dnevnik

Takole je zgledala Slovenska kako dobro uro pa pol pred štartom. Sem si rekla brrr, a bomo dons tekli? Po eni strani sem bla navdušena, da je končno prišel danes, po drugi sm mela tremo. Ampak nič pomislekov. In sem šla najprej na fotkanje TF-ja pred Dramo.

Mal sem se pretegnila in potem na štart. Dež je bil, pa ne kritično močan. Za razliko od mojega pulza, ki se je na štartu smukal okol 170… dobrih. Hjah, trema, recimo. Potem pa začetek… ni trajal dolgo, pa sem bla sama, zadnja. Vsi so nekam šibal, jst pa trmasto (in pametno) čist po svoje. Sem si rekla, da je tko prav in pri 1,5 km sem si prvič čestitala. Par komadov je že veselo omagalo, jst pa po svoje tap tap tap tap, počaaasi, pa zihr. Par komadov sem pa le premagala. Velik ne, vsaj tistih ne velik, ki so šli na tole desetko. Sem pa zmagala vse une, ki so nemo stali ob progi, na primer, anede.

No, potem (če se vrnem na stezo) so se kilometrčki en za drugim nizali, take rumene table so rekle 3 km, pa 4 km, pa pri Bratovševi ploščadi 5 km… Mislim, 5 km je ja ena lepa cifra ampak še enkrat tolk me čaka, a ni to faaajn! Brez heca, je fajn vedet, da bo po odtečenih petih kilometrih sledilo, da jih bom zmogla ŠE pet. Men se zdi to blazno fajn. In tko so šle minutke. Pa metrčki. Tap tap tap, čof, čof, tap, tap.

Potem sem se razjezila. Ker sem resda bila med zadnjimi, ampak a zato tut manjvredna? Da sem morala laufat praktično v rednem prometu? Med avti, za avti, vdihovat auspuh kamijončkov, nekam brzečih ljudi, ki so kar mencali, kdaj klinca bojo lahko zapustili svoje toplo dvorišče in šli…kaj jst vem kam, okopavat grobove, da bojo drug teden lepi. Al pa v štacuno. In varnostniki in redarji so jih spuščali. Men se je to zdelo grozno in to bom tut napisala organizatorju pa policiji. Če je zaprta cesta je zaprta cesta, ker je pač 12. ljubljanski maraton in ne mi smrdet s temi auspuharji pred nosom, pa tut če sem samo tazadnja! Vsi zmagovalci, my ass, ja.

No, če se spet vrnem tja, na pot. Zgornji del telesa mi je delal odlično, spodnji okončini sta pa začeli mal čutit utrujenost. Nič kritičnega, kakšno stopnjo utrujenosti sta čutili sta mi zaupali na cilju, ko sem se pač morala ustavit. In so me gležnji začel svinjsko bolet (me je že minil, mimgrede, ne bolita več). Drugač med potjo nič težav. V Radencih, npr, sta me blazno začeli goleni bolet, zdej pa nič. Povprečen pulz sem mela reci in teci 197, max pa 201, tam pri obratu proge. Sem se trudila mal ga zmanjšat, na unih pogovornih 185, pa nisem uspela, ampak sem tudi pri 195 bila govorno kompetetnta, b.p. Kar sem si dokazala s sem pa tja kakim pogovorčkom s sotekačico, gospo, ki je mela tempo identičen mojmu. Pa sva kako rekli in tut pri 199 je šlo gobcat zraven. Čudna reč sm jst s tem pulzom, ni kej.

Zadnji kilometer sem si predstavljala, da bo tak vzhičen, kot v Radencih. Pa niti ni bil, pa ne zato, ker bi od Radencev do zdej dozorela v rutinirano tekačko, pač pa zato, ker folka al ni blo al so pa vsi držal marele pa bli tih. Več ali manj, sem mela tut jst nekaj svojih zvestih navijačev, tko da čist osamljen osebek le nisem bla na cilju Hvala, da ste prišli, škoda, ker sem tko skoncentirano lovila zadnje minute do ciljne črte, da vas nisem opazila hahaha.

In tkole, ena ura pa 21 minut pa par sekund mojga življenja se je torej odvrtela to nedeljo. Tok mal, v bistvu, pa tok velik mi pomeni. Tko, kokr sem si želela. In za konec lahko rečem, da sm bla letos pridna in da mi je to, da sem vidla, kaj pomeni napredovat, motiv za naprej (jao, kaka floskula, ampak ajde, vam jo privoščim). Da bom še teka teka delala. Zadovolna, da sm zmogla. Vsaj neki pozitivnega v tem pasjem letu.

[Show as slideshow]