Vikend je bil. Zagretost izražanja sožalja bo ta teden upam splahnela. Ta huj cvetka je bila, da sem eni koki morala razlagat, kdo je v bistvu zares umrl. Da ni moj oče, da je mama. Una … se je pač zmotila. In se ni dost sekirala. Ko se je skidala iz pisarne sem rabila neki minut, da sem zadihala. Pa taki so tut dobri, ki mi začnejo razlagat, kako je prijatelj od prijateljice mel neke bolečine, pa niso nič ugotovil, pa še vedno niso nič ugotovil, pol so pa ugotovil, pol je mel pa 8 kemoterapij pa ne vem kok obsevanj ampak zdej je pa zdrav. Taki… taki so dobri, ja…
Imam pa zato fuuuul novoletnih kuglc pa zlato pa srebrno barvo in jih bom barvala. Pa mam nove rože za pisarno, tri. Pa dve novi za doma. Pa mam kr neki problemov v sebi. Pa nč ne tečem.
November 26th, 2007 at 15:15
Oh, Maša, imaš vso pravico sploh ne odgovarjat takim ljudem in ne sodelovat v takih “pogovorih”.
November 26th, 2007 at 19:25
Mah, ljudje smo pač ljudje. Takšni in drugačni. Ampak ponavadi je tako, da pravzaprav ni problem v ljudeh ampak v našem dojemanju njihovega vedenja. Nemogoče je za koga reči da je zoprn, ker je zoprn samo nekomu, drugemu pa spet ne. Kakšen je torej? Topel, hladen, prijazen ali žleht?
Ni vredno, da te prizadanejo reakcije ljudi, morda netaktne, namerno robate, površno ostre, (ne)vede zlobne.
Ljudje smo pač ljudje, takšni in drugačni.
November 27th, 2007 at 8:41
Če ne drugega se strinjam, da smo ljudje takšni in drugačni.