dnevnik

Ja, ah res. So mi ful všeč, čeprav Peter dvomi v zabavnost knjige, po kateri zaspim v pol ure. Ampak dons sem nardila kar napredek, mislim, da bom kmal dve novi poglavji obdelala. Sem pa ugotovila, kaj bi blo tist, zarad česar vedno tko blazno zaspana ratam, ko berem to knjigo… Zgodba. In opis in živo predstavljanje dogajanja. Živo si predstavljam tisto spokojno pokrajino, samo Aylo v tej pokrajini, kjer je sicer velik živih bitij, ki so pa vglavnem hijene in levi in mamuti in take žvalce. Ni pa drugih ljudi. In mene ta spokojnost in čas, ki ga osamljena Ayla doživlja in gre kar nalepem tko hitr naprej… uspava. Manj me namreč uspavajo deli, ki govorijo o enem drugem kosu pokrajine, kjer je več ljudi, o tistem, kjer sta se znašla Jondalar pa Thonolan. Tist me ne uspava, ker so ljudje in se pogovarjajo in je taka bolj živahna interakcija med ljudmi, ki vsi govorijo. Mogoče me v spokojnost zaziba tista tiha govorica med Aylo pa živalmi, kdo bi vedu. Vglavnem, kar hočem povedat je to, da mi je knjiga čarobna in uspavalna. Evo. Ta knjiga je moja uspavanka . Me prav firbec matra kaj vse se bo še zgodil. Upam, da konjček ne umre.

Naslednje se bom lotila pa tele: