dnevnik

Nč. Grem jst. Fajn se mejte, se beremo po počitnicah!

Aja, do takrat pa gruntajte, kaj pomeni PP

Na morju.

Spet smo mel na obisku Jožeta . Mam kr kratko čupo spet. Zlo zadovolna. Itak.

Kjer so vrečke, je tut Bučkina glava.

1. Lekarna

2. Ključ

3. Zelenjava

4. Hrana za Bučko

Nekak morm povedat kok sm fajn tekla . Sm kot rečeno se odločila ponovit drugi teden in ta se začne s 30 minut izija. Pa sva šla s Petrom in sva tko fajn tekla, da sm res fajn tekla. Tko, prav tekla sm, no, kaj naj rečem. Čutim, da grem lažje. Pulz se je nenormalno popravil, skor 5 km sva naredila v 30 minutah, povprečni pulz 172. No, tko, sm povedala. Glede na to, da sm 10 km lansk let tekla uro 20 jst tuki kr mal voham… napredek . Koliko fiiiino.

Mam kr velik dela. Med drugim sm začela napenjat možgane v zvezi z vsem, kar morm še narest pred odhodom v Provanso. Gremo v četrtek ponoč, al zjutri al kako naj že rečem temu delu življenja, ki se odvija v noči med sredo pa četrtkom. Treba it v lekarno, treba spakira oziroma… treba najprej najt vse kar rabmo, pa pol spakirat. Ta del je vedno triki, ker se po defoltu dogaja, da zadnjo sekundo še besno iščemo različne življensko pomembne potrebščine. Npr. šotor, spalko al pa kuhalnik. No, letos bova to baje nardila že kak dan prej. Bova našla vse, kar rabmo, tko da bo v sredo zvečer vse naštiman in bomo šli zgodi spat in ne bomo bezlal s pakiranjem (hahaha, dobr vic). Men se po vseh teh letih, ko se zadeve s pakiranjem in vsemi pakiralskimi travmami odvijajo pravzaprav vedno identično že mal dozdeva, da tko pač je in da tko pač vedno bo. Mogoče je to tak čar počitnic, čar priprav, čar v glavnem. Mogoče bi blo čist brezveze, če ne bi blo tega. No, kokrkol, najmanj kar je, morm v lekarno po en zajeten seznam za vsak slučaj zadev. Sm našla tut en dokaj star recept za moje antimigrenike, kdove, če mi ga bojo še vzel. Sicer jih že neki cajta nisem koristila, ampak nikol se ne ve. Za vsak slučaj, vendar. Kokr kaže vreme bo treba pa spakirat tut kako kremo s faktorjem, ampak pustmo vreme, ki se, karsemenetiče, mota po enakih bordelih kot politika.

Torej, če se mal vrnem v preživeto…

Sobotni nakupi ibr uspešni, zlo pridno sm zapravlala in še najboljša reč pa je, da je Peter dobil take čist zaresne tekaške čevle in zdej ma, da laufa, ker bom sicer zahtevala refundacijo . Moje laufanje se je ta vikend sfižilo, ker sm bla čist sfižena že brez tega. V soboto po vsem bezlanju po trgovinskih podih, vožnji, slabi hidraciji in utrujenosti kr tko, res ni bil dober teren za fartlekanje. Pol se je že pojavila resna dilema, a bi fartlek prestavila na nedeljo al bi se kr delala, kokr da ga ni in bi ga “pozabila” al bi začela (drugi) teden še enkrat. In pol v nedeljo sm bla tok sfižena, da nism šla niti na unih 20 al kok minut je že blo srednje hitrostne preizkušnje in tko je ideja, da drugi teden ponovim, zrastla kr sama od sebe, kdo bi si mislu…

Dalje.

V nedeljo so bli vsi hudiči na nekih izletih, sam jst sm bla doma. In sm bla (mislm, da sm že omenila) neki sfižena. Toook, utrujena, toook zlo, da sm skor šla spat. Uzuni tak krasn dan, men se je pa not ful dobr zdel, kako ga bom zbušila. In sm za nedeljsko kosilo jedla une knor makarone, k sam vodo naliješ v šalco pa počakaš 5 minut in okusno kosilo je tu (itak, da ja, sm vohala un instant sranje še cel dan), pa prebrala sm eno knjigo do konca pa pol sm vendarle šla z Bučko v Tivoli. Aja, vmes sm hotla rešit enga netopirčka, ki je tresknil od kdove kod na sred pločnika in vse kar je zmogel je blo dihanje pa vreščanje pa kazal mi je tiste svoje čudovite zobe. Grem gor po brisačo, najdem kartonasto škatlo in grem to čudovito žvalco reševat pred mački, soncem, dehidracijo, kurcšlusom, vglavnem. Pa mi je spizdil, v trenutku, ko sm ga zagrabila se je zmuznu in odletel (prej se je pa sam plazit znal, zato sm sploh intervenirala), nakar sm pregledala kr velik del tiste ceste, žvali pa nikjer. Nema. V momentu je kidnu. Sm pregledala tut kanal, če je slučajno not padu, pa ni, hvalabogu. Sem se za vsak slučaj izobrazila kaj narest, če najdeš netopirčka, ki kaže, da bi bil raj kje drgje kot na sred ceste in tuki mate kompetentna navodila. Prosm preberte, da boste vedl.

No, pomemben del nedelje je bil tut visoki obisk moje poročne planerke Katarine, ki mi je predala moj poročni blokec, v katerga lične listke sm morala s svojo dohtarsko kracavo pisavo napisat dva datuma: 1.julij seznam gostov pa sred junija UE, da se vse zmenmo za poroko. Kokr datum, papirje pa kaj jst vem kaj še vse. Po njenem profesionalnem planerju sva šli skoz vse faze priprav poroke, za pol nism vedla, da sploh obstajajo, ostalo polovico sm se mal zmrdovala, ampak nekak se Katarina ni dala in tko smo že prišli do nekaterih zapiskov. O vsem sem pol zvečer poročala Petru, tko da sva zdej oba seznanjena kaj peklenskega naju še čaka v prihodnosti in mislm, da je dobr hec, tale poroka. Razširjeni kolegij divjih planerk naj bi se sestal tut brez moje prisotnosti, ker bom takrat lih v Franciji (sej ne vem, a naj rečem hvalabogu?), in bom baje pravočasno obveščena o vseh pomembnih rečeh. Pa si mislte. Zadevca me zabava, sam da ne bo kej prelivanja krvi zarad moje neresnosti, pa bo vse v redu .

No, tkole je blo, na dolg pa na širok. Pa fuuul stvari sploh nism povedala. Močna je dons.

No, če sem se pred dvema dnevoma po enem krajšem opisu paritvenega dvorjenja moških želvakov dala prepričat, da je Fehta postal Fehtar, sem se dons dala odprepričat. Ker sem tukile pa prebrala (in temu viru nekolk bolj zaupam), da tisto obnašanje, ko želva da roke pred sabo, kokr da bi na glavo skočila v vodo in jih s hudo hitro frekvenco … hm.. ne vem, šejka (temu v gradivu rečejo titillation) izvajajo tut ženske turtle. Sm si kr mal oddahnila, ker bi mi blo hudo, če bi Fehtarja namenoma celo njegovo življenje do zdej klicala kokr da je punčka. Dobra novica je torej, da je vsaj Fehta ostala Fehta (verjetno) in da je Tapko verjetno res Tapko, mal slabša je pa ta, da se morm zdej jako izobrazit v smeri preprečevanja nastajanja malih želv, čeprav dvomim, da mata tadva klinca take dobre pogoje za uspešno parjenje. No, sm pa našla en izredno zabaven tekst glede tega, mogoče se tut vi strinjate, da je zabaven?

Vir

“REPRODUCTION

Like for the greater part of the rectums them, for the attainment of the maturit sexual, the dimensions are devout important that the years. Indicatively for, the males become mature around to the 3-4 years, caught up i 15-19 cm, while the females towards the 5 years, caught up the 15-20cm of carapace. The riproduttiva season orientativamente, to second of the localit geographic, varies from March to July. The male corteggia the female putting themselves and making to vibrate the water ritmicamente. The copula true and own hard approximately 15 minuteren. After approximately 4-6 weeks the ready female in order to place eggs, cos it tries a soft and humid land in the pressed ones of the water in order to place. To the term the female covers the nest. The eggs are ovoidali and flexible. During the incubation they absorb water becoming devout large and devout rigid. The female, to second of the dimensions, in a year pu to place until three times from 5 to 20 eggs, that they will employ 2 or 3 months for schiudersi. The baby hardly been born they are many defenseless small and (2-3 cm) and often they end in order to become prede.”

Težka fora . No, kokrkol, frajerja, karkolžesta, se prav fajn počutita in sta zelo domača in navajena na naju. Hecna sta k hudič in ibr hudo je sedet pri akvariju pa ju opazovat. Pa zjutri tko fehtata, da mata cel akvarij čist spenjen od kravlanja. Ja…

No, drgač sm (sva) pa včeri tekla, je blo kokr 15 minut hitr, pa vse skupi sm res oddrdrala 15 minut, verjetno še kako več, ampak ne pa v kosu. Nism mogla, jebiga. Vse skupi je blo 45 minut, povprečni pulz 171, max spet 190 (res kulsko, da sm bla čist adijo, pa samo 190 pulza ha!). Tekla sva dobrih 5 km, 35 minut, ostalo sva relaksirajoče hodila (vsega skupi slabih 6 km). Med hojo nazaj sm razglabljala, kako da jst počas napredujem v primerjavi z mnogimi, npr. pisci iz TFja. Pa sm pogruntala, da enostavno nisem zagrizena v športnem smislu, nimam take volje al kaj jst vem kaj. Mi je bolj fajn mal lahkotno bezljat pa se vdat takoj, ko se malenkost preveč namatram. Nisem lih neka železna voljoimetnica, pač. Peter sicer prav kok volje v resnici da mam, da se sploh grem tole vse skupi, da on bi že zdavni nehu, pa kaj pa jst vem. Sej v končni fazi je fajn čist vsakič, ko grem ven laufat, pa kokrkol že. Je pa res, da nek napredek pa vendarle dogaja in da si ga tut želim (sej to bi blo pa že mal preveč mim, če si ga ne bi!). No, eno je: ko dobim mravljince v zobe je čas, da se mal umirim. Včeri sm jih kr ene parkrat, sm tko šibala k pr norcih . Bi pa zlo rada spet mal zjutri začela laufat, sam frdamana reč, da ne morm vstat, pa če se ne vem kaj… Sebi je našla hudo rešitev, budilko, k jo morš lovit po stanovanju, ampak morda je pa bolj trajna rešitev vendarle v zgodnejšem uposteljevanju. Zadnje cajte res pozno hodim spat, pol pa tut kadar grem bolj zgodi, zjutri kr nazaj zaspim, namest, da bi vstala. Tuki bo potreben rahu premik, ampak kaj, ko… No, sej, baje se spet obeta, da bom nekolk več časa sama, pa bom takrat natrenirala zgodnjo postlo pa zgodnje jutro. Sam optimisti mormo bit, pa je vse takoj lepš .

No, jutr, jutr… se pa tko veselim, da grem mal zapravlat… Obvezno in pod ibr nujno rabm neki za oblečt, drugač me bo kr pobral. Tega si pa res ne želimo, ne?

Drug teden gremo že v Provanso. Sej ne, da bi kej blazno velik dala na meteorološke čirulečarule (sploh zadnje dni mi grejo čist na živce), ampak sej vemo kako nas vreme skoz po malem matra. A bo sonce, a bo spet scal, a bo mrzlo, a bo vroče. Ker, če je sonce, pa je vroče, pa nam je to všeč, ampak ne preveč, ker bo za Bučko prenaporno, če bo scal nam ne bo všeč, ker bo vse mokro, vlažno, šotor bo spustil, če bo mrzlo, nas bo zeblo pa ni prijetno, če to, če un… šment. Lansko leto je blo prav mal zoprno, ker je blazno velik scal in peklensko mrzlo je bilo. Smo se cele dneve fijakal okol po Provansi pa iskal sonce, pa pol smo hotli se premikat bolj konkretno pa je po celi hudičevi Evropi scal. Smo hotl v Toscano, scal. Ja, pa smo šli dva dni prej domov. In zato si zdej porkamadona ne želim tazga vremena in zato me pomalem matra. Sej brezveze, ampak vseen me matra. In pol brskam. In se čoham po glavi. Klinc pa take napovedi. Sej jst res lih ne dam več blazno velik na te meteorološke… napovedi, ampak… ampak, a ne.

Veselim se pa fuuuul. Našga kempa, pa posedanja pred šotorom pa tahecnega Le Muya, Aixa pa Raphaela, Antibesa, pa Nice (čeprav mi prvič ni bla kej posebnega, sem se lansko leto mal navezala nanjo, sej vemo, uni trije kilometri pa to…) pa Apta pa unih luštnih vasic po hribih, pisanih hišic, urejenih vrtov pa s sivko nasajenih krožišč,… Mogoče bomo pa letos mel kej več sreče pri obiskovanju provansalskih tržnic. Mmmm, sivkin med. Mmmm, olivce. Mmmm, sirčki. Mmmm, maline. Mmmm,… kilce. Sivka, sivka, kok mi je žal, da prvič, ko sva bla septembra nisem nakupila unih blaznih šopov te čudovite omame. Aprila in maja je še prezgodi za tanovo rundo, starih pa ni več za dobit. Septembra se pa vse stojnice pa štacunce bohotijo s šopki te božanske rastlince. Ja, no, to je pa ta najin obupni “bova že, bova že, zdej ni cajta, zdej ni dnarja”. No, letos se tega ne grem. Letos… letos bo vse drugač. Letos JE vse drugač .

[Show as slideshow]

Koooomi čakam!

Včeri sem špricala, zato sem dons zvečer švicala. Po planu je blo 30 minut izica, kar sem tut izvedla. Vse skupi s hojo na začetku, mal teka, mal raztegovanja pa hojo na konc je blo 52 minut. Žrtve znane, klasika: sovoznik z obolelim kolenom, podkolenom in na konc še kolkom. Kaj jst morem?! Očitno delam neki narobe . Da pa sem sploh mela sovoznika pa sm mu morala dovolit, da ma s sabo tanovo igračko. Rezultat je ovekovečen eden od mojih tekov dokler nisem milo zajavkala, da mi je že mal nerodn… Ni lih često, da bi tak luzerski tekač mel svojga paparaca, k bi mu moril med tekom. A ne.

Tkole se je začel…

.. pa mal raztegovanja…

Tivoli prazen…

… in ustavitev ure… (povprečen pulz 175, max 190)

Pika.

Tele učke so naju pa pričakale doma… (sej jih vidimo, ne?)

Jutr pa 15 minut hitrca. Naslednji teden bi znal bit hecen, je 4×200 v hrib in to na hitr. Bom končno lahko ugotovila svoj max pulz, ampak bom raj mela spremstvo, ker me bo zihr kap ruknla. Super.

Grem zdej spat.

P.S. Pujsom sm pozabila kupit zelenjavo. Sorči