dnevnik

Ravno prav sva s sprehoda. Zdej bo ena huda ura, se mi zdi. Piha tko, da sem nekatera okna med zapiranjem fasala direkt v faco. Ravno prav sva s sprehoda, da so okna zaprta in ne bo nobene šipe več razbite. Ker tule dol s strehe visijo neki kabli. Zadnjič, ko je bilo neurje, so teli kabli tko luštno udarjal v šipe na hodniku, da je ena padla dol, druga pa je razbita. SPL bo seveda poslal steklarja. Ahm. Enkrat že.

Sej je bla kar prijetna sobota. S starši na trg, pol pa z Bučko cel dan. Pospravljat, jest, lenarit, sprehajat se. Sem si clo skuhala, ajdove rezance z bučkasto omako pa zeleno solato s tamalimi paradajzki. Solidna kuha se je posrečila, pa rezanci so mi prav pasali. Poskusila sem se oddolžit tut svojim rožicam, zanemarjene reve so mi ornk zamerile. Sej so mi lahko, me je sram, ampak preveč vsega sem mela v in na glavi, da bi se lahko kvalitetno posvečala še njim. Ja, vem, izgovori. Res nefer in ne lepo. Nekatere so se dokončno poslovile.

Zanimivi so teli izgovori, če mal pomislim. Ko je bil Peter na “službeni poti” sem tri tedne sama rihtala vse. Nisem hodila nič na tek, ker sem premalo spala, ker sem spat hodila prepozno, da bi lahko zelo zgodaj vstajala in potem še vse zrihtala in še bila v službi ob primernem času. Izgovori, izgovori. Je lagodno, če dva skrbita za vse, seveda. Ko si pa primoran sam in se nimaš kaj smilit sam sebi, češ si premalo spal pa zdej ne morš vstat pa Bučke ven peljat… ja, si pa primoran in si mimgrede zorganiziraš lajf tko, kot ti paše. Čeprav je za vse zjutraj poskrbeti kar veliko, pa mi ni težko zraven še zgodaj vstat pa laufat pa se umit pa šibat na bus. Je lagodno se šlepat na partnerja ja. Sicer partnerstvo nekak naj bi tkole delovalo, ampak je pa tut velika potuha včasih. Človk zna otopet v odnosu do sebe. Vse zate, srček. Pa nč zame. Na ta princip. To pa niht gut.

Še eno stvar sem danes realizirala. Naročila TF majco pa dres. Bom s ponosom nosila. Tok podpore, kot sem jo dobila na TFju, si še v sanjah nisem predstavljala. Pa sem dost nova članica, pa nikogar v resnici ne poznam. Pa so me vseeno tko lepo sprejeli in mi marsikatero hudo uro res polepšali. Sem vesela, da postajam del te tekaške družine. Res.

Danes sem preterala. Ne vem, če sem kdaj v življenju tko naskočila jabuk, kot danes. Prvič, da sem v resnici čutila, da mi manjka kapslna med tekom. Da noge komaj postavljam predse. Po 45 minutah, ki sem jih sfurala sicer ne z lahkoto, ker je šlo vse več ali manj v hrib, sem tako naredila dve minuti pavze s hojo, potem sem pa z neko neverjetno voljo zmogla en čisto konkreten tek še okoli belvija pa do otroškega igrišča oziroma do vode. Šla sem pa tudi na eno precej provokativno progo danes. Skoraj do Rožnika, sej veste kok klanca je to, ne? Začne se dol v Tivoliju za gradom pa lepo do vrha. Enkrat sem se vprašala, kuga mi je tega treba. Odgovorit se mi pa ni dal. Tudi pulz je bil primeren, največji kar sem ga zapazila - 204. V klanec občasno tok, po ravnem pa okoli 180 pa še mal več. Bi rekla, da si take eskapade ne bom več privoščila tkole na horuk, bom drugič bolj pripravljena. Ampak sem mela pa voljo, skor jekleno bi lahko rekla. Glede na to, da mi v tem delu občasno mal zmanjka (torej močne volje, take s konkretnimi zaključki), bi lahko bla celo mal ponosna nase. Zelo lepo napredujem, samo po asfaltu pa res bolj mal plešem. Bom morala delat na tem, zarad ljubljanskega maratona.

Zdej si pa obetam eno čist prijetno soboto.

Bučka se je spucala. Tako kaže. Čez dan je bila sicer mal matasta (kdo pa ne bi bil, če bi bruhal pa se napenjal celo noč), na sprehodu pa malenkost bolj umirjena (kdo pa ne bi bil, če bi bruhal pa se napenjal celo noč in dan preživel ves matast pa predvsem blazno lačen). Ampak ji ni več hudga. Papirčki so se očitno vsi izločili. Iz razumljivih razlogov ne vem, če so šli ponoči kej ven tudi izpod repa (zaspana, tema, umazani špegli), ampak ne računam, da jih bom še kej našla. Tut ta njen štos smo očitno preživeli brez hujših posledic.

Jeseni bo treba vložit neki truda v konkretnejše rešitve mojega, pardon želvjega akvaterarija. Take rešitve, ki delajo brezpogojno vsaj neki cajta. Sej ni problem filter čistit vsak dan, problem je, ker enostavno ne vem kaj bo, ko pridem domov popoldne. Zadnje čase je vse skupi bolj švoh.

Sem pa danes tukile (preberte, prosim!) prebrala en zelo fajn zapis. Morm priznat, da mi je bil zelo simpatičen in zelo blizu in zelo znan, tudi zabaven, pa če se še tako čudno bere. Ja, tko pač je, ni kej. Lahko se smatramo za edinstvene, za posebne v naših občutjih in čustvovanjih, s svojimi unikatnimi problemi in dojemanji, pa… hm, kako bi rekla, nekak nismo. Zadnje čase sem ogromno bluzila po netu, na temo te moje življenske tragike (ki ta trenutek že dozoreva v pač eno od ta hudih, a pomembnih življenskih izkušenj) in tok enih: »to ni to, neki manjka, nisem zihr…« »razlogov« za odstop od resne zveze sem prebrala v rubrikah, ki jih piše življenje (mal po poptevejevsko) da bi, če bi bila zlobna, mirno lahko zbanalizirala svojo izkušnjo. Seveda je ne bom, ker človeška čustvovanja so vse drugo kot banalnosti, če pa je to čustvovanje od nekoga, ki ga imaš rad, pa itak. Ampak… dejstvo je, da je vzorec zasledljiv in to močno. V resnici nič posebnega. Na žalost. Pa tko fajn bi blo vedet, da sva vendarle mal bolj posebna.

Tuki bi zdej lahko dala kako nevtralno fotko, npr. kakšen rumen hibiskus al pa kej tazga…

… pa ne bom. Bom dala tole, k mi je čist lepa. Stanovanje je bilo takrat vedno bolj zrihtano, adaptacija več ali manj fertik, pred novim letom (tem, tazadnjim), pa Bučka je tisti dan začela svojo nogico spet uporabljat. Prav spomnim se tistih dni, ko nisva vedla, a bo še kdaj lahko hodila ali ne… pa je spet začela. Sredi selitve in vsega sranja. Pa še Peter čist luštn zgleda tukile.

No, če bi bla Bučka, bi zagotovo Merci jedla brez papirčkov. V bistvu sploh ne vem, če bi mi ratal pojest 400 g mercijev, ampak na vsak način bi jih prej olupila. Ker Bučka pa … jih ne bi. In jih ni. Je odstranila prvi celofan okol kartona, pol je odstranila taglavni karton in potem si je verjetno mislila, okeeeej, embalaža je zrihtana, zdej pa udri. In je pohrustala vso svinjarijo od papirčkov, not pa mal čokolade. Pes trapast, kaj naj druzga rečem. Po enem dnevu pa eni noči jako hude slabosti, tko hude, da je blo še men zraven slabo, je zdej zjutri menda bolje. Gledala me je že kot čukec, ko sem odhajala v službo, ja kam pa greš, a v službo? Ka pa jst? Ti, sovica moja, maš pa dons bejbisiterja in le glej, da se bosta lepo vedla, pa da ne bo vse razmetan, ko pridem domov!

Še enkrat sem oddrgnila čistih 50 minut, tokrat sem štrikala po potkah Tivolija, mal gor pa dol, nisem šla pa okoli Belvija. So se eni čudni glasovi slišal iz gozda, pa sem se raj ognila, zajc kot sem. Ampak Tivoli itak nudi nešteto variant, pa sproti si lahko zmišljuješ, kam boš zavil in to je čist fajn. Da morš mal gruntat, katero pot boš ubral, da ni vse tko mehanično. Prideš do križišča, ups, dve poti na gor, dve na dol, pa ena po sredi naravnost… verjemte, da ni vedno tko simpl izbrat, v kero smer jo boš krenil. Mogoče pa ta izbrana pot ni prava, kdo ve kaj te čaka na njej… Tko nekak kokr kakšne življenske odločitve. Neki izbereš, pol pa upaš, da si dobr izbral. Sam pri teku je ipak malenkost lažje, seveda. Od enga napačno izbranga makadama se ti svet še ne postavi na glavo, vsaj v večini primerov ne.

Sicer pa, razen tistih čuvajev razstave na sprehajališču, v Tivoliju 5:45 ni dejansko nikogar. Še pasjih sprehajalcev ni, pa sej, kater pes si pa želi tok zgodi vstajat. Smo jih gospodarji verižic, ketnic in povodcev (prstanov psi pomoje nimajo) lepo natrenirali. Pes se pač prilagodi, kaj pa mu ostane druzga. Pa tut nič ni nesrečen zarad tega. Včasih bi si želela bit pes. Kokr Bučka recimo, sam mal bolj pridna. Pa da en lepo zame skrbi, da mam v glavi samo kako se bom igrala, kako bom nagajala (vsem v veselje in radost) pa kaj bom jedla. Pa na keri postli bom spala. Pa da me majo radi za vedno in to je vse. Kaki klinac življenski pa eksistencialni problemi pa odločitve pa krize pa nočne more pa bolečine. Bit ena taka Bučka bi blo na trenutke zelo lepo. Ampak, kot je vsaki svinji dovoljeno sanjat o koruzi, je tut meni. Brez haska, jasno. Pa sej sanje smo že obdelali.

Veselim se morja. Raba, Loparja. Sem že povedala, da sem Vis skenslala? No, Vis sem skenslala, bo ostal za ene druge čase in ene druge ljudi. Lopar mi je domač, Mojca mi bo dala en zajeten spisek knjig (a ne?), ki jih bom odtrogala dol (Harry Potter 1, Harry Potter 2, Harry Potter 3, Harry Potter 4, Harry Potter 5, Harry Potter 6 in končno še Harry Potter 7, pa verjetno kakšno ezoterično - ki jo bom seveda gladko črtala s seznama ) in Bučko pod pajsko in to bo to. Razmišljala ne bom nič, ker je brezveze, rab moj mozek tut mal počitka. Pa seveda, trenirala bom za Ljubljanski maraton.

To sva pa midve z Bučko pred leti, na Loparju. Ona je dons lih tok srečna kot takrat, jst pa mal manj. Je razlika bit pes al pa en kao molto inteligenten podplatar, ja.

Ni kej, danes sem se prijavila na 10 km. Če pogledam traso, se mi zdi, da sm kr precej pogumna. Še 93 dni. Gljp.

Zelo zadovoljna. Če pred enim tednom nisem zmogla niti kakšnih 8 minut v kosu odlaufat, sem do danes naredila ibr napredek. 50 minut v kosu, ni švoh, hm? Kako dolg je ta kos se bom zabavala kasneje, ampak čist tko brezveze kratek pa tut ni. Zelo zadovoljna. Posebno poglavje današnjega teka je jasno, kdo pa drug, če ne - Suunto. Ker Suunto dons dela. Pezde, kaj naj mu druzga rečem. Za moje pojme ima sicer ta ura čist preveč gumbov, sem mal preveč pritiskala in pol se je pulz dal razbrat samo iz une črtice, ki teče po oboku ure, kar pomeni, da se s pulzom tut tokrat nisem preveč obremenjevala. Nisem ga dobro vidla, namreč. Kdo ve kater program sem si naštimala, vglavnem kazal mi je čas (to itak) pa stopnjo intenzivnosti treninga. Dons se bom jst mal s temle onetom vsedla pa pomenila kaj pa kako. Da vidim, kaj sploh mi hoče vse povedat s temi milijon knofi. Sicer je moj pulz še vedno ubitačan, mi pa iz krepko čez 190 pade na 160 v kake slabe pol minute. Po ravnem 186, po klancu dol 176, v hrib 196.

Sem našla nakupovalni listek in si morm čestitat. Samo eno stvar sem pudabla, neki za zajtrk. Ampak mam itak druge stvari, kokr jogurte, sadje pa omamni hy pro. Zdej tut že po malem jem. Zjutri npr. že omenjeno, pa tut za kosilo se kej malga najde. Zvečer še štrajkam, tko da je naslednji korak ureditev prehranskih navad. Zdej tut Bučki kradem njene omega 3 kapsule, pa morm rečt, da se mi reva smili, ker če ona tut pol tko riga po ribah, je to ja grozno! Men je to odurno, ampak se delam, da ne obstaja. Sej voha se ne, sam okus je gnus.

Danes pridejo po Tinčka, pa pogledat Ušeska. Mogoče… mogoče… se bomo pa kaj zmenili, s Tinčkovimi. Fanta sta zelo družabna in se že poznata, lepo sodelujeta in se dopolnjujeta v vriskanju. Pa še mal na isto finto sta, samo da čez Ušeskove ušeske jih pa ni. No, bomo vidli, enga pujsa pa dons vsekakor odštejem od kvote.

Uspela do trgovine, pozabila pa na nakupovalni listek. Pol je blo treba po spominu kupovat. Kar verjetno pomeni, da sem kupila neki dodatnih stvari, ki jih sploh ni blo na listku. Ko bom jutri našla listek, bom pa lahko ugotovila, kaj sem v resnici pozabila kupit. Mleko je, pa žajfa tut. A ni štos, da mi je roka segla po temle produktu, s pomenljivim nazivom: Happy time…

Mislim, happy time Res, tale finta z iskanjem pozitivnega je dobra fora.

Tole so pa te nesrečne šlape, na račun katerih sem dons v Maxiju skor naskočila en nov par. Pa me je mal stisnil, da bo mogoče račun pol enkrat treba tut plačat. Zdej sem že kar primerno nedolgočasno zalogo nabrala na amexu, od spodnjega perila do lakov za nohte in takih nujno potrebnih …sej bi rekla pizdarij, pa je mal pregrda beseda, če kakšen otrok bere mogoče.

Bi pa omenila, da je to že ta drug par šlap s tako usodo. Jebela, mislim, da sem lih tko tadesno fentala že enkrat. Hmmm… da ni kej z mojo hojo tole povezan? Glede na to, da se občasno tut po štengah rada mečem… pa morda res. Smešna reč. Kokrkol, ene šlape mam torej v dobrem.

Jutr zjutri pa lauf. Brez trte mrte! Upam, da se bom spomnila vstat.

Je bil na servisu, v bistvu sem nesla zamenjat baterijo, ampak mi je prijazna urarka povedala, da je baterija ipak polna. Sej se mi je čudno zdelo, da bi bla prazna, 300 ur še zdaleč nisem nucala teh uslug… Pol ga je mal zdrmala in zdej one dela. Čudo od kontaktov. Če jih ni, stvar ne dela. Simpl.

P.S. Sem spet probala, če dela. Ne, ne dela. Pa kaj naj zdej se zjokam al kva? Kva klinca naj delam s tem hudičem, če ma slabe kontakte? Jebela tut… Očitno mi taprav servis ne uide. (…. vdih - izdih….) Pozitivno je pa to, da si jutr tut ne bom pulza gledala.

Dons pa MORAM v štacuno! In sicer po:

- mleko,
- kakšen zapakiran kruh,
- kej za na ta zapakiran kruh (sej itak ne bom pojedla, ampak fajn je met, za vsak slučaj),
- žajfo za tuširat,
- toaletni papir,
- radič, kumare, pa še kej za pujse,
- kej sadja.

Men se zdi, da je to vse. To se morm nujno spomit.