dnevnik

Noben ni vedu kakšnega hudiča smo spustil iz kletke, ko sm šla lansko leto prvič v kozmetični salon. Na depilacijo pa te reči. Letos sem, kokr že vemo, rednim obiskom zarad depilacije dodala še nohte in včeri, ko sm mela spet nohtarije v salonu, sm se naročila za nasledn teden še za nohtarije na nogah. Mi dopade, ja. Da si vzamem čas zase, grem v salon, kjer se pravzaprav grozno po babje obnašam. Ampak, kot sm nazadnje preverla, sm ipak baba, tko da se mi pomoje ni treba sekirat . Dve urci čist sam zase, pa še nč ne boli. Depilacija je hitrej, en dva tri, pa si. Ampak še zdaleč ne tko sproščena, kot pedenanje nohtkov. Med zategovanjem maksilofacialnih tkiv ob vsakem puljenju dlak pač ne morš tko sproščeno čvekat. Vglavnem, nohtke mam spet čudovite, tokrat me je punca (zlo na izi je šlo, priznam) prepričala, da mi je jako delikatno poslikala prstančka, mam ene take srebrne pa vijola črtice pa eno mikro mikro perlico. Dejmo zdej vsi skupi v en glas prosm (pa kimamo zraven): Ja, BABA si . Nasledn teden torej še nohtki na nogah. Se že veselim.

Ampak, zaprmej (kokrkol se že ta arhaični vzklik uporabla) jim pa ni ratal prepričat me v poročni mejkap. Tuki, tuki sm pa še mal trmasta. Nočem nč na očeh. Sm si enkrat, ja, kupila tist šmir za oči, pa sm ga parkrat tut probala, ampak se nisva ujela. Dej, dej, pol pa mal jokaš (kaj jst vem, mogoče bo un na gradu čebulo lupil med obredom), al bi si pa enostavno, tko kot sm vajena, mencala očke in pol se bom še sekirala, če sm vsa razpacana al kaj? Mislim, da ne. Vem, da ne.

No, tkole. Zdej sm še to povedala, kaj sm včeri po službi počela. Pa kaka punčka sm.