesec nisem tekla. No, pa nisem bila nič sesuta, sem lepo odšpilala 50 minut brez hoje, v kosu, ne dolgo nazaj se mi je o čem takem lahko le sanjalo. Zelo sem zadovoljna. Sem pa morala tekat vsaj na začetku nenormalno počasi, zraven bi lahko kavo kuhala, tako počasi, da sem si pulz umirjala in držala nekje na 180. Povprečnega sem imela 183 in to zato, ker sem velik kos poti laufala v klanec (kater hitler jih je izumil…?!) in takrat mi gre v momentu čez 190. Pa, ko sem z mislimi odplavala kam drugam, ko sem se odklopila s tega sveta, pa so se mi noge kar same začele hitreje vrtet… takrat mi je šel tudi na 190. Potem sem pogledala na urco in se v trenutku preselila v realnost, malce ustavila konje. Čeprav bi rada tekla tako, kot lahko, pa da bi lahko zraven letela po kakem drugem svetu, razmišljala, pisala spomine, dnevnike, vohala morje… ampak se mi zdi, da se moram mogoče le še malo ozirat na tole mojo pumpo. Nisem pa edina s takim udarnim srčnim utripom, sem vidla na TF-ju, da nas je več takole začudenih začetnikov, ki smo odkrili ameriko z raznimi polarji in suntoti in se potem zasekirali, da matr, moj pulz pa ni normalen! Potem te tekaške starešine lepo pomirijo in to je fajn.

Po poteh sedmerih mostičkov (sej so sedmeri, ne?) se je spet našel prenapetež, ki je polagal listke z opozorili pesjanarjem, naj pobirajo drek za svojim psom. Tipu ali babnici, ki tole počne, na splošno ne bi rekla prenapetež, če bi sama (ki vedno pobiram drek za svojim psom) v svojih ohoho letih sprehajanja po Tivoliju in Rožniku in Mostecu kdaj dejansko tudi vidla kak pasji drek na potki. Pasji dreki so problem zelenic, parkov, malih zelenih zaplatic v mestu, nič ne rečem, po ravninskih delih Tivolija tudi, vendar ne na potkah po Rožniku. Tam pač, sori, ne! In kater drekač gre potem po tleh spuščat te svoje listke, ne vem… prenapetež pač. Bi bila bolj zadovoljna, če bi nekdo dajal opozorila, naj bodo psi na povodcih. Ker so spuščeni psi daleč večji problem tega okolja kot pasji dreki.

Mali pujsek je krasna živalca. Je moral biti kar vajen ljudi pa vodo zna pit iz napajalnika, pa res je en tak krasotec prijazen. Kdo ve kakšna je pa njegova zgodba… Zjutraj je bilo prav hecno, ko se je vseh pet spravilo čivkat, simpatično. Zdaj moram pa spet Marka prosit, da me pelje v mr. peta izropat police s senom.

Pa še nekaj reči moram danes opravit, o tem pa več drugič. Ker moj dnevnik je za nazaj, ne za naprej, a veš.