dnevnik

Drug teden gremo že v Provanso. Sej ne, da bi kej blazno velik dala na meteorološke čirulečarule (sploh zadnje dni mi grejo čist na živce), ampak sej vemo kako nas vreme skoz po malem matra. A bo sonce, a bo spet scal, a bo mrzlo, a bo vroče. Ker, če je sonce, pa je vroče, pa nam je to všeč, ampak ne preveč, ker bo za Bučko prenaporno, če bo scal nam ne bo všeč, ker bo vse mokro, vlažno, šotor bo spustil, če bo mrzlo, nas bo zeblo pa ni prijetno, če to, če un… šment. Lansko leto je blo prav mal zoprno, ker je blazno velik scal in peklensko mrzlo je bilo. Smo se cele dneve fijakal okol po Provansi pa iskal sonce, pa pol smo hotli se premikat bolj konkretno pa je po celi hudičevi Evropi scal. Smo hotl v Toscano, scal. Ja, pa smo šli dva dni prej domov. In zato si zdej porkamadona ne želim tazga vremena in zato me pomalem matra. Sej brezveze, ampak vseen me matra. In pol brskam. In se čoham po glavi. Klinc pa take napovedi. Sej jst res lih ne dam več blazno velik na te meteorološke… napovedi, ampak… ampak, a ne.

Veselim se pa fuuuul. Našga kempa, pa posedanja pred šotorom pa tahecnega Le Muya, Aixa pa Raphaela, Antibesa, pa Nice (čeprav mi prvič ni bla kej posebnega, sem se lansko leto mal navezala nanjo, sej vemo, uni trije kilometri pa to…) pa Apta pa unih luštnih vasic po hribih, pisanih hišic, urejenih vrtov pa s sivko nasajenih krožišč,… Mogoče bomo pa letos mel kej več sreče pri obiskovanju provansalskih tržnic. Mmmm, sivkin med. Mmmm, olivce. Mmmm, sirčki. Mmmm, maline. Mmmm,… kilce. Sivka, sivka, kok mi je žal, da prvič, ko sva bla septembra nisem nakupila unih blaznih šopov te čudovite omame. Aprila in maja je še prezgodi za tanovo rundo, starih pa ni več za dobit. Septembra se pa vse stojnice pa štacunce bohotijo s šopki te božanske rastlince. Ja, no, to je pa ta najin obupni “bova že, bova že, zdej ni cajta, zdej ni dnarja”. No, letos se tega ne grem. Letos… letos bo vse drugač. Letos JE vse drugač .

[Show as slideshow]

Koooomi čakam!