dnevnik

Jah, kaj naj rečem… slaba stran, da je človk pretirano ZEN, je dejansko ena sama. Par minut pred mojim prihodom v cilj 12.LM je folk enostavno… šel. Buuuu.

Fotke

Konec aprila letos sem šla na svoj prvi uradni tek, tak po predpisih. Na 3 km, ki so me zmozgal, kjer sem se zagnala kot tepec, kjer sem prvič okusila tist brrrr filing, ko te vzpodbuja folk, ko dogaja in adrenalin šiba. Hvalabogu suunto takrat še ni bil moj prjatu, ker pomoje bi se takoj skregala.

Potem sem šla na 5,5 km v Radence. In sem bla ful srečna, da sem zgurala do takrat svojo najdaljšo pretečeno razdaljo.

Danes, oktobra letos, sem odtekla 10,5 km na Ljubljanskem mataronu. Tempo mam še vedno glih, samo nekaj več km lahko dam v podplate. Imam 8 kil manj telesne mase in ene tok kil več življenske modrosti . Gre naprej, dejansko. Sem pametnejša, velik več vem raznoraznih reči, pa več lahko laufam. Mal si glavo štimam, se temu reče. Zdej se pa tega… bojte!

Fajn dan je danes.

Takole je zgledala Slovenska kako dobro uro pa pol pred štartom. Sem si rekla brrr, a bomo dons tekli? Po eni strani sem bla navdušena, da je končno prišel danes, po drugi sm mela tremo. Ampak nič pomislekov. In sem šla najprej na fotkanje TF-ja pred Dramo.

Mal sem se pretegnila in potem na štart. Dež je bil, pa ne kritično močan. Za razliko od mojega pulza, ki se je na štartu smukal okol 170… dobrih. Hjah, trema, recimo. Potem pa začetek… ni trajal dolgo, pa sem bla sama, zadnja. Vsi so nekam šibal, jst pa trmasto (in pametno) čist po svoje. Sem si rekla, da je tko prav in pri 1,5 km sem si prvič čestitala. Par komadov je že veselo omagalo, jst pa po svoje tap tap tap tap, počaaasi, pa zihr. Par komadov sem pa le premagala. Velik ne, vsaj tistih ne velik, ki so šli na tole desetko. Sem pa zmagala vse une, ki so nemo stali ob progi, na primer, anede.

No, potem (če se vrnem na stezo) so se kilometrčki en za drugim nizali, take rumene table so rekle 3 km, pa 4 km, pa pri Bratovševi ploščadi 5 km… Mislim, 5 km je ja ena lepa cifra ampak še enkrat tolk me čaka, a ni to faaajn! Brez heca, je fajn vedet, da bo po odtečenih petih kilometrih sledilo, da jih bom zmogla ŠE pet. Men se zdi to blazno fajn. In tko so šle minutke. Pa metrčki. Tap tap tap, čof, čof, tap, tap.

Potem sem se razjezila. Ker sem resda bila med zadnjimi, ampak a zato tut manjvredna? Da sem morala laufat praktično v rednem prometu? Med avti, za avti, vdihovat auspuh kamijončkov, nekam brzečih ljudi, ki so kar mencali, kdaj klinca bojo lahko zapustili svoje toplo dvorišče in šli…kaj jst vem kam, okopavat grobove, da bojo drug teden lepi. Al pa v štacuno. In varnostniki in redarji so jih spuščali. Men se je to zdelo grozno in to bom tut napisala organizatorju pa policiji. Če je zaprta cesta je zaprta cesta, ker je pač 12. ljubljanski maraton in ne mi smrdet s temi auspuharji pred nosom, pa tut če sem samo tazadnja! Vsi zmagovalci, my ass, ja.

No, če se spet vrnem tja, na pot. Zgornji del telesa mi je delal odlično, spodnji okončini sta pa začeli mal čutit utrujenost. Nič kritičnega, kakšno stopnjo utrujenosti sta čutili sta mi zaupali na cilju, ko sem se pač morala ustavit. In so me gležnji začel svinjsko bolet (me je že minil, mimgrede, ne bolita več). Drugač med potjo nič težav. V Radencih, npr, sta me blazno začeli goleni bolet, zdej pa nič. Povprečen pulz sem mela reci in teci 197, max pa 201, tam pri obratu proge. Sem se trudila mal ga zmanjšat, na unih pogovornih 185, pa nisem uspela, ampak sem tudi pri 195 bila govorno kompetetnta, b.p. Kar sem si dokazala s sem pa tja kakim pogovorčkom s sotekačico, gospo, ki je mela tempo identičen mojmu. Pa sva kako rekli in tut pri 199 je šlo gobcat zraven. Čudna reč sm jst s tem pulzom, ni kej.

Zadnji kilometer sem si predstavljala, da bo tak vzhičen, kot v Radencih. Pa niti ni bil, pa ne zato, ker bi od Radencev do zdej dozorela v rutinirano tekačko, pač pa zato, ker folka al ni blo al so pa vsi držal marele pa bli tih. Več ali manj, sem mela tut jst nekaj svojih zvestih navijačev, tko da čist osamljen osebek le nisem bla na cilju Hvala, da ste prišli, škoda, ker sem tko skoncentirano lovila zadnje minute do ciljne črte, da vas nisem opazila hahaha.

In tkole, ena ura pa 21 minut pa par sekund mojga življenja se je torej odvrtela to nedeljo. Tok mal, v bistvu, pa tok velik mi pomeni. Tko, kokr sem si želela. In za konec lahko rečem, da sm bla letos pridna in da mi je to, da sem vidla, kaj pomeni napredovat, motiv za naprej (jao, kaka floskula, ampak ajde, vam jo privoščim). Da bom še teka teka delala. Zadovolna, da sm zmogla. Vsaj neki pozitivnega v tem pasjem letu.

[Show as slideshow]

Svašta, čist sm živčna. Kako le je to mogoče, pa ja ne zarad jutri? Upam, da bom vsaj kej spala tiboga… Kot nalašč mi je danes češpla od psa polila celo flaško eteričnega citronskega olja po postelji. Je blo treba prevleko od jogija dat prat. In me že cel dan mori, če bo to kej vplival na kvaliteto spanca. Tekaške cunje mam pripravljene. Tok lahko napišem. Čist sm živčna Se bom postavila čist v ozadje. Tut v cilju bom med zadnjimi, tko da me boste lahko vidli!

V napad torej! Za to smo se boril. Glp.

Vse. Če gre lahko, pač gre. Zadnji meseci so ubitačni. Zadnji teden je… grozen. Včasih si mislim, da nimam za kruh, da sploh ne morem več. Itak, da lahko, ampak z nekaj več truda. Pa pomoči. Zadnje čase me na vsakem koraku spremlja rak, kamor pogledam, prižgem TV, rak, onkologija, onkološki inštitut, mami, pa toliko raka povsod, v družini, moji najožji. In potem dobim izvid PAP III pa na odščip tkiva pa histologijo počakat. A res ne gre, da bi šlo… vsaj brez tega?!

Zadnji teden je grozen. Tudi tečem ne. V nedeljo pa LM… če ga bo moja psiha sposobna speljat. Je moj cilj letos, tale desetka. Sem delala zanj in mi veliko pomeni. Zato ga ne bi rada prehodila. Je še ena preizkušnja zame, zadnje čase se mi nabirajo, preizkušnje namreč. Bom sama na štartu, med potjo, s sabo. Sama nisem bila nekaj zadnjih mesecev - nič. Zdej pa bom. Upam, da ne bom spušila… tele moje preizkušnje. Ne bi rada. Kdor bo torej prišel navijat zame, pripravite mal robčkov, jih bom rabla.

Kepa na premieri

No?

Komentarje prosim.

Zdej sem pila že pomaranče, mandarine, korenčke, brokoli, melono, hruške, jabolka, peso pa vedno limeta blazno paše zraven. Mmmmm. Krasna stvar. Men se sploh ne zdi packarija oziroma bom tkole rekla: v vojni med packarijo pa izdelkom iz nje, vstane slednji kot zmagovalec. Priporočam.

iiiiiiii