dnevnik

Dons sem čist fertik. Tok žive sanje sem mela, da zjutri še eno uro nism k seb prišla in sm zdej zmatrana kokr takrat, kadar me migrena vrže. Tko nepopisno grozno je sanjat mamo živo, zdravo, veselo, vsakdanjo in se nato zbudit. In prva stvar, ki mi pade na pamet v tistem trenutku je, da so ble samo sanje. In jst res ne vem, če si želim teh sanj. Po svoje so mogoče to tisti moji srečni trenutki, ko sva še skupi, ampak če le ne bi tko blazno bolel, ko odprem oči.

No, in vidte, zato dons zjutri nisem šla tečt. Ker sem bla čist fertik. In sem prestavila tek na večerne ure, kar se mi zdi, da tut ni tko švoh. Vprašte me pol jutr, če sem šla tečt (dobra fora, tist, k me ne vpraša, me ne bere hahaha)…

Ja, tkole je. Sem mal preveč o Drnovšku razmišljala zvečer. In potem sem, namest, da bi šla spat, čvekala s Tino po skajpu. Peter je po svoji ustaljeni navadi neumorno strmel v ekran in raziskoval avtomobilizem. Vidim, da bom jst morala v akcijo in nabavt en avto. Torej: a kdo tukile pozna kakšnega človeka iz kakšne avtohiše, kjer bi znal bit tko dobri pa prodat en soliden, slovenski avto (jebenti italijanski uvoz), karavan, dizl, max 130k km, 100 kojev, prvi lastnik pa do 8 jurjev? Veze rabim, veze! A mamo kšnga junaka tukile?

P.S. Za nagrado vam prodam čudovito oprano Lantro!