dnevnik

Če je lahko praznina, obstaja tut polnina. Dons res ni praznina, ni niti nekje vmes med praznino pa polnino, je kar polnina. No, bila, dneva je že skor konec. Še risanka pa drnjoh.

V službi je kar zabavno, še zadnji trije dnevi, še v sredo (na praznik, prosm lepo, in to kakšen!) bom šla verjetno v službo, je treba še malo morje stvari porihtat, pred dopustom. Reveži v lepih rjavo lisastih odtenkih so začeli kapljat naokoli in nesrečno štofnarit po sobi s printerjem, fotokopircem pa tajništvu… pregledujejo pošto, vzdihujejo pa se delajo kok fajn, da je blo na dopustu. Ja, sej jim verjamemo, ampak… haha, a ni mal zgodi, da so že nazaj z dopusta? Sej ne, da bi bla jst pretirano žleht oseba, mal mi pa paše bit, sem pa ke.

Danes sem dobila svojo krasno in lepo TF majčko

Majc nam torej ne manjka zadnje čase. Ampak na to sm pa prav ponosna. Za katero vsebino se bojo obračal pogledi, tisto na ali v majci, pa drugič.

Lotila sem se pucanja smeti iz moje denarnice. Eno osebo še poznam, ki ji taka debelina denarnice ni tuja…

… not pa milijarda listkov od kartic, računov, enih opomnikov za v štacuno, od kdove kdaj. Uporabnega v celem temle kupu zgolj in samo tole: bon za popust v Hervisu, bon za popust v DMju, neki pikc za popust v Zootiku, vizitka Cosmetic line-a in ena kartica popustov za eno štacuno v Celovcu. Itak pa, če sem čist odkrita, te denarnice za dnar sploh ne nucam. Ker odkar si je en boh zmislu evrote, in večina teh je v trdi obliki, vsaj kar jih jst premorem, imam dodaten pripomoček s fršlusom, ki mu ne morem rečt niti denarnica, je pač nek pripomoček, da dam not evrote. Taveliko denarnico je torej zadela usoda zgolj nosilke BA in drugih kartic in balasta, seveda.

Na pošti sem dvignila še dve knjigi, sem skompletirala … komplet, al kako se temu reče, kar skompletiraš. Jutri pa moram še enkrat (tokrat na tadrugo pošto, jst ne vem po kakem ključu se neki enkrat nahaja na Pražakovi in drugič neki na Slovenski). Je pa res, da mi je oboje čist priročno in da grem rada po mestu. Mi je fajn center, mesto. To je življenje, v centru, v mestu, ne pa neki K kraji in podobno. Točno to je zame, mesto.

Od petka sta pri meni na dopustu Rafko pa Poldi. Kot pomoč prijateljici Urški, ki je za par dni šla naokoli. Rafko pa Poldi sta pa itak vedno dobrodošla pri nas.V svinjaku sta bila sprva mal prestrašena, zdej sta pa že veterana in vriskata velik bolj, kot sem ju vajena (sem ju že gostila svoj cajt).

Naš svinjak očitno zlo blagodejno vpliva na vse pujse, moje in druge, ki gostujejo. Še tko občutljivi, sramežljivi in bojazljivi pujsi postanejo pravi šarmerji in raziskovalci.

Zanimivo, da gospa, ki sem ji pazila Tinčka in ki je rekla, da bo razmislila o posvojitvi Ušeska, se ni niti z bu, še manj pa z mu javila. Niti, da bi rekla, da Ušeska ne bo vzela. Niti to ne. Sej vseeno, se ne jokam, ampak vedno znova si pa mislim svoje o ljudeh pa teh naših odnosih. Jaz sem verjetno eden redkih človekov, ki so vsakemu božjemu nepremičninskemu agentu, s katerim sem se kdaj menila za kak ogled ali kakšno drugo reč, vrnila klic, ga obvestila tudi, če se za ponudbo nisem odločila, enostavno, to se mi zdi na nivoju. Če se z nekom nekej meniš, pač poveš o svoji odločitvi. Ja, seveda, kdor molči, devetim odgovori, ampak jebeš take prihuljene odnose, jebivetrske. Al kako gre to… ne vem, mogoče se morm še kej naučit. Zlo me je razjezila tut ena službena kolegica. Me zadnjič ustavi na hodniku “Ti, ti maš baje rada živali. ..” Tak pristop mi nikol ni pomenil kej preveč ugodnega, vedno je smrdel po tem, da bo treba kako žival vlečt iz dreka. In še vedno je tko tut bilo. Torej, Jaz, ki mam baje rada živali… “Mam dve želvi, pa zdej nimam kej z njima, to se je treba ukvarjat, pa otroc nimajo več interesa in se mi tok smilita, ker sta v takem mejhnem loncu…” itd itd itd… Znano. Pa, kaj, klinc, pa pomagam. Rečem, lej, mam jst par kontaktov, par interesentov za moji želvici, še od takrat, ko sem ju oddajala. Te bom povezala. Mal povprašam okoli te interesente, en se mi javi, ga naslovim na to žensko, uni dam njegov telefon… in čez neki dni mi tip piše, da se kolegica ne javlja ne na telefon ne na sms in kako je zdej to. Ji pošljem sms še jst… ni odgovora. Mislim, svašta folka. Človeku pomagaš, unmu je pa to itak čist samoumevno. Ker jst mam itak rada živali in je skor moja dolžnost, da pomagam. Ne bom valda taka svinja, da bi pustila žvali crkovat nekje.

Jah, tkole je. Napisala nism nč, bral ste pa pol ure. In da vidim, če bo Sebi prebrala celo tole jaro kačo dons, naj ji sporočim, da sem sprobala slušalke s sončnimi špegli in mi ne delajo nobenih problemov.

Še 5 dni do morja!