dnevnik

Včasih je med naše štiri stene prišel kakšen gost, ki je bil kosmat, umazan, težje ali manj težje poškodovan in včasih karakterno smotan. Kakšen ni znal niti lulat še zunaj, večinoma pa itak bolan. Govorim o začasni oskrbi kakšnega brezdomnega psa, ki je v tistem trenutku potreboval nastanitev in oskrbo. Te pse sva imela neizmerno rada in za te pse sva naredila vse, tko kot bi za svojega lastnega, se pravi npr. za Bučko. V tistem času, ko je bil pri nas, je bil pač naš. Stroške tahudih operacij je več ali manj krilo Društvo Repek (Društvo za pomoč brezdomnim živalim), ostalo sva midva. Psi so jedli vsaj tako dobro hrano kot Bučka (Arči še boljšo, ker je bil čisto razsut pa se je zmrdoval in sem mu kuhala meska, da o futranju mladičkov ne govorim), psi so dobili vse tanajboljše veterinarje in skasirali njihove najboljše storitve, dobivali so zdravila, dodatke hrani, igračke, dekice, hodili so na sprehode, eni so se tudi nosili, za njih smo jokali in za nagrado so nama lahko secirali živce. In potem so prej ali slej odšli vsak v svoj novi dom. Eni hitro, drugi pa ne tko hitro.

Jst za psa, ki ga vzamem k sebi domov in se odločim, da bom skrbela zanj kot za svojega pač ne morem šparat. Npr. na hrani, veterinarjih, zdravilih itd. In ne šparam, dokler je moj. In zdej pomislite… če maš enega takega doma, je to že včasih hud zalogaj. Če jih imaš več… In poznam eno, ki njih ima več in za njih naredi vse to, ker ji moralni čut pač ne pusti narediti manj. Razumem 1000%. Žal razumeti pomeni en klinac, če ena nima od tega nič. Ampak razumem pa ja, ker tudi sama ne bi mogla šparat na teh psih. Pika, ne.

Ker vem, da Zavetišče Horjul za svoje varovance naredi vse to (kar-sem-npr-jaz-za-enega-in-mi-je-popolnoma-normalno-da-dobi-vse-kar-dobi-moj-
lasten-pes-ker-ta-pes-ni-nič-manj-vreden- od-mojga), tam pa jih je 10, 20 ali 30 naenkrat in da niso vsi tam zgolj do tistega 30-dnevnega roka, ko občine morda še primaknejo kak šiling za najnajnolj osnovno oskrbo, in ker se kepa malo vali zaradi tega in onega, ker se denar ne dela iz dobrih želja in razumevanja in ker posvojiteljev, ki jim je za zaupat, resno manjka… je pač kriza, tko sem prebrala in tko mi je popolnoma jasno, da je. In to je zelo slaba novica.

Tukaj je neki takih reči, ki jih lahko naredimo, da pomagamo. Mogoče res samo začasno pogasimo ogenj, ampak… jah, kaj naj rečem. Ko bo plača drug teden bom dala par €, več trenutno nimam, če dam samo jst je malo, če da še kdo od vas…?

ZAVETIŠČE HORJUL Polona Samec s.p.
Smrečje 55, 1354 HORJUL
trr: NLB SI56 0202 7025 4948 113

Sebi mi je s svojim zadnjim zapisom na temo decemberskih muk dala iztočnico za tole… Da povem kako mam pa jst rada december in skoraj vse, kar paše zraven. Seveda ne maram petard, jih ne štekam in se jih bojim kot hudič. Ampak se bom posvetila bolj rečem, ki jih imam rada v tem času.

Kaj mam rada. No, recimo takoimenovani novoletni kič. Okraske, da se vse blešči, da so lučke. Men se zdi tako vzdušje čarobno, lepo in toplo. Zdi se mi domače in vsako leto v tem času se počutim tko, kot sem se od začetka zavedanja, da so te lučke in okraski in smrekca topli in domači. Mene sta starša vedno imela rada in sta vedno skrbela zame in vse to. Ampak za novo leto je bil pa občutek te ljubezni še mal bolj tak.. no, čaroben. Mami je ohranjala družino skupaj, za vse nas je okraševala stanovanje in pekla potice in od kar vem zase je bilo to neki lepega. In predvsem, predvsem je bilo vse ISKRENO. Kako pes npr. ve, kdaj si zares jezen in ne glumiš? Čeprav se tebi lahko zdi, da na ven zveniš blazno jezno, te bo cucek vzel za igrico in se delal norca iz tebe. Če si pa res jezen, bo pa to ta isti cucek dobro vedel. In tko npr. je verjetno bilo pri meni, kot mini otroku in se je vgradilo v moj naglavni vsemogočni čip. In tko je še zdej. Iskreno se veselim tega časa, iskreno rada kupujem darila za vse, ki jih mam iskreno rada. In zraven sem v mnogih pogledih prav kičasta, pa kaj. Ne morem pozabiti maminega obraza, ki je sijal ob navdušenju in pričakovanju, da bomo začeli odpirat svoja darila. Ker ji je bilo to v resnici nekaj grozno lepega. Da nam je kupovala darila, ki smo se jih veselili. Taka sem tut jst.

Eden od “očitkov”, ki jih je moč opaziti pri tistih, ki tega obdobja ne marajo je ta, da ljudje niso iskreni, da ta kič utaplja neko duhovnost, da je preveč prenažiranja, medtem ko nekateri stradajo, da gre za potrošniško mrzlico, da ljudje zapravljajo čez glavo in še več, da tekmujejo med sabo kdo je zapravil več in kupil dražja darila. Nič ne rečem. Mogoče pa res. Ampak ljudje, ki jih poznam sama in se jim življenje okoli novega leta zasuka v ravno to kvazi potrošništvo in neiskreno brezglavje, no, so prav obratno od tega… Se veselijo obdarovanja, zavijanja daril, okraševanja in se radi sprehajajo skozi staro lublano, ki se lesketa. Verjetno obstaja tudi horda neiskrenih in zamaskiranih slovencev, ki se na ven smehljajo in ko se obrneš nakremžijo face, ampak taki ne zapravljajo gore denarja za novo leto. Ker jim ga je preprosto - škoda.

Kaj še počnem za novo leto, razen da zapravljam, delam kičaste okraske in še mal zapravljam in pečem piškotke in vabim ljudi domov in jih filam s hrano? Ja, filam se s hrano npr. Povsod je, kamor pridem, povsod je kej dobrega pa kej drugačnega. Pa kaj. Pač ne sedim s stisnjeno ritjo in jeklenim nasmehom na obiskih in dedkih mrazih. Ker se tega obdobja enostavno iskreno veselim in ga mam rada.

Letos bo tole obdobje peklensko težko, tega se prav dobro zavedam. Pa bom vseeno, tko kot vsako leto, čarala piškotke, zavijala darila, naredila maksi smrekco. In komaj čakam, da prižgejo lučke po lublani. Taka sm. Men se zdi, da čist iskreno.

Neki zlo sem utrujena dons… Mam podočnjake, kar pomeni, da sem res malo spala ampak to samo zato, ker sem šla pozno spat. Spala pa sm, drgač. V službi je hudo velik dela, hudo velik in to me osvobaja. Brez heca, čeprav tvegam, da se sliš tole nekolk preveč naci. Delam ko en mungo, se jezim, sm pridna in to je tkole za čez dan pa za čez teden krasno. Pa klinc gleda podočnjake, ne.

Ta moj dnevnik… hja, je en velik hja zadnje čase. Namreč, ko človek obrne pogled na življenje, ko dobi mejčken drugačno perspektivo na tale šmorn, se mu na konc dneva nalepem veliiik stvari zazdi blazno nepomembnih. Tok nepomembnih, da se vpraša, zakaj bi bilo to vredno sploh pisat. Kar seveda ne pomeni, da ob doživljanju teh stvari en človk ne uživa, se jih ne veseli, ga ne zabavajo, se ob njih ne sprašuje raznoraznih reči in tko naprej… ampak da bi jih pa potem ovekovečil… je pa tko brezveze. Sej vem, tut to bo minil in mogoče bom kdaj spet lahko zalaufala svoj dnevnik v vsej svoji poanti… enostavnega dnevnika pač. Ampak zdej še ne gre.

Tale posteljnina mi je tok hudo lepa… Sej ne vem kera barva je lepša… zelena pa roza pa oranžna pa bela pa turkizna pa hudič, še rjava je lepa. Vrag jo vzemi.

Zlo lepo so uspele, ampak jih ne znam tko poslikat, da bi se vidlo…

Zdej se suši druga runda.

… “Za strokovno osebje, ki je navadno nemočno in se izmika svojcem v trenutku smrti bližnje osebe, prirejamo učne delavnice.”

Slovensko društvo Hospic

Vikend je bil. Zagretost izražanja sožalja bo ta teden upam splahnela. Ta huj cvetka je bila, da sem eni koki morala razlagat, kdo je v bistvu zares umrl. Da ni moj oče, da je mama. Una … se je pač zmotila. In se ni dost sekirala. Ko se je skidala iz pisarne sem rabila neki minut, da sem zadihala. Pa taki so tut dobri, ki mi začnejo razlagat, kako je prijatelj od prijateljice mel neke bolečine, pa niso nič ugotovil, pa še vedno niso nič ugotovil, pol so pa ugotovil, pol je mel pa 8 kemoterapij pa ne vem kok obsevanj ampak zdej je pa zdrav. Taki… taki so dobri, ja…

Imam pa zato fuuuul novoletnih kuglc pa zlato pa srebrno barvo in jih bom barvala. Pa mam nove rože za pisarno, tri. Pa dve novi za doma. Pa mam kr neki problemov v sebi. Pa nč ne tečem.

Zadnje mesce je v moji pisarni prou bed karma. Vse rože (skor) so šle k vragu. Včasih je moja (najina, pa zdej bo zgleda neki časa moja) pisarna slovela po eni najlepših, al pa vsaj najbolj zelenih. Zdej pa tole… Rože res dobr vejo kok je ura, pa se eni smejijo, če se nekateri pogovarjamo z njimi. Očitno jim zadnje cajte nisem namenila dovolj pozornosti. Boge.

Danes je bilo zelo težko. V službo pa cel dan gore najnujnejših, eksplozivno pretresljivih stvari za reševat, reševat svet, skorajda… pa cel dan imet pred očmi in v mislih samo mamo… kako to skompletirat, da laufa? No, težko. Hudo kepo sem imela v želodcu, pritisk z vsakim papirjem, ki me je čakal ves ta čas na mizi, konec leta je, denar, projekti, razpisi… panika. Jaz pa se tako težko skoncentriram. In spomini… kamorkoli grem, povsod so. Tam pred vhodom me je čakala, tu pred dvigalom mi je dala pulover, pri notarju v hiši smo urejali hipoteko, na razstavišču sva bili zadnjič skupaj na baletu… Pa vsa ta božja izrečena sožalja. Pa komentarji… jah, tko je, tako je življenje, kaj čmo, nimaš kej. Res je, nimam kej, ti pa imaš. Imaš vso obveznost do mene, da ne stojiš zraven in čakaš kot vampir na kaplje krvi. Kaj pa je bilo, a je bilo hudo, a je bila bolna, kok je bila pa stara… Kaj čmo, tko pač je, rečem. Če boš zlo zlo prijazen do mene ti pa povem kak sočen detajl, ane… Ljudje… Moja soseda pravi, da je najhujši greh ljudi radovednost. Izrekat sožalje zato, da dobiš gradivo za med malco…ja, bi rekla, da zna bit greh. Sicer pa, da ne bom preveč zlobna, nekateri so bili zelo prisrčni in iskreni in točno vem, kateri so to.

Moja Vanja, ki mi gleda auro, me je včeraj nagnala ven s psom. Da ne bom doma samo teveja bulila. In sem pobasala Bučko in sva šli v Tivoli in nama je bilo prav fajn. Fajn hudo. Prvič v življenju nisem zavila na sankališče, pa nisem prav nič razmišljala o tem. Kar zavila sem gor, za grad, brez premisleka, kot da bi bilo najbolj naravna pot tja gor za grad it. Pa v resnici še nikoli nisem z Bučko šla mimo sankališča za grad. Zadnje čase se mi dogajajo take nadnekaj stvari. Nadnekaj doživetja in nadnekaj dogodki. Mi da mislit, morda smo pa res tko hudo vase zaverovani celo življenje, da iz principa ne verjamemo v nadnekaj. No, tut to očitno enkrat mine.

Ja, no… takole grejo dnevi. Ta teden sem bila doma (danes je sreda, pa sploh nimam pojma, da je sreda, lahko bi bil tut ponedeljek al pa petek), sem veliko spala in veliko, največ, čepela pred tevejem in bulila v razne neobremenjujoče idiotizme. Z največjo zaskrbljenostjo za svojo nadaljnjo dobrobit sem sprejela novico, da smo se včeri poslovili od beverli hilsa. Brandon nič več. Hm. Težka bo.

Ja, no… takole grejo dnevi. Še eno noč grem preživet. Jutri pa vse še enkrat.

P.S. Mimgrede, danes sem zvedla, da odščip boli kot svina. Čudovito.

Danes sva kupila skener. Danes je tu, pred vami, nekaj zgodovine.

[Show as slideshow]

Pogrebe sem vedno težko prenašala. Hudo težko. Tiste, na čigar pogrebih sem bila, sem imela rada in na njih so me vezali krasni spomini. In vsi ti spomini izbruhnejo v grozno intenzivni obliki na dan pogreba. Tam je slika tistega, tam okoli je vse v znamenju tistega. Ki ga ni več. Jokala sem kot dež, vedno. Me je zadelo, skoraj ne po regelcih vsega sorodstva in zbranih in po regelcih naše družbe splošno. Najbolj morajo jokat mame za otroki, potem otroci za starši, potem vnuki za starimi starši, potem brat za sestro in potem se spodobi, da pridejo na vrsto ostali. In če si odpadnik in nisi naliman na del te verige, se zna zgodit, kar se mi v resnici enkrat je, da me je nekdo vprašal, če me je res tako prizadelo.

In potem pride pogreb moje mame. Že sama beseda pogreb nima veze z mojo mami. Mladostno, veselo, optimistično… potem pa - pogreb. Bil je sonček, krasen dan, brez veterca, lep zimski dan. In ko sem hodila za sliko svoje mame in mi je bilo, kot da mi nekdo prebada srce, se je zgodilo nekaj… lepega. V trenutku sem postala mirna, neopisljivo spokojna. Še nisem doživela takih občutkov. Vse solze so se posušile, nič ni bolelo, bili sva jaz pa ona, ki me je gledala s slike in se smehljala. Skoraj nezemeljsko. Skoraj neverjetno. Če ne bi doživela… Nič solz, samo mir.

To noč sem sanjala, tako živo in močno, da nisem mogla verjet. To noč sva se poslovili. V spanju sem govorila, ji mahala in se poslavljala, na sankališču. Nisem čutila, da govorim v spanju, da maham z roko, samo sanjala sem. Mogoče sva se res še zadnjič srečali.

Če je pogreb lahko lep… je ta bil. Ker mi je dala nekaj, česar ne znam opisat. Mogoče se temu reče neskončna ljubezen. Najina.

Moje prijateljice

Zelo vas imam rada, prav vse, ki ste ta dan prišle k meni. Kako lepo je vedet… da ste tu.