Sreda je bila naporna, sem bila na Hospicu na pogovoru. Nisem vedla, kaj naj pričakujem, vedla sem, da bo težko, ampak v resnici je bilo težko samo začet. V resnici je bilo zelo lepo. Se mi zadnje čase odpirajo neka nova obzorja in se mi je tokrat spet eno novo odprlo. En nov pogled tudi na smrt oziroma na fizično odsotnost. Mi je zelo pomagalo, resnično. Vglavnem, očitno sem pogovor tko intenzivno doživljala, da mi je niz psihičnih obremenitev od zadnjih dni, mogoče raje mesecev, tresknil skupaj v eno manjšo bombico in užgal iz mojga telesa. Nič nepričakovanega.
Danes mam že en vskok direkt v svoj strah. Grem na kliniko shujšat za kak mikrogram, pol pa za novo leto, mogoče lih za dedka mraza, dobim histološki izvid. In naj me neki nekam sune, če bom iz prve in brez dodatnega (načrtnega) psihičnega dela na tem… verjela optimističnemu izvidu. Ker mam rahle probleme z zaupanjem v to… od česar smo v bistvu vsi življensko odvisni. In kaj naj bi druzga sploh nardila, kot zaupala optimističnemu izvidu… Sej to je. Pa sploh ne gre za to (normalno, da ne), da bi raj vidla kak porazen rezultat. Bi mu pa bolj zaupala, na žalost. Vsakič, ko mi bo kakšno božanstvo torej reklo, da je z mano vse v redu, mi bo skala namest padla iz srca - poletela direkt v moj razumski krmilni center. Zaupanje v te naše bogove je šlo, 100%. To mi je jasno, ampak bom morala to še zavestno sprejet. Mal težje narest kot rečt. Bi rekla.
P.S. Če ne druzga bom pa dons končno vidla kok ta pizdarija v resnici boli…
