Danes sem blazno pospravljala. In tut veliko razmišljala zraven. Pač, se zgodi tudi to. En gospod iz hiše me je pred dvema dnevoma vprašal (ne vem sicer zakaj, ampak hvala vseeno, za iztočnico), kaj mi pomeni pes. B? Mal hecno, če te nekdo tkole na suh nekaj tazga vpraša. Ja, kaj, sem rekla, veselje… Pa me je kar še enkrat vprašal. Kot bi hotel na vsak način slišat… skrb. Ja, sem rekla, kaj… skrbi pa velik veselja. In se je nasmehnil do ušes in rekel: No, evo. B? OK. Nekaj se mu je očitno dogajalo v glavi, česar tisti trenutek recimo, da nisem čist dobr dojela. Ampak me je pa kar napeljal na eno razmišljanje. Prav dobr je zadel bistvo. Pes pač ni zgolj in samo veselje, ker če je, potem smo pač taki mazohisti. Resnici na ljubo je pes najprej blazno velika skrb. A nas ne skrbi že takoj, prvi dan, ko ga dobimo? A bo jokal, a pogreša bratce in sestrice, a bo mel drisko? Pa potem, ko začne rast, da ne bo imel kakšne slabe izkušnje s psi, z ljudmi. Pa če bo priden sam doma, pa če bo šel v šolo, kam in kdaj pa kolk to stane? Pa katera ovratnica je najboljša, pa kdaj cepit oziroma a sploh cepit, kaj če ne, kaj če ja. Pa potem začne šepat, si zlomi noht, kašlja, bruha….karkoli, nekaj že. H kateremu veterinarju, kaj mu je, a se bo pozdravil, a bo kaj posledic? Potem pa kdaj bo starejši, kdaj bo star, kdaj bo umrl… Skrbi, skrbi. Pa zakaj pol, tok skrbi, a se splača? Mislim, zakaj??? No, če nimaš psa, tega pač ne boš nikoli vedel. Če maš psa tako, da cele dneve sam luta okoli, če imaš psa tako, da ne veš kako pa kdaj je umrl, če imaš psa tako pač, ker ga pač imaš… Če imaš tkole psa, potem res ne moreš razumeti skrbi. In zakaj je to tako veselje.
Takele sem gruntala, ko sem pospravljala. Nekaj ur sem pospravljala za pujski, najprej sem spucala svinjak v tamali sobi, potem sem preoblekla vseh 5 pujskov, z vsakim sem se še malo pomenila, vsak je šel na en špancir. Mislim, kaj je pa tok fajnga pucat za pujsi? A veste, kako svinjarijo so naredili po celi dnevni sobi?! Sesalc se je spet zamašil, dol sem se matrala nest 5 ogromnih vreč, polnih sena in žaganja, vsa sem svinjska od prahu, seno mam zapičeno v palcu, utrujena sem. Ampak pujski so pa srečni! In zakaj klinca se je fajn matrat zato, da so pol pujski srečni? Ja, zato, ker mi je to v veselje. Hec, ne?
Najhuje mi je oddajat živali, jim iskat dom. Je stresno kot sam satan. Kam, kdaj, h komu, a bo v redu, kaj če ni…? Milijon vprašanj, skrbi, slabo spanje. Res ne štekam, kaj je tok luštnega pri vsem tem? No, jaaa, a morm povedat? 
Takele sem gruntala, ja, ko sem se pogovarjala s temi modreci, ki znajo prav fajn komunicirat z mano in jst z njimi. In smo vsi zadovoljni. Ja, to so moje živalce, skrbi, pa tako veselje. Hec, res.
Tale kup sena sem danes kupila, ostal je še en paket.
