dnevnik

Mister Melhijad pa Mister Murči - moji hrčki pa to…

P.S. Sej ne vem, zakaj sm lih tadva izpostavila, tut Vili pa Ušes pa Pipica so lepi. Pipica je nesporna Miss (itak nima konkurence). Moji hrčki… to se mi tko dopade… hrčki

Današnji delovni dan je kot en odrivek od ene trakulje. Tak… bljek delovni dan. Hvalabogu se mama zelo fajn počuti in je to vsaj neki, da se lohk zdej v miru doma veselim. Drugač bi bla pa sitna kot sam satan, tko pa nism. Lahko pač mal zabušavam v svojem lepem, toplem domeku. Ker v službi je blo pa tko… tko… mah, kaj čm pravt, za en kurc pač. In tko dons po službi nisem šla v bolnico, po dolgem času, in je pasal ne cijazit se po busih npr.

Zjutri sem bla že mal nejevoljna, sva se z Bučko ponoč prerivali za kos postle. Moj kos, prosm lepo. Zanemarmo, da je cela druga polovica postle prazna, ne, ona mora men najedat. Se tešim, da to dela iz ljubezni Pa ker hoče mojo bližino Pa ker je tko prijazna In potem pridem v službo in se nejevolja kar stopnjuje, mal tak smotan dan je bil. Mal zbrke s sestanki, mal neproduktivnih sestankov, mal sitnih razodetij, ki napovedujejo še bolj sitne razgovore s partnerji, mal sm bla že tko sitna, pa hvalabogu se je na konc izcimil en tak produktiven (sicer kak mesec prepozen, ampak ajde, vsaj neki) dolg usklajevalni telefonski razgovor. Zdej bom mela spet velik zalogaj v službi, v naslednjih tednih. In to mi gre čist mal na jetra. Vsaj dons.

Aja, pa spomnila sem se še ene nagravžne stvari iz busa… da lahko folk z golo roko briše kondenz s šipe. Jaks, to mi je tut nagravžn. No, to čist tko, mimgrede.

Zdej se grem pa ušipmanit pred TV al pa pod kovter, odvisno kok bo bliskal pa treskal. To mi povzroča velike probleme namreč…

Mimgrede, če ma kdo zlo močno željo po tem, da bi me klicu - nikarte, da ne bo Bučka skomin dubla. Sm pozabila telefon namreč doma, na pultu. Spet me bo skrbel.

Včeri zvečer sva šla z Markom popravit vtis prejšnjega večera. Čeprav se nama lih ni preveč dal, pa sva vseen šla. Mal naju je še mama v bolnici nagnala, ko sva začela cincat, pomoje je to odločilo. No, pa sva torej šla in ne lažem, če rečem, da sm bla prav zadovoljna z dosežkom. Glede na to, da v resnici zadnje cajte bolj mal laufam, je tale večerna varianta z Markom prav prijetna in motivirajoča in nenazadnje uspešna. Včeri sva namreč odtekla kar en soliden košček. Sva šla najprej okol belvija pa do Čada pa pri Čadu gor na Rožnik (tuki si je Mark vzel pravico, da je do gor užgal svoj tempo, ker jst resnično v klance neverjetno bedno cuzam zadnje atome moči) in pol po drugi strani dol (ja, ta “dol” sploh ni sam dol, sta vmes še dva klinčeva klanca in je torej še kako gor pa dol). Za ta krog sva rabila uro pa deset, kar se men sicer zdi čist kul, čeprav bi recimo Mark sam rabil kakih 20 minut manj. Pa še to je blo, da me je na poti na dol iz Rožnika začel spet blazno špikat v desnem karkolže in na konc tut psihopatsko diii-haa-njeee ni več pomagalo. Po ravnem je pa spet šlo. Pa še to je, da je bla na dol že trda tema (nism vedla, da ni niti ene lampe po celem rožniku, bo treba Zokiju pisat) in potem nekak ni filing, ko morš blazno pazit, da ne stopiš na kak neugoden kamen sred poti in ti gre gleženj pomožnosti. Drugač pa zakon tek.

Večer potem je bil pa … spet težak, žalosten, grozen… Ampak sem se pogovarjala s Petrom, brez katerga ne vem, kako bi mi šlo. Res. Ko ni blo njega, mi je bla v največjo oporo mama, zdej ko pa rabim oporo zarad nje, mi je pa Peter. Tko je hudo, ampak BOMO! Počas, pa BOMO, VEŠ!

Zdej se veliiik furam z avtobusom. In kaj je reees nagravžno tam gor in na teh poteh? Tisti mastni odtisi ene utrujene glave nekoga na šipi od avtobusa… Ne vem kater prasec nasloni svojo mastno butaro na šipo od avtobusa, ampak očitno jih ni tko mal. In potem ostanejo gor na šipi taki odurni mastni odtisi, k me vedno prime bruhat, ko naletim na kakšnega. Sranje no, da je folk tok oduren, pa kako morjo… res fuj. In pol se vedno, ampak čist vedno, spomnim na eno enkrat videno oddajo (zabavno, jasno), ko je ena bejba za 5 čukov (slovenskih tolarjev, to bi blo zdej tm okol 20 evrov?!) polizala štango od avtobusa. Ampak tko konkretno polizala, od gor do dol (al obratno, sej nima veze…). Dejansko je polizala uno smrdljivo štango na avtobusu, kjer se dnevno prijemlje na stotine svinjskih rok, takih in onakih. In potem se vedno, ampak čist vedno vprašam, a bi ta bejba polizala tut tist mastni madež na šipi? Za enih… ajde… 30 €? Ampak pomoje ne bom tega nikol vedla in se bom večno spraševala, če bi jo…

P.S. En možic je še zraven mene v moji koži, en tak hudo zloben možic (da ni kaka baba?). Ko mi je hudo al pa fizično slabo, se najde, pa mi najeda s takimi nagravžnimi. A se tut vam to dogaja?

Včeraj sva šla z Markom tečt. Pa nisva daleč prišla, okol belvija že, potem sva pa počasi kar proti domu odvila. In to netekoče, hodeče. Je mene tok špikal v desnem karkolže, da nisem mogla. Pa sem večkrat probala, ker sem bla tok jezna na svoj desni karkolže, ampak res ni šlo. In potem sem mela tak slab filing, da sm čist zajebala večer. No, resnici na ljubo, tut Marku se ni dal laufat. Raj je razglabljal kaj vse bi on jedu. Men se je pa tist kus kus utaboril sred vampa in sem kar težko dihala. Tko da - nič več kus kus eno uro pred tekom… Ampak sem bla toook sestradana, nisem jedla nič od pol dvanajstih dopoldne, pa še tist je blo čist mal pa čist zanič in po službi sem šopala v bolnico, po bolnici sem šibala dam in zbasala vase en ostanek kus kus solate in pol sva z Bučko šibali v varstvo k Linčki in pol enostavno nisem mogla šibat še z Markom. Tko to je.

Aja, in Suunto mi ga spet serje s pulzmetrom… Delal je lih tok, da sem si namerila pulz v mirovanju - 80. Moj pogovorni tempo (pazi, to je res moj pogovorni tempo) nosi utrip nekje med 180 pa 190. Pa rečte kok sem čudna.

Dva tedna smo že doma. Pa se zdi tole težko pričakovano morje, ki se je zgodilo in popolnoma izpolnilo vsa pričakovanja, takooo daleč. Kako lepo bi blo napisat same superlative pa vzklikanja pa ohanja pa ahanja pa jst bi še pa take… pa nekak nisem razpoložena. Mam tak grenak priokus, ko pomislim, da sem se na morju mela krasno. Takrat se je začela mamina nesrečna zgodba in še vedno traja. Te bolnice, joj, še mene zdelajo, pa sem samo po kakšno uro ali dve na dan tam. Dejmo, mami, nooo… SEJ BOMO, VEŠ!

No, in tkole je potem s tem morskim poročilom, kar odmikal se je. Al sem preutrujena pisat, al bi pisala, pa mi vest ne da, al pa raj kaj druzga delam zvečer, namest sedim pred ekranom. To zadnje, kar delam namest, da sedim pred ekranom, je še najbolj podobno crkljanju s Petrom pa pogovarjanju pa razmišljanju o mami. Skrbi me pa hudo mi je. Kako naj pol pišem kako fajn smo se mel, a ni res…

Pa vseen, če ne druzga, moram napisat vsaj mal o tem, kako je Bučka uživala!

Kar je razvidno iz priloženega gradiva - spodaj. Kot ena afnica, mladiček, non stop igrat, se afnat, pa še eno igrco smo iznašli… fehtanje za napolitanke, pr sused Micki. Joooj, Bučka, bučkasta. Je ždela pri ograji pod enim šavjem in nepremično kukala k sosedom. Ko se je pojavila Micka, je začela nanjo divje lajat in za nagrado (pa menda, ker je tko boga, pa take lepe učke ma) je dobila kak kos mesa. Potem je Bučka samo še ždela pod šavjem pa kukala tja, lajala pa ni več. Ker ni blo treba, ker je itak dobila kos mesa. Dokler en dan ne slišim pogovora med Micko pa Bučko, nekak v stilu: “ne, lumpa, ne boš mi pojedla vseh napolitank, a ti misliš, da mi boš kr vse napolitanke pojedla? ne, pa ne boš, hihihi…na, miška, joj, kakšne učke maš…”… Pol sem se pojavila grda grda jz in napodila žval nehvaležno stran od ograje in kregala Micko, sevede sta se mi obe režali v brk, čez 3 minute (oziroma, ko sem odvrnila pogled) sta se spet šli svoje malce. Zdej se Bučki kar zmede, ko vidi napolitanke, jasno.

Bučka se je letos prvič spravila tudi kopat, si je skopala zatočišče pod rožmarinom , ki ga je blo pol treba tut čuvat. Enkrat samkrat si je Linčka drznila uporabit lukno, pa še to je bla zlo nesproščena. Morski pes jo je namreč divje obkrožal in sopihal in ljubosumno škilil vanjo. Ni štos, je rekla Linčka.

Bučka je letos prvič tudi karte špilala, pa nohte lakirala. Pa po nekaj letnem premoru, ko svoje velike riti ni več zmogla stlačit v plastične stolčke, se je letos odločila, da bo svojo rit vendarle stlačila tja gor. In potem je blo treba svoj stol, posebno, če je bil lepo oblazinjen, mrzlično čuvat. Al pa mulo dol metat (to pa ne gre, a ne da ne…). Drugač je bla Bučka pomlajena za 6 let. Ob šestih zjutri je že dežurala pred vrati in cepetala, da bi jo spustil ven. Da se je lahko šla valjat po soncu pa mal šnofat pa tko. Tut kadar je deževalo, pa ona na splošno sovraži vsako kaplo, k si drzne past na njen zlat kožuh, ampak tokrat je ni nič motil ležat na dežju al pa igrat se. Res hec. No, pa sej, kaj čm skoz o Bučki razlagat. Poglejte tele slikce, a ni to faca od enga uživaškega pomlajenega cucka?

Kaj sm pa jst kej počela? Najprej… da mal pomagam pri razreševanju dileme, če ni tist človk dol na fotkah Peter. Ja, je. Se je izkazal za čist solidno potezo, ker sva se mela prav fajn. Res en tak taprav dopust. Odklop od vsega, uživancija, nč delat, nč gruntat, nč bit pameten, prej mal neumen. Fajn, vglavnem. Sm jedla clo dagnje, pardon… pizdice. Tko se jim reče, če še ne veste, tem školjkam. Mal sm se skremžla prvič, ampak je šlo. V bistvu sem jih jedla clo dvakrat! Pa uživala sem v rožcah, vonjavah, plaži, knjigah… Nočne frajlice naravnost obožujem, to so ene take lepe cvetke, res lepe. Pa oleandri, končno tut u kakih drugih barvah kokr roza… Prebrala sem tm okol 10 knjig, v enem tednu, kar sem bla sama sem skonzumirala po eno na dan, na plaži, mmmm… zakon. Tut sam hodit na plažo ni noben baubau. Sevede je bolj zabavno v dvoje, ampak tut enoje ni švoh. Sem mela pa tist teden, ko se je Peter začasno odpravil slabo vreme peljat v Slovenijo, kar tempo. Ki pol ni šel več. Zjutri (in to že pred šesto!) sem šla laufat. Pol sem lazila na Saharo, to je kar lepa hoja, predvsem v klanec in jst sem si to zastavila tko, konkretno šibat gor pa dol, in to ob 12ih čez dan. To je blo vse skupi tko nekak, kot da bi tekla dvakrat na dan. In ker sem ipak univerzitetno izobražena, sem po parih dneh ugotovila, da stvar ne laufa najboljš. Zato sem se mal ohladila do teka. Tukile pa mal panorame. To je slikan iz brda, pol ko se spustiš proti Sahari. Dol je Lopar, levo Velebit, ki se ga tuki ne vidi, desno Rabska stena. Pa pogled proti Sahari, naravnost se vid Grgur. Pa še Sahara pa Goli otok.

Sahara je kao FKK. Oziroma naj bi bla oziroma je bla, dokler niso namest normalnih turistov začel dol drvet razni čudni turisti, ki zasuvajo FKK plaže v kopalkah, zapetih do vratu in mečejo flaše po skalah. In potem se človk na FKK plaži v svoji FKK obleki počut mal čudn. No, bi se, če bi se človk sekiru. Ampak, vseen… kakšen folk. Bohpumagi, veš.

Letos so se na Loparju zgodile nekatere spremembe. Resda me lani ni bilo dol, tko da ne vem, če so te spremembe že od takrat, ampak vseeno, nek rahel napredek vendarle je. Ampak enga ornk odloka proti kršenju vsaj minimalnih estetskih norm enga kao turističnega kraja pa še niso sprejel. So pa zato sprejel odlok, da so psi na plažah prepovedani. Kar nimam nič proti, glede na to, da turisti drekov za sabo, pardon svojimi cucki, ne pobirajo. Iz slikovnega gradiva je razbrati, da se sama na loparanski odlok o prepovedi psov na plažah… pošišam. Sej ne ornk, samo na pol. Čez dan pa med kopalce Bučke lih ne bi vlekla, ampak na tak oblačen dan pa. Sicer pa, a je kdo vidu kje kako tablo??

Pa po Rabu sva se tut velik sprehajala. Je blo občasno zlo primerno vreme za sprehajanje po Rabu. Men se Rab dopade, res.

Tkole no. Na kratk. Na splošno sva se mela lepo, tut tko, kokr midva. Sva rabla dopust pa sva ga mela, tazga zaresnega. Seveda vse sam zarad mene, ker sem res tok super

Iz tkole zdej že ta tret teden guramo po starem. No, bi po starem, pa so se v naš vsakdan vrinila nova dejstva. Pa guramo z njimi. Počas. Zdej bom pa, upam, spet mal več pisala. Morje je šlo pa pa, veselimo se zdej česa druzga. Najprej naj prosm mama pride iz bolnice. Za začetek!

Ja, to sem zjutri prebrala, ko sem odprla službeni mejl in so se zaporedoma nanizali mejli z naslovi Dan žalovanja, Prekinitev dostopa v… in Rekreativna vadba plavanja. Ker berem mejle od spodi navzgor (spodi so ponavad neprebrani, jasno), mi je ratalo prebrati zgornjo mučkalico.

Zdej bom pa mož beseda in se bom potrudila napisat morsko zgodbo.

Sm pa res en kramp. A sm se sploh Maji zahvalila, k mi je rihtala pujse pa želvi pa rožice? Nism. Torej, če kdo misli, da je simpl dobit oskrbnika za 5 prascev, dve želvi pa kr neki rožic, za 3 tedne, se pač moti. Razen, če ne poznaš take fajn punce, kokr je Maja, svinjska pastirica, kot se je (nedvomno) ponosno poimenovala sama. Tukile je njen lep zapis o svojih dogodivščinah, v katere sem jo pahnila jast, srečnica, ki sem se tri tedne špilala uživanje na morju medtem. A ni to fajn, poznat tako pridno punco, no?

Maja, hvala! Sej bi rekla, da ti bom kdaj čuvala tvoje zveri, pa se bojim se tkole zavezat. Bi me pujedle, zihr.

Psička Kepa od Barbare (mal pa tut moja ), ena od Linčkinih pikic, igra v temle filmu: Petelinji zajtrk. Poglejte napovednik, pa jo boste mal vidli! To je res od sile psička, paaametna, tko kot njena mamica Linčka. Res sem srečna, da je v tako dobrih rokah, tale miška. Tisti K kraj nam je dal tudi nekaj lepega… vsaj nekaj.

Kepica, kmal te bo treba prit mal polupčkat!!!