dnevnik

Pridni bodte! Se beremo enkrat septembra!

Zadnji dnevi pred morjem so vedno čist natrpani. Zato sem že včeri nakupila praktično vse, kar je blo treba, jutri mam tko samo še kako tono zelenjave za nabavit. Ugotovila sem več reči, včeri.

1.) Če človk ne gre na morje lih julija, ima sredi avgusta že precej borno izbiro raznih krem za sončenje pa po sončenju. Na srečo kopalk ne rabim, pa tut opreme za šotorenje ne, vem iz preteklih izkušenj, da tut na tem področju dobava v tko izrazito nepoletnem obdobju, kot je avgust, ne laufa.
2.) Ni več une kreme po sončenju od Niveje za obraz. Al je pa zmanjkala.
3.) Da mam sam še par fičnkov.
4.) Da morm skoordinirat predajo Rafkota pa Poldija pa Pipice pa Marjota pa dostavo ključev Maji (na prvi pogled se ne zdi zapleteno, v resnici pa je, ker dokler R pa P ne gresta ne morta pridt P pa M in ker še zdej ne vem kdaj naj bi R pa P šla, ne vem kdaj naj bi P pa M prišla, kar pomeni, da se zna zgodit, da bosta R pa P šla, ko bomo mi že na morju, kar pomeni, da bojo moral moji skoordinirat predajo R pa P in zamenjavo s P pa M in potem še predajo ključev Maji…) in ta koordinacija me mal matra.
5.) Da je nakup vrečk za sesalc ena cela štala, če si v štacuni, kjer nimajo originalnih elektrolux vrečk, ker tam gor namreč piše tist znameniti S, na kr enih vrečkah, k jih majo v leklerku (in majo jih obupno velik…) pa piše sam milijon enih sesalcev pa za vsazga je drugačna vrečka pa pol je še milijon enih podvrst sesalcev, npr. maš ene par vrst vrečk za kajjstvem rowento, ampak za vsako pasmo rowente maš druge vrečke in te so označene tko, kokr da vsi itak na pamet vemo, da je moj sesalc Z45288XBVD model. In ne Z43722XCVD model. Al pa Z427899YLMF model. Mislm… milijon enih modelov. Zdej… ne me prašat, če sm kupila taprave, sam sm se preklet namatrala, da sm našla clario pa, da je oblika vrečke tko nekak kokr se jo spomnem, če sm kdaj polno menjala.
6.) Da za 60€ ne morš nakupit velik oz. če povem drugač, da sm kupila mal, blo je pa 60 €.
7.) Da morm dons nujno nabavit neki kun, vsaj za trajekt.
8.) Da sm se mal zasekirala, ko je moj oče reku, da bo moral pustit žogo za basket doma, drugač ne bosta mela dovolj placa v avtu… pr tem, da je njun avto trikrat večji od polota, s katerim gremo mi. Mal sm pa se zasekirala.

Drugač sva pa z Majo postrigli nohte pujsom, pa mal sem ji pokazala kako naj bi filter od želv pucala. Ker sem se te šolske ure lotila čist narobe, namreč nikol ne pozabim izključit pumpe preden odprem filter, razen tokrat, ko sem se šla šolsko uro… bom dons napisala na en list navodila. Za vsak slučaj. Maja že lohk kima, ja, ja, bom odklopla pumpo prej, ampak sej vemo kakšni so procesi učenja pr ljudeh. Zlo hitr se tko mal nezavedno navlečeš česa nerodnega.

To je nekak to. Dons grem še na obnovo redčenja dlak, morm povedat, da sm zlo zadovolna z voskom, v dveh tednih kocin skor ni in mam komot kratkejše hlače, pol bi pa blo fajn, če bi kakšen kos stanovanja pospravila. Npr, kar bi nadvse rada nardila je to, da bi pometala stran par rož, ki niso več za nikamor. Tko da bi ostale samo une, ki jih je treba še občasno mal zalit. To bi zlo rada nardila. Upam, da dons. Jutr pa pospravit, zrihtat žvalovje, spokat (tistih par reči, ki grejo v avto…). Iz izkušenj vem, da bom kljub dobrim namenom vse to počela jutr do poznih ur. In ne tko lagodno, preko dneva pa mal do večera. Tko nekak.

… tist prazen prostor, ki včasih, ne vem zakaj, nastane med koncem besedila pa tm k piše add comment. Tak luft je npr. pri Polnini pa pri Odštevanki. Zlo me mot.

Bom spet karseda kratka, ker je ura že čez 21:00 in me sanjske vile že vabijo v svoj svet. Posebi, ker sm spet tok utrujena. Pa nisem tko zateženo utrujena, je bil kr luštn dan, predvsem pa tak sproščujoče poln.

Začel se je dobesedno zverinsko. Ker se je Mojca odločila, da bo svoji Kali pokazala kake zveri smo mi v mestu. In jo je peljala v živalski vrt, povabila je pa še mene, jst sem se pa z veseljem odzvala. Pa naj bo torej ZOO za začetek dneva. Kali je pametna punca in zlo hitro je pogruntala, da niso živali tiste, ki naj bi se jih bali, pač pa je treba imeti rešpekt do ljudi. Najgrozovitejša pojava za Kali je bil namreč Martin Krpan. Ne tigri, medvedi in kaj jst vem kaj smo še videli, en običen Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici. Kali, jst ti dam čist prav. Poleg raznih Martinov Krpanov se je fajn bat tut staršev, ki proizvajajo obupno nevzgojeno otročad. Dons smo imeli namreč čast opazovati ogromno strašno nevzgojenih in razvajenih otroških riti. Strašni starši, strašnejši otroci, ki bojo menda enkrat tut starši. Če mi kej ni všeč, mi niso taki starši s takimi froci. Ampak… preden se najde kaka mamca, ki mi bo posolila pamet češ boš ti že vidla, ko boš ti mela otroke… bom kr nehala. Vglavnem, Kali dobila oceno 1A, pa še eno petko posebi, ker me je polupčkala in ker ji bom une njene žnable enkrat še ornk prešlatala in naj se me kr pazi.

ZOO projekt torej uspešno izveden, za nekaj nadaljnjih let bo držal.

Potem sem šla pa za cele tri praznične ure delat v službo. Bla sm pridna, druzga ne bi rekla kot to. Kaj bi vas morila z detajli. In nato je bil preostanek dneva en čist sproščen družabni dogodek med Petrom, Bučko pa mano. Pa karaokami. Karaoke so zakon, nisem si jih privoščila že blazno dolg cajta, tko da je pasalo mal odklopit mozek in priklopit glasilke. Bučka zna kljub rjovenju iz zvočnikov mirno spat in clo sanjat zraven, ni da bi se dala motit. Ona je že navajena na mestni zverinjak, očitno… Jst sem se pa tut mela zlo fajn. Peter se mi pa tut ni zdel, da bi kej blazno trpel

Odštevam dneve do morja, to je vse kar v resnici počnem zadnje dni. Pa zdej, ko sem vidla prtljažnik od polota, odštevam še česa vsega tokrat ne bom vzela s seboj na morje. Ampak to je tok minorni problem, mah, kaj, to sploh ni problem. Glavn, da gremo mi trije not, s poudarkom na Jst. Aja, pa NE POZABIT NA KLJUČ OD BAJTE!!!!!

Muha nagaja.

Tele muhe so res en safr. Al so une mejhne, tahitre, k jih Bučka ne more ujet (in predpostavljam, da v lovu na tako tahitro včasih kaka stvar pade na tla…) al so pa une veliiike, smotane, kosmate, k se ti kar v glavo zabijejo… Une je tko fajn pol pocmokat, mal po gobcu povalat pa izpljunit, da se pol še neki cajta matra z bzzzz bzzzz, pa sej pri drugem cmoku se pa tut njihovo trpljenje konča. Kaj vse teli cucki ne dajo v gobec, mislm, takosmate muhe, fuj…

Jst sm pa čist fertik. Od spodnjega spiska sem itak uspela it samo na pošto, utrujena sm kot sam satan. Z Bučko greva s sprehoda kt dve stari curi, una s sklonjeno glavo, jst pa s sicer pokončno, ampak prazno. Tooook sm zmatrana, res. Sam še na morje mislim. Pa se mi teli trije dnevi zdijo še cela večnost, v službi. Pa stalno mam v glavi kaj vse moram pred morjem še zrihtat, pa ko si naštimam pildek pa kuli mi pa čist nč na pamet ne pade. Pa vem, da je ful enih stvari. Mislim, sej so vedno, ne…

Tkolele. Ura je že čez 21, šimflarca še vedno muhe lovi, Tapko ga serje (ta tok balina z unimi kamni, nimam pojma kaj počne), lihkar se mi je še ena vešča prilimala na ekran, nočni počitek vabi v svoj objem. Treba nam je temo narest, da se vse vešče tuki doma lepo umirimo pa gremo spat. Še sreda, četrtek, petek.

Ne vem, Bučka je men tok hecna… Tok rada jo hecam, ko greva s sprehoda in ji rečem, da bo zdej papala… Una se pa vsakič, ampak čist vsakič tko luštn oblizne, ko sliš, da bo papala. Tko, enkrat samkrat se oblizne. Boš zdej papala, a ne? Obliz. Ti si taka pridna punca. No, nehi težit, greva domov, ajde. Boš papala doma? Obliz… Joooj, kok je men to hecno, ta njen refleks Bi morala spet mal klikat začet, ja!

Ampak je pa lepa, no… pa v zlo fajn formi!

Tko, mal za intermeco. Sam puvem.

Uf. A se spomnemo une risanke, v kateri so junakom glave poskakovale, sploh niso mel vratu (čist preveč umetniška risanka za mejhne froce, če mene prašate… mislim, šolarji brez vratu, halo…). No, tko je, men se zdi, dons zjutraj meni glava poskakovala. Z vsakim odtečenim korakom je delala skok skok, kokr da bi mela vodo not, sem mela občutek. Pa mal je delal bzzz, pa mal mi je uho težil spet (clarinase se je zgleda izpel, bi blo treba pogruntat kako drugo zdravilo), pa tkoooo težka sem bla, švoh, zaspana, utrujena, kaj pa vem… Brezveze, vglavnem. Že ko me je ob 5:20 telefon začel nervirat sem mela slab filing, da dons pa mogoče tut ne morm vstat tko z lahkoto. Pa sem si rekla, dej, ne se hecat, spala si od pol desetih k zadeta, ne ga svirkat, vozi… Sem se pretegnila tko kot Bučka, pa še enkrat, še enkrat, učinek pa še vedno ničen. Aja, mi je kapnil, valda, TEMA je uzuni! Svašta. A je že zima al kaj… Nč, sm rekla, diž guzu, pa magar če narediš sam en mini krog okol bajte. Pa sem pol šla obratno ruto, najprej ob cesti pa pol prot Rožniku pa skoz gozd nazaj. Ampak čudno je pa blo, čudno. Že na Rimski sem mela občutek kot da je eno tako scagano zimsko popoldne. Dejansko. Tam, okol novga leta. Mal mokro po tleh, odjuga, nikjer nobenga, blek. V gozdu pa meglica pa strašnica. Ni mi blo fajn, raj mam, če je lepo svetlo pa jasno pa kak pes, če bi se sprehajal okol bi mi tut pasalo. Tko pa nula, nobenga, sam duhovi v moji butari. Sm se matrala, kot da en teden ne bi spala pa jedla, čist brez energije sem bla. Kdove zarad katerga vraga pa to dons, ker včeri sem si še polnozrnate špagete skuhala popoldne in tut spala sm odlično. No, ja, tut taka jutra pridejo, verjetno. Pa dopust, dopust rabim. To bo to. Še tele 3 dni stisnem…

Dons pa morm:
- miler (po kaj že… hm… krema za sončenje, krema po sončenju… neki, neki je blo tazga krucialnega…???)
- pošta
- štacuna (tortice za Bučko!)
- vrečke za sesalc (!!!!!)
-
-
-

Če je lahko praznina, obstaja tut polnina. Dons res ni praznina, ni niti nekje vmes med praznino pa polnino, je kar polnina. No, bila, dneva je že skor konec. Še risanka pa drnjoh.

V službi je kar zabavno, še zadnji trije dnevi, še v sredo (na praznik, prosm lepo, in to kakšen!) bom šla verjetno v službo, je treba še malo morje stvari porihtat, pred dopustom. Reveži v lepih rjavo lisastih odtenkih so začeli kapljat naokoli in nesrečno štofnarit po sobi s printerjem, fotokopircem pa tajništvu… pregledujejo pošto, vzdihujejo pa se delajo kok fajn, da je blo na dopustu. Ja, sej jim verjamemo, ampak… haha, a ni mal zgodi, da so že nazaj z dopusta? Sej ne, da bi bla jst pretirano žleht oseba, mal mi pa paše bit, sem pa ke.

Danes sem dobila svojo krasno in lepo TF majčko

Majc nam torej ne manjka zadnje čase. Ampak na to sm pa prav ponosna. Za katero vsebino se bojo obračal pogledi, tisto na ali v majci, pa drugič.

Lotila sem se pucanja smeti iz moje denarnice. Eno osebo še poznam, ki ji taka debelina denarnice ni tuja…

… not pa milijarda listkov od kartic, računov, enih opomnikov za v štacuno, od kdove kdaj. Uporabnega v celem temle kupu zgolj in samo tole: bon za popust v Hervisu, bon za popust v DMju, neki pikc za popust v Zootiku, vizitka Cosmetic line-a in ena kartica popustov za eno štacuno v Celovcu. Itak pa, če sem čist odkrita, te denarnice za dnar sploh ne nucam. Ker odkar si je en boh zmislu evrote, in večina teh je v trdi obliki, vsaj kar jih jst premorem, imam dodaten pripomoček s fršlusom, ki mu ne morem rečt niti denarnica, je pač nek pripomoček, da dam not evrote. Taveliko denarnico je torej zadela usoda zgolj nosilke BA in drugih kartic in balasta, seveda.

Na pošti sem dvignila še dve knjigi, sem skompletirala … komplet, al kako se temu reče, kar skompletiraš. Jutri pa moram še enkrat (tokrat na tadrugo pošto, jst ne vem po kakem ključu se neki enkrat nahaja na Pražakovi in drugič neki na Slovenski). Je pa res, da mi je oboje čist priročno in da grem rada po mestu. Mi je fajn center, mesto. To je življenje, v centru, v mestu, ne pa neki K kraji in podobno. Točno to je zame, mesto.

Od petka sta pri meni na dopustu Rafko pa Poldi. Kot pomoč prijateljici Urški, ki je za par dni šla naokoli. Rafko pa Poldi sta pa itak vedno dobrodošla pri nas.V svinjaku sta bila sprva mal prestrašena, zdej sta pa že veterana in vriskata velik bolj, kot sem ju vajena (sem ju že gostila svoj cajt).

Naš svinjak očitno zlo blagodejno vpliva na vse pujse, moje in druge, ki gostujejo. Še tko občutljivi, sramežljivi in bojazljivi pujsi postanejo pravi šarmerji in raziskovalci.

Zanimivo, da gospa, ki sem ji pazila Tinčka in ki je rekla, da bo razmislila o posvojitvi Ušeska, se ni niti z bu, še manj pa z mu javila. Niti, da bi rekla, da Ušeska ne bo vzela. Niti to ne. Sej vseeno, se ne jokam, ampak vedno znova si pa mislim svoje o ljudeh pa teh naših odnosih. Jaz sem verjetno eden redkih človekov, ki so vsakemu božjemu nepremičninskemu agentu, s katerim sem se kdaj menila za kak ogled ali kakšno drugo reč, vrnila klic, ga obvestila tudi, če se za ponudbo nisem odločila, enostavno, to se mi zdi na nivoju. Če se z nekom nekej meniš, pač poveš o svoji odločitvi. Ja, seveda, kdor molči, devetim odgovori, ampak jebeš take prihuljene odnose, jebivetrske. Al kako gre to… ne vem, mogoče se morm še kej naučit. Zlo me je razjezila tut ena službena kolegica. Me zadnjič ustavi na hodniku “Ti, ti maš baje rada živali. ..” Tak pristop mi nikol ni pomenil kej preveč ugodnega, vedno je smrdel po tem, da bo treba kako žival vlečt iz dreka. In še vedno je tko tut bilo. Torej, Jaz, ki mam baje rada živali… “Mam dve želvi, pa zdej nimam kej z njima, to se je treba ukvarjat, pa otroc nimajo več interesa in se mi tok smilita, ker sta v takem mejhnem loncu…” itd itd itd… Znano. Pa, kaj, klinc, pa pomagam. Rečem, lej, mam jst par kontaktov, par interesentov za moji želvici, še od takrat, ko sem ju oddajala. Te bom povezala. Mal povprašam okoli te interesente, en se mi javi, ga naslovim na to žensko, uni dam njegov telefon… in čez neki dni mi tip piše, da se kolegica ne javlja ne na telefon ne na sms in kako je zdej to. Ji pošljem sms še jst… ni odgovora. Mislim, svašta folka. Človeku pomagaš, unmu je pa to itak čist samoumevno. Ker jst mam itak rada živali in je skor moja dolžnost, da pomagam. Ne bom valda taka svinja, da bi pustila žvali crkovat nekje.

Jah, tkole je. Napisala nism nč, bral ste pa pol ure. In da vidim, če bo Sebi prebrala celo tole jaro kačo dons, naj ji sporočim, da sem sprobala slušalke s sončnimi špegli in mi ne delajo nobenih problemov.

Še 5 dni do morja!

Zelene zenhajzerce

Dobrih 7 km teka.