dnevnik

Včeri sva prodala našo Lantrco. Seveda nisva še kupila druzga avta. Men je blo ful hudo, ko je šla, se vedno tko navežem na avto. Posebi na tole sem se, ker smo res velik skupi doživel in tok fajn je bla, zanesljiva pa pridna. Zdej je pa, reva, vredna dva klinčeva zlata prstana (dva sm kr tko rekla, ker se mi zdi itak pregrešno pomislit, kok kakšni sploh stanejo… prstani, mislm). Ne vem, kako je to možno, kruto življenje enga avta. No, ampak šla je pa v dobre roke, vsaj to.

Ah, no, ja… Za razonodo grem popoldne na depilacijo. Vsaj za neki minut ne bom razmišljala o karavanih. Ste sploh vidl, kok jih je na cestah?? Sami karavani, kamorkol pogledam…

V tem točnem trenutku si Peter ogleduje en avto. To bi blo pa res fajn, če bi šlo vse v redu, posebi tut zato, ker je na našo lantrco kr naval in vse kaže, da se bo hitr prodala. Mogoče že dons. In jst bi pol mela prevoz tak, kot se šika za prevažat malo Bučko, ne pa kr enga, sposojenga. To je dons tapomembna reč.

Včeri zvečer je bla pa na sporedu prava kriminalka. Peter je namreč v pleski v Harambaši (sva šla jest tja) najdu… mislm, to je za polulat od smeha… začinko. Začinko je najdu not in to je najprej pogruntu po okusu in pol je najdu not še dokazno gradivo v obliki delčkov korenčka. In pol sem hotla jst zdele mal linkat to Harambašo, da bi blo tko kot se šika narjen, in najdem zapis, ki reče, da nak, v čevape pa vegeta niti začinka ne gre! Jst se morm kr režat zdele, ker včeri je bla pol na sporedu sam še vegeta v pleskavici in da kako je to neverjetno in nemogoče in… cela reč, vglavnem. Kaj čmo, travme iz mladosti.

Ja, s tole besedo “travma” sm mela zvečer tut precej posla. Se je nisem spomnila. Me je kr zvijal, ampak nisem se je spomnila… in sem (že čez deset je bla ura) morala morit Marku s tem, on je pa takoj reku. Travma. Ta igrca “kaj je že una beseda” se mi pogosto dogaja. In zgubim vsakršno potrpljenje do ljudi, ki ne sodelujejo pri iskanju zgublene besede in moje frustracije ne jemljejo resno. Najhuj, kar se mi lahko tist trenutek zgodi je, da mi rečeš no, ja, sej ni važn, sej vem kaj misliš… Ej, halo??!!

Tkole no, zdej morm pa čakat na novice iz sveta avtomobilizma.

Kot lahko spodi vidmo, je včeri proti polnoči (ostalih 9 nas je že trdno spal…) dozorela želja po oddaji našega velikega ljubljenca, čigar izgubo bom težko prebolela in mislm, da bo navezava na naslednjega trajala vsaj dva dni. Res, da ga ne bo nov nikol čist nadomestil v naših vernih srcih, ampak treba je it naprej. Ker je hudič, če kje ostaneš. Pa ne mislim povedat, da nas je lantra kdaj pustila na cedilu, majke mi, da je fajn avto. Kot strokovni dolgoletni sopotnik lahko dam zagotovilo, da je fajn avto in da ni nikol zajebavu in da razen očitnega udarca, ki ga je pridelal šofer v svojih momentih eksistencialne krize lansk let, zadeva špila. Špila. Na splošno mi grejo pa zadnje cajte avti že hudo nekam. Tko da… pustmo to.

Tek. Včeri sem ja, to delala. Mal boljš je blo kot v nedeljo, vsega skupi ene 3 kilometrčke, mi ni treba pravt, da na izi. Tko luštn se je pol počutit doma mal zašvican pa z občutkom, da si neki spet naredu zase. Sicer ne vem, teli začetki so kr težki, ampak sploh pa ni tko kot čist na začetku začetku, ko prej še nisem nikol tekla. Mam še vedno kak korak v nogah več.

Zjutri sem odmaširala v službo in to po tem, ko sem popila eno ogromno šalco kave. A zakaj večjo kot ponavad? Ja, ne vem, mogoče zato, ker sem jo skuhala za dva? Ker je ta druga stranka spet zabluzila in zarad ponočevanja na šolski dan zjutri ni mogla vstat takrat, kot sva se zmenila. Kaj sm hotla druzga, kot da kavo jst polokam. Ker stran pa ne bomo metal . In pol sm šla v službo in preživela vse pasti jutranjega lublanskega prometa in celo (in spet) atako golobje jate. Ta se vedno zgodi na ajdovščini, kjer ena teta lih v času mojga obhoda futra ogrooooomno jato golobov. Prvič, ko sem doživela Ptiče, me je skor kap, ker sem si jih predstavljala zapičene v mojo glavo vsaj na petih koncih. Jaaata ptičev se je najprej zakadila proti men (v višini moje glave, ker so lih pristajal) in potem jih je neki pičlo in je jaaaata golobov završala s perutničkami proti mojmu hrbtu in to vsak jutr. Zdej so mi že ratal fajn, teli golobčki, in grem namerno po tej strani, da jih le srečam. No, dons sem si za vsak slučaj posebi pazljivo obrisala drobtince polnozrnatega kruha okol ust, da jih ne bi kej pičlo. Priznam pa, da sem mal rasista, ker če bi ble vrane namest golobov, bi me blo bolj strah. Vrane so take premetenke pametne in bi naletanje okol moje betice pomoje počele za foro, posebi ko bi vidle, da me je strah. Ne vem, do vran mam tak rešpekt kot do konjev. Nobenih nism preveč srečna od bliz srečat, pa jih je v Tivoliju obeh precej. Še dobr, da mam zraven svojo neustrašno Bučko (hahaha).

V moji cvetličarni so dobil sveže tulipane in tri sm spet nabavla za v pisarno. Držijo en teden, so res sveži. Roza.

P R O D A N O !

[Show as slideshow]

Dons sem čist fertik. Tok žive sanje sem mela, da zjutri še eno uro nism k seb prišla in sm zdej zmatrana kokr takrat, kadar me migrena vrže. Tko nepopisno grozno je sanjat mamo živo, zdravo, veselo, vsakdanjo in se nato zbudit. In prva stvar, ki mi pade na pamet v tistem trenutku je, da so ble samo sanje. In jst res ne vem, če si želim teh sanj. Po svoje so mogoče to tisti moji srečni trenutki, ko sva še skupi, ampak če le ne bi tko blazno bolel, ko odprem oči.

No, in vidte, zato dons zjutri nisem šla tečt. Ker sem bla čist fertik. In sem prestavila tek na večerne ure, kar se mi zdi, da tut ni tko švoh. Vprašte me pol jutr, če sem šla tečt (dobra fora, tist, k me ne vpraša, me ne bere hahaha)…

Ja, tkole je. Sem mal preveč o Drnovšku razmišljala zvečer. In potem sem, namest, da bi šla spat, čvekala s Tino po skajpu. Peter je po svoji ustaljeni navadi neumorno strmel v ekran in raziskoval avtomobilizem. Vidim, da bom jst morala v akcijo in nabavt en avto. Torej: a kdo tukile pozna kakšnega človeka iz kakšne avtohiše, kjer bi znal bit tko dobri pa prodat en soliden, slovenski avto (jebenti italijanski uvoz), karavan, dizl, max 130k km, 100 kojev, prvi lastnik pa do 8 jurjev? Veze rabim, veze! A mamo kšnga junaka tukile?

P.S. Za nagrado vam prodam čudovito oprano Lantro!

Nahodila sem se dons. Zjutri sem udarla pešaka v službo in popoldne sem udarla pešaka iz službe. Ko sem prišla domov, sem popokala Bučko in sva udarle skupi pešaka v Tivoli. To je nardil mojga psa za zlo srečnega psa, bla je prikupno prijazna do ostalih psov in celo (!) igrala se je z dvema psicama… Stvar je skor tok čudna, da ne bi verjela vanjo, če ne bi bla na drugi strani špage. Na poti iz službe sem napadla najprej eno čevljarno in si bom mogoče jutr kupila ene živo rdeče balerinke (pozor, to niso baletni čeveljci). Potem sem napadla MGL in kupila dve karti za Kabaret in potem sem napadla še Milerja, kamor sem se odpravla po tri stvari za kolegico, ki je jamrala, da majo v milerju same takle stvari, k jih ona v DM ne dobi. In sm ji šla kupit neki za nohte, mam tut jst in je zlo fajn, no pa še neki pa še neki. Point je v tem, da je blo tu mač folka not in mi ni blo všeč.

Za podpis v drnovškovo knjigo je tut dons čakala dolga kolona ljudi in sem pomislila, da me je služba razočarala, ker niso poslal zaposlenim nobene notice spoštovanja do predhodnjega šefa, ampak garant bo pa v petek pred velko nočjo možen predčasni odhod dam. To se mi je zdel dost bedno. Mal se izogibam drnovškovi temi, mi dela neki težav. Precej pozno sem začela razumet njegov stil in dojemanje življenja in vzroke za to, mi je kr mal hudo zarad tega. Se nam zgodijo stvari v življenju, ki nas, če želimo, nardijo boljše. Ampak zdej razumem. In mi je hudo zanj. In vem, da je ni stvari na svetu, ki bi komu od svojcev pomagala zdele. Jebenti raka.

Dons sm že mal pozabila na to, da se bomo poročil. Dons sm kupvala avte. Če ne bo ta situacija hit rešena bom sitna. Kdo bi vedu, da je taka umetnost z mal dnarja kupit dobr avto.

Jutr zjutri grem pa tečt. Vprašte me pol jutr, če sem šla.

Včeri je mel moj Ušesek drisko. Zato dons vsi moji pujsi solidarnostno niso dobili zelenjave, so na senu pa vodi. Nimam namreč srca vsem dat za papat, sam Ušesiju ne… Zanimiv, da niti ne protestirajo. So zlo velki prjatli z Ušeskom.

Dons sem skuhala eno zlo čudno stvar, ampak je bla pa vseen dobra. Prvič, da sem mal cvikala, kaj bo ratal iz moje kuhe, ker sm res kr neki čarala. No, ampak zgleda, da mam rokco, ne da bi se hvalila. Sem pa uspešno zvrnila na pol odprto konzervo fižola po tleh in mi je moja zvesta kuharska pomočnica pomagala spucat. En dva tri, pa je blo. Jst sm pobrisala po omarcah, ona pa po tleh (sam ni pobrisala, če sem že tehnična).

Spucala sva tut avto (jst sem mela sicer bolj mal zraven) in mogoče, če bi ga večkrat, ga ne bi zdej prodajala.

In dons sem prvič po operaciji tekla. No, če sem poštena, šlo je za eno luštno telovadbo po Tivoliju, sej ne vem, če sem pretekla več kot 1 km. Sm bolj hodila pa jamrala. Sem pa res čist iz forme. Ko sem nazadnje tekla po dveh mescih mi je šlo odlično, ampak tri tedne nič delanja, niti hoje v službo pa domov pa s psom ven ni blo… pa me je pobral. Sem težka in okorna in pljuča mam mejhna kot lešnik, deluje. Ampak sm pa zadovolna, da sem šla in začela. Aja, Peter je šel zraven.

Čudovita pomlad je bla dons. Diši, tko kot je treba.

S temle zapisom pa mam nalogo prikazat, da nisem nič manj prikrito romantična kokr Peter . Ker, namreč, je blo rečeno, da je Peter velik manj prikrito romantičen kokr jst. No, pa da ga vidmo.

Torej.

Priznam, da sem še vedno delno prikrito romantična, ampak jst bi temu rekla zgolj, da gojim eno zdravo romantiko. V domačem okolju sem romantična k pr norcih, na ven nekolk manj. Bi pa rekla, da sta bla za moj preboj med romantične zagotovo najpomembnejši dve obelodanjenji (kaka beseda mi je to ratala??); prvo je blo to, da obožujem klasični balet in drugo, da obožujem rožice. Morte vedet, da za zakompleksano punkdarkerko (jao bože, če se spomnim…) je moral bit dost hudo priznat javnosti, da se ji ob pogledu na une bele frfotajoče kikle baletk in jedre poskoke baletanov v srcu neki stopi. Pa priznat, kako je ta muzka lepa… To za adolescenta, kot sem bla jst, res ni blo simpl. Od takrat naprej me naklonjenosti do baleta ni sram in me ta romantična zmes glasbe in plesa odkrito začara tut v sami javnosti. To se mi zdi kr romantično.

Rožice pa… podobna štorija. Svoje cajte sem gojila popolnoma drugačne poglede na to šavje. Je ni blo zelene vejce v moji sobi, jasno, kaj šele, da bi kej cvetelo. No, kaj je zdej ratal, če ne ena hudo romantična odkrita ljubezen do zelenja in cvetenja. A ne? Tut ni blo tko simpl narest preskoka čez ta kanal frustracij, z kdove kakšnim ozadjem.

Spet podobna finta je pa s poroko. Res je, da sem celo življenje zanikala ta inštitut in ga zaničevala čist tko, za foro al pa mogoče bolj iz uporništva (ja, to bo, uporništvo zarad kdo ve česa). Če že, bi se to zgodil zarad raznih kao administrativnih ovir, pa bolj na brzaka, podpisat pa dam spat. Ampak potem je ta frustracija ne pokazat, da sm ipak punčka, nekak začela rahlo puhtet. Je začel dozorevat, ker je bil ploden teren. In popolnoma jasno je, da mi je ob pogledu na zaročni prstan končno nardil klik. In odkrito navdušenje prijateljic nad dogodkom mi je dal poguma, da sem tut na ven začela priznavat, da tale moja poroka pa vseen ne bo v kavbojkah pa šlapah . Bo še vedno taka kot sem jst oziroma točno taka, kot sva midva, ampak definitivno pa ne bo prikrito romantična. Aja, dokaz je tut to, da sm jst že vsem raztrobila o zaroki, Peter je pa nekam sramežljiv (njemu se baje ne da…).

Tkole, to so sam trije dokazi, da jst ipak nisem nič bolj prikrito romantična kokr Peter. In namen tega sestavka seveda ni dokazat, da on ni romantičen. Ker mu je tale zvita poteza s prstanom uspela prepričat ničkoliko gospodičnic in gospa in mu dat status velikega romantika do nadaljnjega. Menda je pa jasno, da za vsakim velikim možakarjem stoji še bolj mogočna ženska. Ne?