Dons se je peljal en zamorjen večer, tko ibr zamorjen. Pa sem enkrat popoldne svoj zamorjeni jast poslala v klinc, navlekla nase dvojne tekaške hlače, flis pa tekaške ‘perge in sem šla po dooolgem času čist zares laufat. In v resnici mam še vedno tut neki kondicije, kar me je čist razvedrilo. Na izi (ja kako pa drgač…) sm odtekla en krogec, najprej sem se držala kokr suhe ceste, potem sem pa zavila tut na belino, ampak ni blo krize z drsenjem, ker je povsod vsaj neki peska, kamor lahko stopaš. Nisem torej padla, niti na dol ne, plosk plosk. In tut cel dolg klanec sem odlaufala, pač v svojem tempu, v čem pa drugem, ampak je šlo bistveno boljš kot sem pričakovala. In me je spet mal prijel, da bi bla pridna pa tekla, ker sem čist zares prav uživala. Ne bi mi pa škodil dat še kej malga na glavo, čeprav dons ni blo krize z mrazom. Ene -2 je blo, pa me ni zeblo. To sem torej izvedla ekstra smart, ker mi je čist polepšal večer, ki se je peljal v moreče vode. Me je pa seveda celo pot mal skrbel, kaj me bo pričakal doma: še kej piškotov, cela smrekca, razsuta smrekca, vse ok, nič ok, raztur, toplina pospravljenega domeka in en ekstra priden kužek?? No, blo je slednje, ah, oddah oddah.
Potem sem nesla sosedama nabor svojih piškotov pa potici, večkrat sem poudarila, da upam, da si ne bosta zob polomili, zdej pa računam, da znata jest trde piškote (no, ok, sej kot kamen tut niso…). Sosedo, ki praktično vsak dan peče in dela slaščice za svojo sladkosnedo sestro sem, računajoč na njene bogate in predvsem dolge izkušnje, vprašala kako se nardi, da se un sneg, ki ga namalaš po cimetovih zvezdicah, ne pobarva v rumeno ali rjavo, pač pa ostane bel. Glede na to, da nisem sicer mela filinga, da je razumela vprašanje (ima ipak čez 90 let), pa je vseen odgovorila z enostavnim vprašanjem “če sem dala not kej cukra”, vlečem zaključek, da je pogoj, da sneg ostane bel, da dam not še več cukra, kot sem ga itak dala. Upam, da se bom čez en let tega pametnega zaključka spomnila. In medtem, ko sem pri sosedi žulila njene marcipanove gobice, me je prešinlo: matr vola, a sem tesno in čist močno zaprla vrata od sobe, kjer se nahaja moja gora piškotov… al nisem? Nisem bla zihr, tut približno se nisem spomnila, da bi vrata zaprla. In vuš, me je odneslo dam, kolkr hitro se je dalo. To je, 10 metrov razlike do doma sem naredila v enih treh minutah, tok pač najmanj rabim, da se uspem poslovit od sosede. Ker naravnost blazno velik govori. Doma pa spet en priden kužek :).
In potem sem si rekla, da to pa že ni konc tafajnga večera in sem si privoščila eno tako vročo in mehurčkasto kopanje. Mmmm. Fajn.
Škoda, k se na fotki ne vidi kako diši.
In zdej sem pa prep, da se probam skonektat s temle stvorom: 20:00 Harry Potter in jetnik iz Azkabana (film). Da se zjočem, ker nisem prebrala knjige… mogoče?
