Sej ne, da bi hotela kej dramatizirat, ampak… jutri ob tem času naj bi bla že v bolniški srajci, v bolniški postelji in obdana z vsem, česar me je sploh še v življenju lahko res strah. Nezaupanje, pa slabi spomini. Ampak bom pač nardila, tko kot je treba, spokala bom svoje stvari, vzela nahrbtniček pa šla not. Se mi zdi, kot da vstopam v eno rupo, pa sploh ne vem, da je rupa, sam not bom stopila pa čofnila kdo ve kam al pa tut ne, mogoče pa ne. Zadnje dni goltam slino na trdo, srce mi sem pa tja začne nabijat, pa non stop se mi prikazujejo slike strahu, trpljenja, zaupanja in potem od vsega tega zaupanja ni ostal čist nč pametnega. Seveda je treba zadeve zracionalizirat; unim je to rutina, kar mam jst, ma še blazno velik žensk, tri dni mine hitro, kar mam jst - nima veze z mamo.
Ja.
In?
January 28th, 2008 at 16:41
Je tole trapasto, kaj, požiranje sline, pa mrzlo, vlažno čelo, pa globoko dihanje. najhuje je, ker se človek še tako lahko prepričuje, da je kul, pa da nima veze, kaj bluziš, pa nič ne pomaga, je ni zdrave pameti tle. naj ti ne bo nerodno in prosi za pomirjevalo.
January 29th, 2008 at 11:20
Naj ti tile trije dnevi čimhitreje minejo in upam, da tudi čimlažje. Tud Arti misli nate.