dnevnik

Brez bolečine, hude prizadetosti, bolnih čustev … ne gre in ne bo šlo. Povzročil si, vse to je in bo. Zdaj pa motiš naraven tok moje bolečine, prizadetosti in mojih čustev. Motiš. Vem, da mora bit, ker nisem robot. Vem, da je in da bo, še. Ampak naj bo, naj gre naravno v tisto smer, kamor mora it, ne motit. Hočeš kaj, želiš kaj - od mene? Povej. Kaj? Če nič, če odškrtnjena vrata, če ramo… ne motit. Imaš spoštovanje do mene? Res? Ga ne čutim. Boš vedno dvignil telefon in se hahljal osebi, s katero si me varal, do katere nisi “ravnodušen” in ki te dela zmedenega - v moji prisotnosti? Ni spoštovati nekoga po osmih letih skupnega življenja tudi to, da tega ne narediš? Da človeka ne prizadaneš vedno znova in znova, pod pretvezo svoje naivne iskrenosti? Spoštovanje? Do koga drugega, razen sebe?

Jaz sem fajn, ker sem vse tako lepo sprejela. Ja, fajn sem. Res sem fajn. Mene se ne da več prizadet, iskren si, povedal si vse kar čutiš, tako iskreno in tako težko ti je bilo. Jaz sem pa fajn, ker sem vse to tako lepo sprejela. In bom še naprej, da boš kramljal z žensko, s katero si me varal, se razveselil njenega glasu kot otrok mamičine dojke in ji povedal, da zdaj jemo in da jo boš poklical kasneje. Kako sem fajn, da vse to tako lepo prenesem. Sem trdna in močna in vedno sem vse rešila in še končno si tako iskren do mene, da se ti je res skala zvalila s srca. Končno.

Ne veš, kaj si naredil, sicer oprosti, ampak kaj si pa zdaj naredil, pa ne veš. Zakaj sem spet taka? Če si pa samo iskren. Zakaj pa brskam pa težim? Sama sem to hotela. Ti si pa izgubil apetit. In ti trpiš, ker si zmeden.

Ej, koga fopaš? Nisem skala in nisem kost. Ne motit tega, kar je naravno v meni. In kar mora it svojo pot. Ker si tako naredil in zdaj je, kar je. Želiš kaj? Povej. Če želiš odškrtnjena vrata, ne moti.

Hari lepo poje. Čisto resnico. Vzhičena, da sem ga doživela v Sarajevu. S tabo. Kakšna šala. Za dol past. Kakšna bedna šala. Je tisto Sarajevo.

… tm dol na fotki nisva Bučka pa jst. Sam puvem.

Šment frdaman, ampak res. Dons sem pa čist čist zaspala. Noč je minila prej kokr bi reku keks, v bistvu kot un pok, k nardi, če ta fin pti ber prelomiš na pol. Kr nalepem je neki zvonilo, nisem niti zregistrirala, da je običajno jutranje zvonenje iz telefona, sm samo (menda) ugasnila kraval in naslednja stvar, ki se je zavedam je o šit, kok je ura. Sej tok grozn pozna ni bila, pač tam prot pol sedmi, ampak spet sem zajebala tek. In to je pa že čist grozn, da dva dni zaporedoma štrajkam. Prvič, ker sem švoh spala in drugič, ker sem predobr spala. Očitno me je včerajšnji bedni pondelk tok zmozgal, da sem se odklopila od realnosti za celih in nepretrganih 7,5 ur in potem, z manjšo (menda) motnjo, še + 1 ura dodatka. Potem jutranja rutina, pa v službo. Od Bavarca sem šla peš, ker sem hotla še na pošto zavit, pa sm bla 20 minut prezgodnja in sem se namenila peš naprej. Kar je čist kul in fajn, vmes sem še pomalcala jabuk pa jogurt. Bi blo še bolj kul in fajn, če ne bi spet fasala žulja. In optimist kot sem, večni sicer ne, občasni pa, sem šla še v lekarno. Po flajštre. Hipoalergenske, seveda. Ahm, verjetno res. Šla sem, dobila sem pa, kot ponavadi, en lep slovenski prst nekam. Ker pri nas pa, oprostite, bomo pa še mal krompirja popapal, da bomo tok veliki kokr v kaki drugi državi, da bomo naročili hipoalergenske flajštre. Lahko jih dobim v lekarni na Rabu, ne morm jih pa dobit v prikupni, evropski, podalpski,… deželci. Majo celo plejado flajštrov, pomoje majo še take z vzorčki, ampak enih “običnih” hipoalergenskih pa - ne. Ja, prou, a ne, jih bom pa čez tri tedne na Rabu kupila. Dons bom pa mal (po)trpela. Mislm… Pa ko sem že pri lekarnah, v naši me že par dni čakajo tanovi antimigreniki. So jih naročil direkt sam za moj recept (očitno mam res napredno zdravnico) in zdej se tam medijo, ker jst vsak dan sprot pozabim, da me tam čakajo. Zdej bi se pa spodoblo kak odstavek narest.

Tkole. Sej ne vem, če se splača en odstavek samo za to, da povem še, da mam dons frizerja.

Hvala za vse, za lepo življenje, pa za pomoč, vedno in povsod! Pa še na mnoga leta, ejga

Bučka pa jst

Ne, dokler bo tkole scal uzuni, se pr men doma pač ne bo sesalo. Uradno pozabljam na vrečke, namerno. Dons grem samo še domov, se zabubim v kavč pa knjigo v roke pa čao miki. Kaka beda od dneva…

Zaspana sem. Dons bo očitno tak dan. Uro sem mela naštimano 5:30, vstala sem pa ob 7:30. Sem jo prestavljala, prestavljala, še ob 7:30, ko je zacingljala, sem jo hotela prestavit še za par minut. Sam na srečo sem premogla tok samodiscipline tist trenutek, da sem si rekla fakof, kva se pa greš. In potem naša rutina, Bučka se tkoooo pretegne, ko me zagleda, pa z repkom tkoooo hitr miga, pol se uleže na hrbet in noge ji štrlijo na vse štiri strani, postavljena je na glavo pa z belim me spremlja, ko futram pujse pa Vilija kregam. Tapko že navdušeno čofota, da vse šprica okol, Fehta se pa še skriva pod korenino pa mal sem pa ke pogleda ven, če bi ona mogoče že vstala.

Res je zaspano. Mogoče zato, ker je bil včeri en dost dolgočasen dan in sem še v tem dolgočasnem filmu od včeri. Pa sanje mi grejo na živce, prav na živce mi grejo. Sem zjutri jezna na vse, da morm sanjat to kar sanjam. Sej nič tazga, da bi se spomnila, ampak vedno ena in ista oseba not.

Hec. Kako sva čez noč postala resna, zadrgnjena, nesproščena, vljudna, odmaknjena, tuja en do druzga. Čez noč. Kot da ne bi še ne dolgo nazaj mela milijon svojih for, tabutastih, kozlarij, otroških štosov, infantilnih fint, ki sva jih obdržala in ohranjala kljub vsem resnim problemom, ki sva jih preživljala in uspešno brodila čeznje, včasih v tavisokih, ribiških škornjih, ker je blo dreka do pasu, pa vseeno… šlo je. Resni, življenski problemi, od službe do bolezni in stanovanja in neskončni problemi z denarjem pa še kej. Pa sva bila še vedno taka dva tepčka. Vsak dan kakšni novi infantilni nadimki, vedno kej trapastga, za kar sva si bla hvaležna, da midva pa nisva kot tisti stari pari, ki so samo še sitni en do druzga in se babe derejo na njih, tipi jim pa dajo pir za nosit. Res hec. Da je to čez noč minilo. Ker…

Ah, ja, dons bo tak dan zgleda. Zaspan pa mal butast. Pa sej nisem zares mislila, da bo šlo tko na izi mim, ne.

Še 21 dni.

Jutri moram pod obvezno nabavit vrečke za sesalc! Je Elektrolux (pa kaj jst vem kaj je še treba vedet za nabavo vrečk?). Važn, da ne pozabim!

Majke mi, da jst teh svojih dveh simpatičnih pošastk ne ločim več tko zlahka… velika sta, sta že glih. Kje sta tisti dve mali, miceni, 3 centimeterski živalci. Tapko je ena hiperaktivna požrešna želva, še eno uro po tem, ko se jima naredi noč, on fehta in dela valove in kugla kamne po akvariju, da se čudim kako to, da nismo vsi polulani zjutraj od te vode. V bistvu ju ločim 100% samo kadar ju dvignem, Tapko skrije svojo tumasto glavo v oklep, Fehta pa jo pogumno ven steguje. Baba pač.

Mogoče res, da s tem, ko sem gori “hrčkov” dodala še dve želvi, ne bom rešila nobenega problema ( ), ampak se mamo pa fajn…

Uau, kaj mi je ratal narest! Tole sem danes pre..khm..laufala (?), sem šla resnično na izi, lih tok, da sem se mal spucala. In to je blo 4,5 km, kot lahko vidite, rabila sem pa 37 minut. Tok na izi sem šla, da sem si pulz držala pod 180, kar je pri meni težko, zato pa sem tut rabila skor tok časa kot na Radencih za 5,5 km! Tale mapmyrun je kul, ampak nisem še čist osvojila tehnike risanja, namreč skoz se mi pojavlja tista rokca, k če hočem s križcem risat pot morm nanjo klikat in se mi skoz neki komentarji vklapljajo, vglavnem, mal čudn. Zato sem pa tut mal vijugala nazaj grede, kot lahko vidite

Ja, za eno nedeljsko džoganje je blo tole lih prav, da sem mal skompnezirala včerajšnjo (pre)izkušnjo. Utrujena nisem bila nič, ampak soparno je pa blo, mi je kar teklo dol, kot da bi pod slapom stala. Fajn, sm zadovoljna. Bom probala narisat včerajšnjo pot.

Sem pa danes po dolgem času uspela poslušat tut še kaj druzga kot radio. Radio mi paše, ker je taka muzka, na katero nimam prav nobenih asociacij, pa vsak dan je ista, pa me to čist nič ne moti. In ko sem danes tkole se spravila pospravljat, sem si rekla, zdej pa neki dej v cd plejer, pa naj bo neki, kar ne asociira na karkoli povezanega z blablabla, ampak naj bo vendarle neki… In ja, sem dala in to je bla lohk samo ena muzka: Traviata. Ta prelepa opera me pa resnično ne spominja na prav nič, še najmanj povezanega z blablabla, in to zato, ker imam verjetno preveč opravka z muzko samo. Ker mi grejo kocine pokonc in strašno uživam. Posebi, če je zelo na glas. In se vsakič posebi sprašujem kaj ima človek v glavi, kaj mu dogaja, da napiše neki tko lepga.

Na radiu pa parkrat na dan Shakira pa You don’t even know the meaning of the words I’m sorry… In čeprav mi gre ta komad skoz eno uho not pa direkt takoj spet ven, kar čez isto uho, sem vseeno šla mal pofirbcat, kaj vendarle prepeva tale teta. Če je tak ornk refren, mora bit tut zgodba močna. Ja, itak da ni nič posebnega. Ena od običajnih zgodb pač, zgleda so razširjene po celi obli na isto foro.