dnevnik

Je bil spet tako poln vikend, da si zasluži par besed. Npr. kako je bilo luštno na eni rojstnodnevni zabavi v soboto na gorenjskem, sploh ker nisem bila na taki rojstnodnevni zabavi že 100 let. Sem se spraševala, kam se da 20 ljudi v enem stanovanju in kaj pol delajo, gužva pa to. No, pa je bil na srečo en ibr zanimiv film pa party poker pa še kej fajnga se je našlo na tv, da je bil oddelek tazabavnih gostov lepo skoncentriran točno tam, pred tevejem. Ostanek se je porazdelil po kuhni in jedel in jst sem bila tudi točno tam. In je blo zlo fino, pa ne tam, v kuhni, tko… na splošno. Pol sem se celo noč oziroma ostanek noči matrala kokr spat na eni sicer vizuelno privlačni IKEA, ampak za ene stare, boljšga vajene kosti, povsem neprimerni zadevi. Sm že mal pozabila kako je, ko te dobesedno vse boli zarad ležišča.

Sobota je bla pa bolj lublanska pa spet zlo socializacijsko nabita. Ko pridejo primorci (khm, ljudje z Obale, baje je to razlika) v lublano na obisk, pa na vsakem ovinku poznajo po enga primorca (z Obale, seveda), kokr ta pa živi tuki, tam pa živi un, tle pa spet en drug… se človk vpraša kej (ampak jst se ne, ker sem že na faksu spoznala to grupiranje primorcev, vsi so za vse vedli, če pa niso, so pa poskrbel, da so). Je blo pa čist solidno popoldne, sej vsi primorci tut niso tok švoh (sam ne bi pretiraval, a ne…). Zdej, ne mi iz gat skakat, tko pač je. Če sm jst na faksu lahko 4 in več let poslušala o močvirju in žabah (ob vsaki priložnosti, ki se je ponudila, al se je pa kr nardila) in o tem, kako gre pa ves dnar v lublano (taboljša), medtem, ko se itak vsi grebejo, da bi bli po drugi strani čim bolj polublanjeni, si človk lahko tut svoje misli, kaj. In jst pa uni mamo dooolgo zgodovino . Izjeme izvzete, kot vedno. Eh, ja, primorčki. Sej poznate un vic…

Zvečer se je pa zgodil, da sem vidla Dedka mraza. Je minil pa že mnogo let, kar sem bla na sprevodu tega (pr men doma edino darežljivega) moža s kučmo. Pa tut zdej sem bila bolj slučajno. Ampak je blo pa tko mal… otroško prikupno, bi kr mal mahala pa mela velike učke pa upala, da mi bo pomahal. Pa sej mi je!

Pol je pa še doma pod smrekcu pustil darila, ne vem kdaj je pršu, ampak je pa priden, da tkole poskrbi za vse, pol gre pa še mahat po lublani. In kako lepo mi je letos spet prnesu, oh, tok lepo. Hvala dedek mraz, tis taka pridna žvauca.

In spet sm šla čist pozn spat. In čist preveč sm jedla. Spet.

Dons pa “nov let”. Bom nekak.

Vztrajnost ima ime. Bučka.

18 minut je trajal, da sem prešaltala. Pojma nimam, kva je dobr…

Bučka je pa medtem smuknila čuvat piškote.

Dons se je peljal en zamorjen večer, tko ibr zamorjen. Pa sem enkrat popoldne svoj zamorjeni jast poslala v klinc, navlekla nase dvojne tekaške hlače, flis pa tekaške ‘perge in sem šla po dooolgem času čist zares laufat. In v resnici mam še vedno tut neki kondicije, kar me je čist razvedrilo. Na izi (ja kako pa drgač…) sm odtekla en krogec, najprej sem se držala kokr suhe ceste, potem sem pa zavila tut na belino, ampak ni blo krize z drsenjem, ker je povsod vsaj neki peska, kamor lahko stopaš. Nisem torej padla, niti na dol ne, plosk plosk. In tut cel dolg klanec sem odlaufala, pač v svojem tempu, v čem pa drugem, ampak je šlo bistveno boljš kot sem pričakovala. In me je spet mal prijel, da bi bla pridna pa tekla, ker sem čist zares prav uživala. Ne bi mi pa škodil dat še kej malga na glavo, čeprav dons ni blo krize z mrazom. Ene -2 je blo, pa me ni zeblo. To sem torej izvedla ekstra smart, ker mi je čist polepšal večer, ki se je peljal v moreče vode. Me je pa seveda celo pot mal skrbel, kaj me bo pričakal doma: še kej piškotov, cela smrekca, razsuta smrekca, vse ok, nič ok, raztur, toplina pospravljenega domeka in en ekstra priden kužek?? No, blo je slednje, ah, oddah oddah.

Potem sem nesla sosedama nabor svojih piškotov pa potici, večkrat sem poudarila, da upam, da si ne bosta zob polomili, zdej pa računam, da znata jest trde piškote (no, ok, sej kot kamen tut niso…). Sosedo, ki praktično vsak dan peče in dela slaščice za svojo sladkosnedo sestro sem, računajoč na njene bogate in predvsem dolge izkušnje, vprašala kako se nardi, da se un sneg, ki ga namalaš po cimetovih zvezdicah, ne pobarva v rumeno ali rjavo, pač pa ostane bel. Glede na to, da nisem sicer mela filinga, da je razumela vprašanje (ima ipak čez 90 let), pa je vseen odgovorila z enostavnim vprašanjem “če sem dala not kej cukra”, vlečem zaključek, da je pogoj, da sneg ostane bel, da dam not še več cukra, kot sem ga itak dala. Upam, da se bom čez en let tega pametnega zaključka spomnila. In medtem, ko sem pri sosedi žulila njene marcipanove gobice, me je prešinlo: matr vola, a sem tesno in čist močno zaprla vrata od sobe, kjer se nahaja moja gora piškotov… al nisem? Nisem bla zihr, tut približno se nisem spomnila, da bi vrata zaprla. In vuš, me je odneslo dam, kolkr hitro se je dalo. To je, 10 metrov razlike do doma sem naredila v enih treh minutah, tok pač najmanj rabim, da se uspem poslovit od sosede. Ker naravnost blazno velik govori. Doma pa spet en priden kužek :).

In potem sem si rekla, da to pa že ni konc tafajnga večera in sem si privoščila eno tako vročo in mehurčkasto kopanje. Mmmm. Fajn.

Škoda, k se na fotki ne vidi kako diši.

In zdej sem pa prep, da se probam skonektat s temle stvorom: 20:00 Harry Potter in jetnik iz Azkabana (film). Da se zjočem, ker nisem prebrala knjige… mogoče?

Jebelacesta, če nisem cel dan pekla piškotov. Eni so ratal, eni pa bolj tko, limonini srčki so bol bogi. Trdi. Šment.

Takole se pa čuva, če slučajno ne veste, bodoči zaklad…

Kot pravcata pomagačica, je Bučka dobila za probat od vsake vrste škotkov po mal. Njej so bli vsi dobri, kar je itak najbolj važno. Petru so pa najboljši razpadli vanilijevi rogljički, to pa zato, ker so tko krhki…

Pol pa lahko noč.

Na Kofce sva šla danes in ujela modro nebo brez oblačka, v soncu lesketajočo se ravno pravšnjo količino snega in svež zrak. Najhujš pri hodit v hribe je, da morš hodit v hrib, ampak se pa splača. Pa ne sam zarad jote, jasno. Mnogo mnogo let nazaj je to goro osvojila takrat še zdrava Bučka in ker je šla osvajat to goro pod okriljem Petra, sem normalno da celo pot poslušala od taistega dirigenta, kako je pa Bučka takrat ful bolš hribolazila in kako pa ni bla nič utrujena. Na dol sem padla samo dvakrat, skor padla pa samo trikrat. Je blo fajn

[Show as slideshow]

Medtem je pa Bučka ponovno dokazala, da zna bit taka kot vedno in da zna tut ne presenetit in je (zarad ihte, ker je v varstvu pri Linčki ostala za 15 minut sama) sesula smrekco in požrla 10 komadov ibr velikih čokoladnih medenjakov, premera recmo 10 centi. Bučka res ne sme razočarat, pa tko sta vedno mama pa oče pravla, kako je pa ona tam pri njiju doma fuuul pridna… ha-ha / evo-ti-ga-na!

Lep dan je bil za Bučko pa Petra sprehajat po Tivoliju.

Dve se mi posebej dopadeta… Bučka v vsej svoji bučkastosti

Potem smo imeli še najbolj bel kožuh pa najbolj nasmejan pasji obrazek na obisku in zato smo bli seveda zlo utrujeni. In ker na dol male Bučke spet težko hodimo, nas je treba nosit. Moj križ se ne pritožuje, zaenkrat.

Dan je bil fajn, prav luštno je zaspat… pod smrekco.

[Show as slideshow]

Za potico mam sam dva pogoja, da jo smatram za tapravo: mal čudn mora zgledat pa dobra mora bit. Moja ma obe vrlini

Naredila sva smrekco, pod katero naju vsako jutro pričaka Božji dar. Velika je do stropa, okraskov je blo lih prav, zaenkrat še stoji. Podsmrečne Bučke še ni prijelo štofnarit po naši smreki, je pa reč tritočkovno privezana pod strop, da ne bi kdo mislu, da se nismo zadeve lotil tko kt se šika.

Pa verigo iz papirja (kolaž - nism slišala te besede že od osnovne šole, če sm iskrena) sva tut delala in to zlo resno.

Delala sem … potico, ki še ni fertik, kaj še bo, bomo pa vidli čez nekaj ur. Zadeva zdej vzhaja, kar je razvidno iz dokumentacije. Prva potica, kot rečeno, kaj bo, še noben ne ve, ampak vse tadobr je not. Je pa naravnost hecn, kok enih nasvetov sem skasirala, ko so ljudje zvedli, da prvič delam potico. Mistifikacija potice, madona, to pa je ena huda reč, potica. Pa kok zgodbic… joj, kako je enim ratala samo prvič, drugim šele petič, tretjim se je vse sesul, četrtim je ratal zgori pa spodi testo, v sredi pa fila (to zgodbico je z mano delila prodajalka v Merkurju recimo), enmu malemu oceanu pekačic iz kulinarike.net je pa čist zares v prvo ratala. Zdej pa da vidmo.

Ena je orehova, druga čokoladna. Če se razpoči, mamo pa žlice. Kot rečeno, vse taboljš je not. Čokoladna fila je pa krasna, lohk že zdej povem. Novice sledijo.