Uf. A se spomnemo une risanke, v kateri so junakom glave poskakovale, sploh niso mel vratu (čist preveč umetniška risanka za mejhne froce, če mene prašate… mislim, šolarji brez vratu, halo…). No, tko je, men se zdi, dons zjutraj meni glava poskakovala. Z vsakim odtečenim korakom je delala skok skok, kokr da bi mela vodo not, sem mela občutek. Pa mal je delal bzzz, pa mal mi je uho težil spet (clarinase se je zgleda izpel, bi blo treba pogruntat kako drugo zdravilo), pa tkoooo težka sem bla, švoh, zaspana, utrujena, kaj pa vem… Brezveze, vglavnem. Že ko me je ob 5:20 telefon začel nervirat sem mela slab filing, da dons pa mogoče tut ne morm vstat tko z lahkoto. Pa sem si rekla, dej, ne se hecat, spala si od pol desetih k zadeta, ne ga svirkat, vozi… Sem se pretegnila tko kot Bučka, pa še enkrat, še enkrat, učinek pa še vedno ničen. Aja, mi je kapnil, valda, TEMA je uzuni! Svašta. A je že zima al kaj… Nč, sm rekla, diž guzu, pa magar če narediš sam en mini krog okol bajte. Pa sem pol šla obratno ruto, najprej ob cesti pa pol prot Rožniku pa skoz gozd nazaj. Ampak čudno je pa blo, čudno. Že na Rimski sem mela občutek kot da je eno tako scagano zimsko popoldne. Dejansko. Tam, okol novga leta. Mal mokro po tleh, odjuga, nikjer nobenga, blek. V gozdu pa meglica pa strašnica. Ni mi blo fajn, raj mam, če je lepo svetlo pa jasno pa kak pes, če bi se sprehajal okol bi mi tut pasalo. Tko pa nula, nobenga, sam duhovi v moji butari. Sm se matrala, kot da en teden ne bi spala pa jedla, čist brez energije sem bla. Kdove zarad katerga vraga pa to dons, ker včeri sem si še polnozrnate špagete skuhala popoldne in tut spala sm odlično. No, ja, tut taka jutra pridejo, verjetno. Pa dopust, dopust rabim. To bo to. Še tele 3 dni stisnem…
Dons pa morm:
- miler (po kaj že… hm… krema za sončenje, krema po sončenju… neki, neki je blo tazga krucialnega…???)
- pošta
- štacuna (tortice za Bučko!)
- vrečke za sesalc (!!!!!)
-
-
-
