Jan 28

Sej ne, da bi hotela kej dramatizirat, ampak… jutri ob tem času naj bi bla že v bolniški srajci, v bolniški postelji in obdana z vsem, česar me je sploh še v življenju lahko res strah. Nezaupanje, pa slabi spomini. Ampak bom pač nardila, tko kot je treba, spokala bom svoje stvari, vzela nahrbtniček pa šla not. Se mi zdi, kot da vstopam v eno rupo, pa sploh ne vem, da je rupa, sam not bom stopila pa čofnila kdo ve kam al pa tut ne, mogoče pa ne. Zadnje dni goltam slino na trdo, srce mi sem pa tja začne nabijat, pa non stop se mi prikazujejo slike strahu, trpljenja, zaupanja in potem od vsega tega zaupanja ni ostal čist nč pametnega. Seveda je treba zadeve zracionalizirat; unim je to rutina, kar mam jst, ma še blazno velik žensk, tri dni mine hitro, kar mam jst - nima veze z mamo.

Ja.

In?

Jan 26

Dan se je začel z dobrim zajtrkom…

sobota26 001_resize.jpg

Končal s fajn večerjo…

sobota26 098_resize.jpg

Vmes smo pa šli na Kras, probat kakšna je učna pot Škocjan v soncu… Ja, lepa je, kaj naj rečem druzga.

Jan 25

… frizerju Jožetu, ker je dost fejst fant pa me vedno, ampak vedno ful dobr postriže, pa še kej pametnega vedno zvem.

Tok, da mal puvem.

Kr neki.

Halo? A kdo tole beeereee?

Jan 25

No, če že (spet) sanjam…

Ne vem, no, sm si pa že zlo dolg časa želim, pa sem vmes mal pozabila. Zdej sm se spomnila na San Michele… Sej ni tko, da bi to bil nek posebno lep kraj (seveda je lep, ampak ni edini lep), ampak mene je knjiga čist očarala in me kr mal vleče tja. Munthe tko lepo piše… Verjetno je to ena od redkih (edina?) stvari, ki sem jih potegnila od naše tršice za biologijo. Mislm, da je čas, da se te čudovite knjige spet lotim.

Jan 25

Knjiga je dobra, ampak mislim, da jo bom zlo dolg časa brala. Poleg tega, da ma blazno mikro tisk in to ful na gosto, ma še to foro, da so poglavja super (pre)dolga. Pa ne zato, k bi hotla met poglavja kokr v kaki otroški slikanici, ampak čist praktično razlago lahko ponudim: namreč, če berem v postli in mi začnejo mal oči skup lest imam ponavadi za cilj, da preberem do konca poglavja in mi ratuje, da poglavje res tut skoncentrirano preberem. Ampak tuki pa ne gre, ker so predolga in omahnem v stanje, ko kr neki berem, pa pol ugotovim, da sploh ne dojemam kaj berem. In pol si zacahnam list, pomožnosti še kr nekje sred stavka in valda, naslednji dan morm it še mal za nazaj brat, da se spomnim vsega. Drugač je pa kr zanimiva.

Enkrat sm si nardila spisek knjig, ki jih največ folka hvali in hvali in to sm šla gledat na en forum med knjižne molje. Valda sm si mislila, če se neke knjige ponavljajo pri različnih ljudeh, je to že dober znak. Vglavnem, nardim spisek, grem v knjižnico, naberem kr neki teh knjig in ti boga, da sm bla čist razočarana, čist. Tista, ki je bla najbolj hvaljena (se sploh ne spomnim kera) je mela font tm nekje okol 24, ibr presledke vmes pa tko brezveze jezik, da sm bla čist šokirana. Nč ni blo zanimivga na uni knjigi, vsebina seveda še najmanj. Odvseh unih se mi zdi, da sm mogoče eno prebrala. In takrat sm sklenila, da jst knjige sam še sama izbiram. Ker, če je men višnjeva torta najbolj všeč v Galeriji Grad, enmu pa Pr Žabarju al pa men sladoled v Zvezdi drugmu pa sladoled v Kresnički, pol je več kot jasno, da tuki pa de gustibus non disputandum pa sonce pika pika stop. Vglavnem, še vedno mi je daleč najlepša knjiga San Michele (Axel Munthe) in morm povedat, da bi na Capri pa grozovit rada šla.

Jan 25

Včeri sm pa jedla kebab. Me je skor kap, ko sm vidla kok stane, ampak kar je blo je blo, pa tut slabo ni blo. Stane pa 3 eure. Sva šli z Bučko popoldne na en špancir po lublani. No, mal okol po stari, punci se je čist trgal. Začel se ji je dogajat, ko je na stopnišču srečala dva človeka (njega pa njo, nimam pojma kdo sta bla, sam vem, da sta bla primorca, je blo pač zlo očitno) in vglavnem, tip se je skor usral od strahu. Ja kej tazga pa še nism vidla, pes na špagi, nekaj metrov stran, tip pa čist usran. Pa Bučka, k nobenmu nč noče… ona bi se sam špilala, z uno ritjo miga k nora, dovolj dobro očitno, da je človk skor po štengah zletel. Jao, res. In pol sta v huronskem smehu, ki je izkazoval golo zagato dveh ljudi, ki sta se mal obrukala, kokr se temu strokovno reče, odšla iz bajte in valda, morona se postavita pred vhod pa čvekata. Ja, ok, pol, sam midve z Bučko greva vseen ven, kajne. In tipa je spet skor pobral, ta pa ma traume. Da se razumemo, jst popolnoma rešpektiram, da niso vsi mahnjeni na cucke, da jih clo mnogi ne marajo in da se jih nekateri bojijo. Tko je in jst nobenmu psa ne vsiljujem (Bučka se zlo rada vsiljuje, kar je včas mal sitno, ampak je nevemzakaj tko ubrisana na ljudi, da je že prav butast). Se mi zdi pa mal pod častjo, da folk zganja paniko pri tem, da mam psa pod kontrolo in da clo (včasih, če sem res dobra) povem, da se ni treba bat. Tok jst lahko naredim za skupnost, to je največ kar se da narest, če so pa nekateri nekompatibilni z domačimi živalmi in nenazadnje z ljudmi do take mere kot ta bizgec, pa majo problem, jst mu pa ne morm pomagat. Večkrat se greva z Bučko vzgojo in izobraževanje otročkov in starši so ful hvaležni, ker Bučka res zna s froci. Ampak z enim pametnim juncem v študenstkih letih se pa res ne bom afnala. No, vglavnem, sej ni važn. Poanta je bla v tem, da je to Bučko čist naelektril, da kok fajn so ljudje, da se že na začetku sprehoda grejo z njo take igrice in potem je bla čist utrgana in tok dobrovoljna do vseh, da je bla prav luštna. Na splošno morm povedat, da so ljudje zlo benevolentni do nje, tut če niso neki strastni oboževalci. Ona je pač simpatična mnogim.

No, da nadaljujem. Pol sva šli po ta slavni kebab in sva hoteli še mal naokol, pa je Jože klical. To je frizer, ki me je prišel odrešit nezadovoljstva z mojo čupo. Pol jst Bučki povem, da zdej bo pa dobila obisk (ona živi za obiske namreč :) ) in poool se ji je pa čist snel, je pa hodila po ulci nabrita k en hudiček in je kr z repkom migala pa migala pa na zidke skala in iskala ta obisk. Jožeta je doma sprejela z vsemi častmi, sicer pa nč drugač kot vsazga druzga gosta. Par minutk to traja, pol pa reva pade dol. Ubogica fizično ne dohaja svoje mladostne glave pa dobrovoljnega srčka, tko da v bolečinah obleži. Tut, ko sem se končno spravla na un kebab, ni prišla fehtat. Včeri je pač tok preterala, da je začela še puščat in to kr ornk, ampak sva šli še dvakrat lulat dol, pa je blo v redu. Pa mal več tablet sm ji dala in po večerji je spet hotla se igrat… Na konc je pa pupica pr men pančkala ceeelo noč :) .

Jst sm pa začela čutit mal nelagodja v želodcu in skrbi vsepovsod v telesu in sm vzela persenček, pa sm kr dobr spala. Sanjala sm goooro bokserjev.

Jan 24

tek1.jpgVčeri zvečer sva z Markom tekla. Ampak jst sm bla čist fertik. Lačna sm bla, ma kaj lačna, sestradana, še preden sem si superge gor dala. Od enajstih dopoldne nism nč jedla in to se pa res pozna. Sm bla tok hin na teku, tko švoh, noge so kr neki opletale in celo pot sm tko potih gruntala samo kaj bom jedla, ko pridem dam. Oblečena sm kot medved, sej to se vid na sliki, ampak je pa kr treba bit, ni blo tko toplo uzuni. Posebi fajn je met dvoje hlače. Pa ker je blo temno, jasno nebo in te reči, nisva šla okol belvija, pa sva zato nardila dva kroga spodi. Še dobr, da je bil Mark, da me je priganjal, ker jst bi po enem krogu gladko odkolovratila proti domu. Kokr sm bla srečna, da sem šla tečt, sem bla pa tut neverjetno navdušena, ko sem prišla domov. Ker sem se res matrala, tuki zna pa človk pol mal mešat občutke. Mah, kaj, jst sm vedno navdušena, ko pridem domov :) .

Ja, no, tkole. Dons je že četrtek. Mam frizerja, pa v dispanzer morm (ne smem puzabit) pa matr, če ni blo še neki…

Jan 24

Uf, dons zjutri sem pa mela nenačrtovano fiskuluturo. Včasih bi se blo res fajn vprašat, kje mam glavo oziroma bolje, čemu mi služi (ker mam jo tam, kot večina normalnih).

Vstala sem blazno zgodi glede na to, da sm mela ful cajta, ker sem bla zmenjena v banki ob pol devetih in nisem nameravala prej v službo lazit. In pol jst tko izi vse rihtam, kavica, pujski, še mal pospravljam pa tko… in si seveda pripravim eno krompirjevo solato iz leklerka za malco, da bom vzela s sabo. Dam na pult. Se zrihtam, peljem Bučko ven, vzamem torbo, šal, zaklenem, grem. Naslednja kozlarija me je stala žetona, ker sem pri Drami ne vem zakaj skočila na bus, pa sm se pol spomnila, da matr, banka je pa ja čist bliz in da ne bi zgledal kak luzer sem, da se peljem sam eno postajo, sm se peljala do bavarca. Ful hudo. Grem nazaj proti banki, nakar me užge v moj pametni mozek… O, piiiii…. puzabla solato na pultu. Ojej, Bučka, ojej, Bučka, ojej, Bučka… sm že vidla raztur, vso uno solato razpacano po celmu stanovanju pa uno peso trapasto, kako not taca pa golta pa liže… Jah, kaj, nč, šibam dam. Peš, jasno, sej sm bliz. V banki bom zamudila, pa sej uni je itak vseen. Šibam domov in na srečo mi je ratal preprečit masaker, ker je bla psečka že na svojem pohodu. Potrebnih je blo par korekcij po stanovanju (neki sveč se je zvrnil dol), nič tragičnega, na srečo do solate pa še ni prilezla. Tresla se je pa k šiba na vodi, čist šokirana kako sm si jo zdej jst privoščila. Tko, to smo zrihtal, zdej grem pa lahko nazaj v banko.

V banki bi hitr zrihtala, če ne bi beseda nanesla na psa. Da se opravičujem, ker zamujam, ampak sm pozabila to pa to pa moj pes je tak pa tak pa sm pol un pa tret… in potem gospa “Ja, kakšenga psa pa mate?” “Bokserko” “A reees? Mi smo mel tri, zdej mamo pa terierčka..” tararararara, pa sva ble pečene. Dve pasji babi na kupu, pa še bokserski navdušenki :) . Kaj čš boljšga kokr bokseraša za svojga bančnega referenta. Pol sva na hitr zrihtali še kredit, kmal bom bugata spet (aha, itak) in da sm proslavila to dejstvo sm si kupila makovko pa čokoladno mleko za zajtrk.

Kaj vse se človeku lohk že zjutri zgodi.

Jan 23

yjutros.jpgyjutros2.jpg

Dons je pa soooonček!!! Tak fajn zrak, pomladni (sej sm vedla, da se pomlad začne takrat, ko porušim smrekco), zjutri je blo mal rdeče nebo, rahlo hladno, sveže, mljami, res. In včeri zvečer, včeri zvečer sem jedla sladoled, ampak ne tko sede v slastičari, ampak hode po lublani, v kornetu. Mislm, sred zime, tkorekoč. Kolkr mi je všeč, da ni zime zime, kot smo jo poznal, ko smo bli mejhni, se mi pa vseen zdi, da neki ne more čist štimat. Pri nas na vrtu je polno zvončkov, med drugim.

Včeri sva šla s Petrom tut v banko. Kredit rihtat. Še enga. Ker nam bojo kmal začel obnavljat fasado in bo treba zagrist tut v ta zalogaj. Enostavno fantastično je, da pol časti lublana, kar seveda zmanjša strošek (za pol, anede :) ), a smo pač tok pomembna bajta očitno.

fasada1.jpgfasada2.jpg

Odprta okna so pa naša, spredi pa zadi

Kokorkol se obrnem, men je ta hiša pa lokacija pa stanovanje res super fajn.

Drugač pa… Bučki je treba spet začet nastavljat barikade po stanovanju. Eno barikado pred vrati od spalnice in eno pred sedežno pa še več manjših po sedežni. Dva dni nazaj sm namreč opazila, da se je mula šla čez dan valat po sedežni (kljub običajni barikadi) in je potegnila ven par nitk, kar pa ji je prepovedan delat (in ona to zlo dobr ve). Ampak naš pes se v sedmih letih še vedno vsak dan na nov uči in potem to sprot pozablja. Včeri naprimer, se je spravla nad ene torbice, k se nahajajo v predsobi na istem mestu že odkar smo v tem stanovanju. In do zdej je niso motile, včeri pa so jo. Sej ni nč uničla, mal je razmetala okol pa poštofnarila, ampak ona pač ne more, da ne bi. Jah, taka je, naša Bučka.

sedeyna1.jpgsedeyna2.jpg

Dons sm zvedla, da je moj krvni izvid že prišel in ga morm it jutr dvignit. V službi ta teden rihtam vse, da se ja ne bo komu kej zataknil, ker bom na bolniški in bo vse pripravljen, kar mora bit, in se mi ne bo očital, da kej ni narejen.

In dons bi nadvse rada šla tekat. Mi je tko bedno, ker vem, da pol ne bom mogla neki cajta. To mi je res bedno, upam, da bo čist slabo vreme, snežni zameti, viharji pa -50, medtem ko bom jst doma. Tkole sm pač zlobna pa egoistična.

Jan 22

Zvečer sva šla z Markom spet na en tek. Za trenutek ali dva se mi je zazdel, da dons pa mogoče ne tečem tok poočaaas, pa še Mark je reku, da ne tečem tok počas, potem sva pa nardila test (da je on hodil zraven) in rezultat je bil, da sem se sama pr seb strinjala, da mi zmedo v občutkih bržkone povzroča veter. Tekla sem namreč vseen počas, se je zdel :) . Ampak je blo pa carsko spet, kako fajn filing je, ko prideš prešvican domov k mali Bučki.

9MMsEyifoj_et3X3.v.jpg

In potem sva s Petrom jedla salato. In potem sem prebrala Labirint, končno. Zdej se lahko vržem na une konje.

Mimgrede, merim si tut pritisk. Zato, ker men pritisk švigne v neslutene višave, če samo pomislim na B od bele halje. Tut modra halja me mot, posebi zato, ker une v modrih haljah še slabš znajo merit pritisk kokr uni v belih haljah. In do zdej se mi še ni zgodil, da me ne bi gledal z začudenjem, kako pa zdej to, da mam pa pr zdravniku visok pritisk… Tega sploh še niso slišal. Kakšni so clo mal užaljeni, ko jim to povem ob prvi meritvi … “a tut pr men?” Ja, oprost, nč osebnega. No, in ker pač ne bi rada, da me un internist pred operacijo vrže ven, sem spet začela mal bolj redno merit (to sm že večkrat prakticirala, ker sem se morala “zagovarjat”, pa je fajn, če mam kej na popirju). In moj RR je zelo krasen in zdrav. Jutr morm pa po un izvid za krvno skupino, menda ne bom pozabila.

Naslov tega zapisa je pa ura, ob kateri vstajam. Že dvakrat zaporedoma sm vstala 6:15 in še več, že dvakrat se mi je ene četrt ure kasnej pridružil petrček. Mu je kava zadišala. Sej veste, Kava :) .

« Previous Entries