dnevnik

Včeri zvečer sva šla z Markom popravit vtis prejšnjega večera. Čeprav se nama lih ni preveč dal, pa sva vseen šla. Mal naju je še mama v bolnici nagnala, ko sva začela cincat, pomoje je to odločilo. No, pa sva torej šla in ne lažem, če rečem, da sm bla prav zadovoljna z dosežkom. Glede na to, da v resnici zadnje cajte bolj mal laufam, je tale večerna varianta z Markom prav prijetna in motivirajoča in nenazadnje uspešna. Včeri sva namreč odtekla kar en soliden košček. Sva šla najprej okol belvija pa do Čada pa pri Čadu gor na Rožnik (tuki si je Mark vzel pravico, da je do gor užgal svoj tempo, ker jst resnično v klance neverjetno bedno cuzam zadnje atome moči) in pol po drugi strani dol (ja, ta “dol” sploh ni sam dol, sta vmes še dva klinčeva klanca in je torej še kako gor pa dol). Za ta krog sva rabila uro pa deset, kar se men sicer zdi čist kul, čeprav bi recimo Mark sam rabil kakih 20 minut manj. Pa še to je blo, da me je na poti na dol iz Rožnika začel spet blazno špikat v desnem karkolže in na konc tut psihopatsko diii-haa-njeee ni več pomagalo. Po ravnem je pa spet šlo. Pa še to je, da je bla na dol že trda tema (nism vedla, da ni niti ene lampe po celem rožniku, bo treba Zokiju pisat) in potem nekak ni filing, ko morš blazno pazit, da ne stopiš na kak neugoden kamen sred poti in ti gre gleženj pomožnosti. Drugač pa zakon tek.

Večer potem je bil pa … spet težak, žalosten, grozen… Ampak sem se pogovarjala s Petrom, brez katerga ne vem, kako bi mi šlo. Res. Ko ni blo njega, mi je bla v največjo oporo mama, zdej ko pa rabim oporo zarad nje, mi je pa Peter. Tko je hudo, ampak BOMO! Počas, pa BOMO, VEŠ!