dnevnik

Dons sem bila mal utrujena, ne posebi hudo, ker sem se ipak naspala, ampak mal pa. Ko sem pomislila, kok daleč od doma dandanes človk lahko poleti in se vrne v enem dnevu… Bučka sploh ni mogla verjet, men je blo pa tut mal hecno, ko sem zvečer prišla domov pa sva se pozdravili kokr, da bi prišla normalno iz službe. No, sej v bistvu sem. Včasih sem precej bolj pogosto hodila v Brusl, zato je bil včeri čas obujanja teh občutkov. Sem si spet mal ogledala že znane dele mesta in vidla znane face. In potem mi je ratal uletet na en avion prej domov, ker dva pač nista prišla - haha. In vam povem, je pravi balzam bit doma ob devetih namest ob polnoči. No, kokrkol, še vedno je en blazn safr tole pohajanje po letališčih. In vožnja… blek! To je men že od nekdaj najdaljša ura pa pol v življenju. Dejansko. Kjerkol in kadarkol bi počela karkol uro pa pol… mi ne bi blo dolgčas pa bi hitro minilo. Ampak na avionu pa živa kriza. Pa berem, kot blazna, jem in se pogovarjam, ampak vleče se kot nudlci od kitajcev. In pol še fopajo s takimi “pristali bomo čez nekaj minut” al pa “pričeli smo se spuščati proti letališču”… in pol to traja še najmanj pol ure, da se res spustiš tja dol. Pa un filing na začetku, ko se zaveš, da si, jeba, kr nekje u luftu in da ni nč pod tabo in taka velika žvau kr po zraku leti in kaj pa vem… ta filing men nekak ne potegne najbolj. Če pa še ruka… in včasih ornk ruka… pol pa prekolnem vse možne, najraj pa adrio. Adria mi gre pa res na jetra.

Vglavnem, službena pot je minila uspešno, država še stoji, menda. S kolegom sva udarila tut en špancir po mestu, pridna sm bla kot hudič. Kamorkol sem se obrnila, povsod razprodaje. Smrk, smrk. Mim mexxa sem morala tko zlo hladno odmarširat in smrk, smrk, sm kr mal mižala. Ne vem, no, jst sm taka potrošniška banditka, jst bi kr vse mela. Ampak, redukcija je redukcija, prišli so novi časi, treba šparat, posebi un, česar nimam, in sm blazno ponosna, da sm zapravila samo: 1 € za CD od Madness (ja, kaj no, če sem zdržala naval apetita po celi ulci oblačil, sem se enostavno morala mal olajšat na oddelku s pocen cedeji, a sm zato slaba oseba??), pa en CD za 4,99 (Chic), kar je velik boljš kokr ene 30 € za kako cunjo, npr, a ne. No, pa eno knjigo, pa je bla dvakrat znižana, eno uro sm izbirala in se nisem mogla odločit, pol sm pa pograbila kar sem pač pograbila.

Posebi knjiga se mi zdi zanimiva, sm jo že začela brat na vionu, ma pa tko mejhne črke, da sm se počutila kr mal staro, ko sem začela brat. No, ampak zdej morm najprej Labirint oddelat, mam še ene 150 strani. Stala je pa 4,80. Mislm, res sem obupna, ampak sm tko pikolovska ratala na te klinčeve cente, ko ena stara baba. Ja, no, sej…

Nazaj sem se clo v biznisu furala in to je čist mim, če smem pripomnit. Mam velik raj, če mi žlica pa vilca ne zvončkljata pa kozarc mi je bolj všeč plastičen, ker če ruka pa pade pa se razbije pa… Sedela sem pa zraven enga tko ibr suhega tipčka, ampak jedel je pa sto na uro. Matr, celo reč je pogoltal v minuti in jst mam pa eno tako navado, da tekmujem z unim k zraven sedi in če un je hitro, morm jst tut. Dokler je un jedel, sm jst goltala. Pol sm s kotičkom očesa ujela, da je tip pomalcal in potem se si oddahnila in une rižke lepo v miru pojedla. Verjetno pa je skrivnost njegove vitke postave v tem, da ne vzame tople štručke kruha, ko se mu ponuja priložnost in pa da pije dietno kokto, jst pa sm vzela toplo štručko kruha pa nč nism pila. Ja, to bo to

Tko sm se mela včeri.