Jutr ma moj brat rojstni dan. A kako vem, da je moj brat? Ja, če me je pa tepu, ko sm bla mejhna! Vse sorta hecov sva mela, itak. Starejši, pametnejši pa kaj jst vem kaj še. Včasih mi je težil, včasih sm jst njemu, včasih me je pa branu pred kakimi fanti. Enkrat me je bratranc pocuku, pa ga je kr brcnu, tega nam pozabla (ok, mogoče sm jst bratranca mal pocukala, un je znoru, mark ga je pa na gobec… neki tazga, nianse pač). Ne spomnim se pa, čeprav je bil jako pameten deček in ipak 5 let starejši, da bi me kej učil v zvezi s šolo. Hec. Je pa redno hodil pome v vrtec. To se mi zdi zdej, ko pomislim, tko kjut. Je bil še mejhen, jst pa še bolj, pa je vseen hodu pome kr daleč v vrtec. Pa enkrat mi je mezinček tiščal v lonček s snegom, pa not je dal sol, fizik kot je bil že od nekdaj. Mezinčka mi pa pol vseen ni blo treba odrezat, ni zmrznu. Tepla sva se pa kr. Kako rožo sva včas polomila, kak termometer razbila, nč tazga. Sej je blo kr zabavno. Ampak pospravlu pa ni nikol, sm vedno jst morala. Enkrat mi je razložu, da če mu grem neki iskat (ker se njemu pač ni dal iz postle vstat, bla sva pa oba doma, kokr bolana), da bom mela višjo vročino in bom dlje časa lohk doma. Ja, pa enkrat me je nategnu, da je v tisti vrečki s šamponom (včas smo mel take šampone, v vrečkah) kokakola in sm jst to lepo mal spila, pol pa cel dan preždela na kahli. Bratska ljubezen pač.
Ampak še najbolj mi je pa všeč zdej, ko je velik pa še vedno mal neumen, čeprav genijalc pa čist preveč pameten zame.
Vse najboljše, tamau. 
