dnevnik

Brez bolečine, hude prizadetosti, bolnih čustev … ne gre in ne bo šlo. Povzročil si, vse to je in bo. Zdaj pa motiš naraven tok moje bolečine, prizadetosti in mojih čustev. Motiš. Vem, da mora bit, ker nisem robot. Vem, da je in da bo, še. Ampak naj bo, naj gre naravno v tisto smer, kamor mora it, ne motit. Hočeš kaj, želiš kaj - od mene? Povej. Kaj? Če nič, če odškrtnjena vrata, če ramo… ne motit. Imaš spoštovanje do mene? Res? Ga ne čutim. Boš vedno dvignil telefon in se hahljal osebi, s katero si me varal, do katere nisi “ravnodušen” in ki te dela zmedenega - v moji prisotnosti? Ni spoštovati nekoga po osmih letih skupnega življenja tudi to, da tega ne narediš? Da človeka ne prizadaneš vedno znova in znova, pod pretvezo svoje naivne iskrenosti? Spoštovanje? Do koga drugega, razen sebe?

Jaz sem fajn, ker sem vse tako lepo sprejela. Ja, fajn sem. Res sem fajn. Mene se ne da več prizadet, iskren si, povedal si vse kar čutiš, tako iskreno in tako težko ti je bilo. Jaz sem pa fajn, ker sem vse to tako lepo sprejela. In bom še naprej, da boš kramljal z žensko, s katero si me varal, se razveselil njenega glasu kot otrok mamičine dojke in ji povedal, da zdaj jemo in da jo boš poklical kasneje. Kako sem fajn, da vse to tako lepo prenesem. Sem trdna in močna in vedno sem vse rešila in še končno si tako iskren do mene, da se ti je res skala zvalila s srca. Končno.

Ne veš, kaj si naredil, sicer oprosti, ampak kaj si pa zdaj naredil, pa ne veš. Zakaj sem spet taka? Če si pa samo iskren. Zakaj pa brskam pa težim? Sama sem to hotela. Ti si pa izgubil apetit. In ti trpiš, ker si zmeden.

Ej, koga fopaš? Nisem skala in nisem kost. Ne motit tega, kar je naravno v meni. In kar mora it svojo pot. Ker si tako naredil in zdaj je, kar je. Želiš kaj? Povej. Če želiš odškrtnjena vrata, ne moti.

Hari lepo poje. Čisto resnico. Vzhičena, da sem ga doživela v Sarajevu. S tabo. Kakšna šala. Za dol past. Kakšna bedna šala. Je tisto Sarajevo.