dnevnik

Ah, ja, pa sm si zorganizirala neki lufta za tole, kar bo sledil. Bi morala dons laufat, pa mam pač en izgovor, k se mu reče vneta lojnica al pač neki vnetga, neka bula na zoprnem mestu in tko sm se zdej namest teka raj najedla špargljev. In tekla bom jutr zjutri, če bo bula dala. Zdej bom pa mal obujala spomine na naše popotovanje, to je pa tut določen napor. Aja, upam, da ne pričakujete kej posebi intelektualnega in nabitega z raznovrstnimi informacijami. Prosm, ni treba

Torej.

1. dan

V sredo ponoč al pa, če hočmo, v četrtek zjutri, smo se mi trije kosmatinci (jst sm najmanj kosmata, prosm lapo) pogumno odpravili v širni svet. Bučka je dobila pol zica uzadi za mano, ostalo je blo pa nabasan. Ima tko lih dovolj prostora, da je ne premetava, da se lahko nasloni in drnjoha. Šli smo tkole nekak: Benetke-Vicenza-Brescia-Piacenza-Alessandria-Savona-Nica-Le Muy. Nekak. Bil je sonček, mal prometa in celo Italijo sm morala napenjat svoje pomankljivo agronomsko izobražene možgane kaj za en klinc so una lepa rumena polja. In nazaj grede sm ugotovila, da je to un plevel, k raste ob cesti in da so zihr kake subvencije za neobdelana polja, da dajo kmetje gor lepo cvetoč plevel, sam da lepo zgleda. To, al pa oljna repica (sam to ni na mojmu zelniku zrastl). Kokrkol, preden me vržejo iz službe… blo je lepo in nam ni grozil, da bi zaspal na uni bedni ravnini, k se vleče k čreva. No, razen Bučka je spala. Pol pa mi tkole po devetih al neki tazga urah pridemo v Le Muy, v naš kemp Les Cigales. Ta kemp nam zlo ustreza. Čudoviti placi, zlo lepo urejeno, toaletarije za moje snobovske kriterije več kot samo solidne, cena pa tut zlo sprejemljiva. Samo, mimgrede, ni vam lih treba tja rint, ker ga ni boljšga na svetu kokr, da ko se spotakneš ob kamen na sred kempa lahko komot rečeš na glas pejtukurac (kr priznajte, da rečete). In noben ne ve, da si bil poreden, ker si edini slovenc tam. Sam tok. No, poglejte kako lep plac smo dobil. Kemp je bil kar poln, sicer večinoma vsi skoncentrirani okol vecejev, mi smo bli pa malenkost dalj, pa še vseen sprejemljivo bliz in smo bli sami, čist sami.

Kot vidmo, Bučke ni ganila vožnja. Sam da je začutila trdna tla pod nogami ga je začela džingat. Faca.
Razpakiravanje ni tko naporno kot pakiravanje in tko sm se jst kr z enim takim elanom zagonila razpakiravat. Elana mi je zmanjkal za pakiranje za domov, ampak to je pol zgodba za zadnji dan. Vreme je blo carsko, sonček, žabe so mi takoj kr dol padle pa šlape so mi padle na stopala, a ni hec. Potem je pa sledil začetek neskončnega uživanja. Peter je začel s trgovino, neki, kar ma to dete najraj in sm mu ugodila, da je lahko šel. Za gril, jasno, ker gril pa mora bt! Zvečer smo se vsi trije naguzili v našo malo posteljo in rekli Lepa noč. Mal me je zebl. Pa ne sam mene.

2. dan

Tkole, lepo se je začel. Zjutri je blo neki mokro po šotoru pa po travi, pa tko mal hladno, ampak kdo mi je pa kriv, če že ob šestih zjutri ven rinem. Spala bi, pa bi blo, ob pol osmih se je začel na parcelci sonček in se ga drgač splača počakat. Ta dan smo šli mal v hribe. Fascinanten globok kanjon, pa tkooo lepo jezero, da smo ga enostavno moral polulat!

[Show as slideshow]

Sonce je blo močno, nažigal je ko sto vragov in sva si morala namalat faktor na kožo, sicer bi se rdeče zapekla. Ljudi ni blo velik, niti na cestah niti drgač (kjer pač naj bi bli ljudje, kaj jst vem kje), taprava sezona za take mirne oglede in uživanje.

Ta dan sm tut začutila skrivnostni klic in sm si nakupila par rastlin. Une njihove vrtnarije ob cesti so take svine, da ni za povedat.

3. dan

Iz priloge je razvidno, da je bil ta dan v celoti namenjen brezdelju, branju, aja, pa zjutri sm tekla. Fajn je blo. Tiste Pomaranče sm prebrala, knjiga mi je hudo všeč in sm kr brala pa brala. Ah, kok je blo fajn.

[Show as slideshow]

4. dan

Čist iskreno povem, da nimam pojma, kaj je blo četrti dan. Razen, da sm zjutri spet tekla, ker sm pač pridna in da smo vidli naše prvo sivkino polje in da smo se sprehodil mal po Brignolu, kjer je bil en bolšjak (tak, no, bol tak, kaj jst vem, kako bi rekla, nč posebnega, kr neki - verjemte, mam rada bolšjake, ampak ta je bil res kr neki) pa zvečer je blo mrzlo, tok vsaj vidim iz slik. Zihr smo se velik vozil in nedvomno sem cel dan vzdihovala za unimi njihovimi luuuuškanimi hišcami, s svojimi modrimi pa vijolčastimi polknami pa rumenimi fasadami pa miljon rožicami okol. Zihr. Ker to sm res, joj, kako bi mela eno tako hišco.

[Show as slideshow]

5. dan

Tega dneva se pa čist dobr spomnim. Ker je namreč več al manj cel dan scal. Ni blo krize, ker se je kriza dala prišparat za ponoč, je blo pa lih tko, da smo se moral mal stiskat pod šotorčkom. Ta dan sem prebrala celo knjigo Eva Luna, Peter pa enga Kinga. Aja, pa eno novo sivko sm kupila. Moja dva vremenarja iz domačih logov sta predvidla, da bo zjutri sonce. No, ob dveh ponoč me je zbudilo huronsko scanje. Sm si rekla, jah, sej veste kaj, j pa une tri pikce pa te meteorologi pa tko. Pa še fuuul me je lulat, se prav dobr spomnim. In v glavi mi je odmeval grozilen ton Petra, starga tabornika, ki je pred spanjem v predprostoru naštimal na tleh eno gubo, zato da voda ne bi pritekla preveč not in je reku: Pazi, če boš šla ponoč kej lulat, ta guba tuki se ne sme premaknit, si slišala, ta guba mora tuki ostat! Jao, sm ponoč ob dveh gruntala kok me lulat in kako bi zihr, če bi kolovratila ven, zadela točno v uno gubo in voda bi zalila cel šotor in pol bi bla kregana in še mokro je blo vse in joj prejoj, kako trpljenje. Pa sm vseeno zadremala nazaj. In zbudila sem se v prečudovito sončno jutro .

[Show as slideshow]

6. dan

Ta dan smo super izkoristili. Končno nama je po treh letih provansanja uspel najt to hudičevo sivko. Dobesedno neskončna polja, majke mi. Si raj ne predstavljam kako mora bit, ko se okol cvetočih polj gnete miljone turistov. V Valensolu, ki je bil okol enih lih fajn na siesti, sva nardila en krog pa mela sm priliko mal sprobat svojo francoščino pr eni bajti, kjer so prodajal sivko. Namest šopa sivke sva kupila liter esence pa kilo medu (to seveda ni mišljeno kot kritika na mojo francoščino). Če kdo hoče mal esence mi lahko reče, ker jst nism zihr kaj bom z njo. Je je kr velik. Vglavnem, sivkina polja so krasna, zgleda kot da bi bla žametna. Ne morš verjet. No, potem sva podaljšala še do Apta, tja se tut redno vračava, ob torkih je tak kmečki trg, ampak seveda ne ob štirih popoldne. Glavna provansalska tržnica je pa ob sobotah, še pridem do tja. Lepo je tam. Šli smo tut v Roussillon, pa je fotiču baterija zatajila. In smo se pol še enkrat vrnil, kot boste vidl.

[Show as slideshow]

7. dan

No, da so noči mrzle, smo že ugotovil. Sedmi dan je cel dan ornk scal, zato smo ga preždel v šotoru (ok, pa mal po štacunah). Jst sm kr spala, sm začela brat Riplyja in zadrnjohala. Peter je prebral enga komisarja Brunettija. Zvečer sva mela… večerjo. Tok dobro, sej jo vidte dol na slikci . In ob osmih zvečer pokukam vn, nebo jasno in očiščeno kot ledena ploskev po rolbi, miljon zvezdic. In sm rekla Ta noč bo mrzla. Poslušta vidva mene, jst se spoznam na mraz, dons bo treba velik oblečt. Peter se je kr mal ustrašu in prvič v življenju sm ga vidla uporabljat hudo čebulni sistem nočnega oblačenja. Jst sm mela pa dvojne štumfe, neki majc, flis pa pulover, spodnji del trenirke, svojo nepogrešljivo kupolo na glav (od spalke, joj kaj bi brez nje), dva šala in kovter. Edin za nos nism nč pametnega pogruntala, me je zebl vanj. Ampak zjutri pa… sonček!

[Show as slideshow]

8. dan

Sonček, ampak ne pa tko hudo vroče. Čudovito za Antibes. Mi je zlo všeč.

[Show as slideshow]

9. dan

Sonček in kr skor poletne temperature. Čudovito za Aix. Tja greva tut vedno, ah, kako je fajn. Bučki tut, ker ma velik vodnjakov in krasen trg, kjer se lahko pred vsemi meče po tleh. Kupila sm si mal pisanih stvari, sej se vid v keri štacuni. Bučka me je tko nestrpno čakala uzuni, da enostavno nism mogla kupit še kej več. Boga Bučka. Drugač je bla izredna, tok pridna, da ni za povedat. Prava veteranka, od vseh cuckov, kar smo jih srečeval, skor najbolj pridna. Evo vam mal slikc od Aixa.

[Show as slideshow]

10. dan

Smo najprej mel v planu ta dan it domov, pa sva rekla da šment, enkrat bi se pa spodobl videt to slavno provansalsko tržnico v Aptu. In smo šli. Ni kej, to pa je neki fajnga. Apt kr na lepem rata nekam velik kraj, milijon štantov, hrana, kič, cunje, nakit, kr neki, muzka, rože, baaarve… in vse to se ob 13:00 - konča. Fantje začnejo pospravljat, en dva tri, kot bi reku keks, nema više, Apt rata tak kot vedno. Vsi grejo, tut turistov ni več. Lih prav za eno kavico .

Apt

[Show as slideshow]

Po teli tržnici, ki je res doživetje (in kjer sm, mimgrede, kupila en hudo velik šop sivke), smo šli pa še enkrat v Roussillon. Ker tam je fuuul lepo in smo moral it, ni kej. Je hec, da je Bučka tam šla na najdražji wc do zdej, za 5 € namreč, kolkr je stala vstopnina za na uno potko, ki ma resda rdečo mivko po tleh pa une lepe krvavo rdeče skale vidiš, ampak hm, no, za par rdečih skal pobirat vstopnino je kr fajn biznis. Lepo pa je, ni hudič. Mi je grozn všeč tale R., ful zrihtan pa še tkooo dobr sladoled majo!

Roussillon

[Show as slideshow]

Zadnji večer, zadnja noč in zadnji dan

Tkole nekak smo prišli potem do zadnjega večera in zadnje noči in naslednji dan smo jo mahnil domov. Ja, smo ustal ob sedmih in ja, smo šli na pot ob enih. Ne me sprašvat, kaj je to narobe z nama, ampak recmo, da je blo res hudo težko spakirat vso šaro. Mene je čist minil vmes, čist. Pa napokani smo bli tok, da smo toaletni papir moral tam pustit, ker enostavno ni šel več v avto. Te rože, pa to… In smo se odfjakal, spet domov, spet v normalno življenje. Ki tut ni tko slabo, mimgrede. Men so ble to čudovite počitnice, krasno sva se mela, Bučka je bla super ekstra pridna in zdrava, Petrček je pa še mal boljši vmes ratu, kaj jst vem zakaj .

[Show as slideshow]

Lepo je blo, čudovito, polna sm ljubezni.