Včeraj sva šla z Markom tečt. Pa nisva daleč prišla, okol belvija že, potem sva pa počasi kar proti domu odvila. In to netekoče, hodeče. Je mene tok špikal v desnem karkolže, da nisem mogla. Pa sem večkrat probala, ker sem bla tok jezna na svoj desni karkolže, ampak res ni šlo. In potem sem mela tak slab filing, da sm čist zajebala večer. No, resnici na ljubo, tut Marku se ni dal laufat. Raj je razglabljal kaj vse bi on jedu. Men se je pa tist kus kus utaboril sred vampa in sem kar težko dihala. Tko da - nič več kus kus eno uro pred tekom… Ampak sem bla toook sestradana, nisem jedla nič od pol dvanajstih dopoldne, pa še tist je blo čist mal pa čist zanič in po službi sem šopala v bolnico, po bolnici sem šibala dam in zbasala vase en ostanek kus kus solate in pol sva z Bučko šibali v varstvo k Linčki in pol enostavno nisem mogla šibat še z Markom. Tko to je.
Aja, in Suunto mi ga spet serje s pulzmetrom… Delal je lih tok, da sem si namerila pulz v mirovanju - 80. Moj pogovorni tempo (pazi, to je res moj pogovorni tempo) nosi utrip nekje med 180 pa 190. Pa rečte kok sem čudna.
