Zaspana sem. Dons bo očitno tak dan. Uro sem mela naštimano 5:30, vstala sem pa ob 7:30. Sem jo prestavljala, prestavljala, še ob 7:30, ko je zacingljala, sem jo hotela prestavit še za par minut. Sam na srečo sem premogla tok samodiscipline tist trenutek, da sem si rekla fakof, kva se pa greš. In potem naša rutina, Bučka se tkoooo pretegne, ko me zagleda, pa z repkom tkoooo hitr miga, pol se uleže na hrbet in noge ji štrlijo na vse štiri strani, postavljena je na glavo pa z belim me spremlja, ko futram pujse pa Vilija kregam. Tapko že navdušeno čofota, da vse šprica okol, Fehta se pa še skriva pod korenino pa mal sem pa ke pogleda ven, če bi ona mogoče že vstala.
Res je zaspano. Mogoče zato, ker je bil včeri en dost dolgočasen dan in sem še v tem dolgočasnem filmu od včeri. Pa sanje mi grejo na živce, prav na živce mi grejo. Sem zjutri jezna na vse, da morm sanjat to kar sanjam. Sej nič tazga, da bi se spomnila, ampak vedno ena in ista oseba not.
Hec. Kako sva čez noč postala resna, zadrgnjena, nesproščena, vljudna, odmaknjena, tuja en do druzga. Čez noč. Kot da ne bi še ne dolgo nazaj mela milijon svojih for, tabutastih, kozlarij, otroških štosov, infantilnih fint, ki sva jih obdržala in ohranjala kljub vsem resnim problemom, ki sva jih preživljala in uspešno brodila čeznje, včasih v tavisokih, ribiških škornjih, ker je blo dreka do pasu, pa vseeno… šlo je. Resni, življenski problemi, od službe do bolezni in stanovanja in neskončni problemi z denarjem pa še kej. Pa sva bila še vedno taka dva tepčka. Vsak dan kakšni novi infantilni nadimki, vedno kej trapastga, za kar sva si bla hvaležna, da midva pa nisva kot tisti stari pari, ki so samo še sitni en do druzga in se babe derejo na njih, tipi jim pa dajo pir za nosit. Res hec. Da je to čez noč minilo. Ker…
Ah, ja, dons bo tak dan zgleda. Zaspan pa mal butast. Pa sej nisem zares mislila, da bo šlo tko na izi mim, ne.
Še 21 dni.
