dnevnik

V tem točnem trenutku si Peter ogleduje en avto. To bi blo pa res fajn, če bi šlo vse v redu, posebi tut zato, ker je na našo lantrco kr naval in vse kaže, da se bo hitr prodala. Mogoče že dons. In jst bi pol mela prevoz tak, kot se šika za prevažat malo Bučko, ne pa kr enga, sposojenga. To je dons tapomembna reč.

Včeri zvečer je bla pa na sporedu prava kriminalka. Peter je namreč v pleski v Harambaši (sva šla jest tja) najdu… mislm, to je za polulat od smeha… začinko. Začinko je najdu not in to je najprej pogruntu po okusu in pol je najdu not še dokazno gradivo v obliki delčkov korenčka. In pol sem hotla jst zdele mal linkat to Harambašo, da bi blo tko kot se šika narjen, in najdem zapis, ki reče, da nak, v čevape pa vegeta niti začinka ne gre! Jst se morm kr režat zdele, ker včeri je bla pol na sporedu sam še vegeta v pleskavici in da kako je to neverjetno in nemogoče in… cela reč, vglavnem. Kaj čmo, travme iz mladosti.

Ja, s tole besedo “travma” sm mela zvečer tut precej posla. Se je nisem spomnila. Me je kr zvijal, ampak nisem se je spomnila… in sem (že čez deset je bla ura) morala morit Marku s tem, on je pa takoj reku. Travma. Ta igrca “kaj je že una beseda” se mi pogosto dogaja. In zgubim vsakršno potrpljenje do ljudi, ki ne sodelujejo pri iskanju zgublene besede in moje frustracije ne jemljejo resno. Najhuj, kar se mi lahko tist trenutek zgodi je, da mi rečeš no, ja, sej ni važn, sej vem kaj misliš… Ej, halo??!!

Tkole no, zdej morm pa čakat na novice iz sveta avtomobilizma.