dnevnik

… Markova poroka. A nismo lepi?

Sej zdej vam je pa že jasno, da dons nisem nič likala, hm?

Tole sva šla pa prvič s Petrčkom na Morje, leta 1999 .

[Show as slideshow]

Lopar, kjer so moji spomini. Pa zlo velik srca.

Po mojem planu sm mela dons 30 minut, kaj jst vem, medium, če se ne motim. Pa sm rekla, lej, itak ne najdem suuuuntota (revež je zihr zakopan nekje pod nedoločljivo količino še bolj nedoločljive krame v tamali sobi), da bi mi dajal vedet, kok ga džingam, jst bom dons kr šla laufat. Recimo, da bom šla (sm si rekla) mal proti na gor po Rožniku, če bom pri volji. Al pa kokr me bo pač neslo. Iz mojih dolgoletnih tekaških izkušenj (haha, knede ) mi je zdej že jasno, da nimam ugriza trmaste bokserke, da bi laufala tko, kokr bi si pol ure prej zamislila. Še vedno se je najbolj obneslo, da sm si rekla kar-bo-pa-bo. Kar-bo-pa-bo naj bo torej!

Ura je bla naštimana na 7:00. To je… moja ura. Na žalost mata želvi zgleda nek drug tajmer, ker sta spet začela popizdeno čofotat še pred šesto. Mislm, resno čofotat. Si predstavljate kako je, če s polno dlanjo udarjaš po gladini morja. Tko resno. Matr jima, pa še pujsi so se pol razburli in začel wiii wiii wiii in Bučka, boga reva, je preventivno prišla k men na postlo me polupčkat, preden znorim. Je namreč zlo nesrečna kadar se kregam na ostale. Nč, mi niso torej dal, da bi jutranji tek prestavla na večer, hudiči (khm, ja, me je mal mikal) in sm rekla, aaaaah, kar-bo-pa-bo. Pa sm se oblekla (kar me spomne, da morm dons pa reeees dat prat cunje, ker sm mela resno zagato kaj naj oblečem). Pa superge pa sm šla.

In ker je moja Bučka, ko sem odhajala na kar-bo-pa-bo, tko proseče gledala za mano (to ponavad pomen, da me zna čakat manjše do srednje opustošenje, ko se vrnem), sm jo popokala in sprot odložila v vrtcu.

Pol pa v čudovito jutro. Men je tko fajn v lublani, posebi takle cajt. Pa ta moj čudovit Tivoli, pa kako je krasno laufat po Rožniku, v senčki gostih krošenj… Mal romantike mi sicer ubije tip, ki je naredil klance, ampak če tko pomislim, sm pa zato tok bolj zadovolna, ko jih enkrat zmorem. Te emocije so med mojim “tekom” v klanc sicer zakamuflirane z drugimi, ki jih ne bom posebi naštevala, ampak pride za mano ta fajn del občutkov. Dons sem šla… ah, kok je blo super… na DMjevo progo. Jebenti tadolg klanc, mal sm mela unih mravljincev v zobeh, ampak je šlo kdaj tut že slabš. In pol, ko sem enkrat pričihauhala do gor, je pa šlo. Tko, pol sm pa tekla . Eno je: ženske me nočjo pozdravljat. Jst sm zdej mal ubrisana na to, da sm prijazna, ne vem zakaj, mam tako obdobje al kaj, ampak men pozdravi kar letijo iz ust. Pozdravt morm unga, k pometa, pa une k sadijo rože pa stare sprehajalce pa golobčke pa veveričke. Pa ne sam v Tivoliju, tut kr tko, po mestu. Na mojo žalost mi praktično noben avtobusar ne odzdravi, ampak jst pa še kr vedno morm pozdravljat. Kaj mi je, pa ja ne bom na stara leta postala… Bučka?! Ojej, ojej… alarm… postajam Bučka! To pa mam od tega, k sva taki kompanjonki. No, kokrkol, mal me je zanesl. Kje se zdej torej nahajam, aja, na vrh klanca. Ko sm oddelala ta vzpon sm se takoj boljš počutila, ker pol sm pa začela laufat. In sm s takim velikim navdušenjem prišla v vrtec po mojo Bučko, da sm še zdej navdušena. Krasno je blo, res.

Še po hrano za Bučko sva šli k maxiju, pa dam. Zdej sem doma in bom dons kr doma. Se veselim dneva, dobr se je začel, planov nimam, mogoče bom pa uspela dons pokončat (zadavt) Ripleya. Pa neka gora oblek me vabi na vklop likalnika. Moje vodenke v koritih v dnevni so se že začele bohotit, mislm, da sm dobr izbrala, vodenke.

Tokle.

Noben ni vedu kakšnega hudiča smo spustil iz kletke, ko sm šla lansko leto prvič v kozmetični salon. Na depilacijo pa te reči. Letos sem, kokr že vemo, rednim obiskom zarad depilacije dodala še nohte in včeri, ko sm mela spet nohtarije v salonu, sm se naročila za nasledn teden še za nohtarije na nogah. Mi dopade, ja. Da si vzamem čas zase, grem v salon, kjer se pravzaprav grozno po babje obnašam. Ampak, kot sm nazadnje preverla, sm ipak baba, tko da se mi pomoje ni treba sekirat . Dve urci čist sam zase, pa še nč ne boli. Depilacija je hitrej, en dva tri, pa si. Ampak še zdaleč ne tko sproščena, kot pedenanje nohtkov. Med zategovanjem maksilofacialnih tkiv ob vsakem puljenju dlak pač ne morš tko sproščeno čvekat. Vglavnem, nohtke mam spet čudovite, tokrat me je punca (zlo na izi je šlo, priznam) prepričala, da mi je jako delikatno poslikala prstančka, mam ene take srebrne pa vijola črtice pa eno mikro mikro perlico. Dejmo zdej vsi skupi v en glas prosm (pa kimamo zraven): Ja, BABA si . Nasledn teden torej še nohtki na nogah. Se že veselim.

Ampak, zaprmej (kokrkol se že ta arhaični vzklik uporabla) jim pa ni ratal prepričat me v poročni mejkap. Tuki, tuki sm pa še mal trmasta. Nočem nč na očeh. Sm si enkrat, ja, kupila tist šmir za oči, pa sm ga parkrat tut probala, ampak se nisva ujela. Dej, dej, pol pa mal jokaš (kaj jst vem, mogoče bo un na gradu čebulo lupil med obredom), al bi si pa enostavno, tko kot sm vajena, mencala očke in pol se bom še sekirala, če sm vsa razpacana al kaj? Mislim, da ne. Vem, da ne.

No, tkole. Zdej sm še to povedala, kaj sm včeri po službi počela. Pa kaka punčka sm.

Tale teden v službi je pa res v znamenju astronomsko dolgih sestankov. To je utrudljivo, ampak dons je bil vsaj ob takem času, da sm lahko prej šla na malco. Pol pa 4 ure intelektualne telovadbe. Škoda, da se ne da posebi shujšat z njo, bi bla v teh dneh prec lažja za par kilc.

Lažja bi bla tut, če bi se sekirala zarad našega bivšega sorodnika, ki se je dons spet izkazu. Neverjetno, jst ne vem, a eni ob vseh lažeh, ki jih izrečejo, dejansko že kr verjamejo v njih al kaj?! To je men tko… nerazumljivo. Človeška pokvarjenost zarad dnarja pa res nima meja… In kako more, kako more, mojo mamo uporabljat za doseganje svojih perverznih ciljev… Človk nima besed. Njen brat je bil. Nerazumljivo mi je, res, kako je človk lahko pokvarjen zarad nekaj fičnkov… Zamegljeni um. Na žalost je tega čist preveč na svetu, med sorodniki. Tega pohlepa pa kreganja pa tožarjenja pa svinjanja z lažmi, ki prizadanejo. Nism pa si mislila, da bomo na udaru tut mi kdaj. No, zdej smo. Sam taprave sorodnike morš met.

Eno je pa: mene ne mara, ker že vsa leta, kar obstajam in vem za to, da obstajam, vidim skoz njega. Slabiči, ki z agresijo pa teroriziranjem dosegajo svoje leta in leta, ker so ljudje preveč fini, prestrašeni al pa miroljubni, ne marajo ljudi, ki vidjo skoz njih. Jst pa že od nekdaj v seb gojim neki, kar me dela mal preveč neprijetno za take. Ker me ne morjo izkoriščat. Me ni mogel, ko sem bla še v osnovni šoli in je dneve in dneve hodil gor v stanovanje najedat, jest, težit, enkrat je čist popizden butal po vratih, ker mu nisem hotla odpret. Pa sm bla mejhna… In on mene zato pač ne mara . Jst sm pa ponosna na to, pa vem, da je moja mama tut. Ker bomo mi vse rešil, brez škode. On ma pa probleme. Ampak jst, srce, delam s svojim deležem bajte - kar hočem.

Nč ne skrb, mami, to, čemur si se hotla ognit, bomo poštimal. Ti sam men verjem, pa sej to itak veš. In ni mi težko in ni mi žal, če te to skrbi. To je vse skupi brezveze. Sam po zakonu bomo delal, pa bo . Nisi zastonj tele rožce rihtala! Enim bojo cvetele, če ne nam pa komu tretmu - ampak mi bomo mel pa za vedno mir.

Jutranji fartlek “4 x 200 v klanc” sm pretvorila v “po najboljših močeh zabogamilega” oziroma v številkah “7 x 100 x fakof-tazadnjih-100″. Super je blo, sm nardila 100 pa par korakov pa 100. Dihala na škrge, ki jih nimam, ergo vam zna bit jasno kako naj bi to zgledal. Tko, mal hecen je blo vse skupi. Kao - runs to be done fast, ahm, ja, sevede, definiri fast . Kokrkol, potrudla sm se, vsega ostalga sem nardila tut ene 3 km, pol sva šli z Bučko na krajši špancir in mi je ratal v službo prit ob devetih. Tri jutranje ure torej porabim za švicanje, bučkanje, pujsanje, želvanje, zajtrkavanje, umivanje, oblačenje, avtobusanje. Jst sm čist zadovolna. Ampak zagrizena pa nisem, sam nč ne pogrešam. Sej bo, se baje reče .

Mimgrede… jao, ta Ripley… pa zdej ga mam pa že počas dost, no… To frdamano knjigo hočm prebrat do konca, ampak je pa safr, no. Mam občutek, da zna bit zadeva v originalu dost fajn, Tom ma neke prebliske, ki me napeljujejo k razmišljanju, da bi raj brala original. Zanimiv karakter, res. Tko nekak kruza med poštenostjo, usmiljenjem in lastnimi potrebami - ki jih zadovoljuje na vse možne načine, tut če je treba koga s kolom sesut. In pol mu je žal njegove žene in da ji je ubil moža, ampak klinc, če ga je pa moral. Faca. Zanimiv patron.

Jutr ma moj brat rojstni dan. A kako vem, da je moj brat? Ja, če me je pa tepu, ko sm bla mejhna! Vse sorta hecov sva mela, itak. Starejši, pametnejši pa kaj jst vem kaj še. Včasih mi je težil, včasih sm jst njemu, včasih me je pa branu pred kakimi fanti. Enkrat me je bratranc pocuku, pa ga je kr brcnu, tega nam pozabla (ok, mogoče sm jst bratranca mal pocukala, un je znoru, mark ga je pa na gobec… neki tazga, nianse pač). Ne spomnim se pa, čeprav je bil jako pameten deček in ipak 5 let starejši, da bi me kej učil v zvezi s šolo. Hec. Je pa redno hodil pome v vrtec. To se mi zdi zdej, ko pomislim, tko kjut. Je bil še mejhen, jst pa še bolj, pa je vseen hodu pome kr daleč v vrtec. Pa enkrat mi je mezinček tiščal v lonček s snegom, pa not je dal sol, fizik kot je bil že od nekdaj. Mezinčka mi pa pol vseen ni blo treba odrezat, ni zmrznu. Tepla sva se pa kr. Kako rožo sva včas polomila, kak termometer razbila, nč tazga. Sej je blo kr zabavno. Ampak pospravlu pa ni nikol, sm vedno jst morala. Enkrat mi je razložu, da če mu grem neki iskat (ker se njemu pač ni dal iz postle vstat, bla sva pa oba doma, kokr bolana), da bom mela višjo vročino in bom dlje časa lohk doma. Ja, pa enkrat me je nategnu, da je v tisti vrečki s šamponom (včas smo mel take šampone, v vrečkah) kokakola in sm jst to lepo mal spila, pol pa cel dan preždela na kahli. Bratska ljubezen pač.

Ampak še najbolj mi je pa všeč zdej, ko je velik pa še vedno mal neumen, čeprav genijalc pa čist preveč pameten zame.

Vse najboljše, tamau.

Šitk, 10 km na DM teku pomen dva kroga. To pa jst psihološko ne vem kako bom sfurala… Vedno se mi je zdel grozljiv, da prideš že enkrat v cilj in se zaveš, da morš še en krog narest. To me pa mot, zdej ko vem. Sam puvem.