dnevnik

Ta vikend sva bla brigadirja. Delovna brigadirja. Počas postavljava nedokončane stvari na svoja mesta, rihtava, kar je še treba zrihtat. V petek se je ideja rodila v bistvu iz ene zajebancije. Peter je trdil, in jst sm se prav nemarno začela krohotat, da lahko v enem dnevu zrihta tamalo sobo pa popleska oboja tavelika vrata. Ne vem, če se ni tut z robnimi letvami hvalu. No, kokrkol, iz tega štosa je prišlo do tega, da sva si v petek nardila plan, da ta vikend (hudič, ne gre brez žrtve, če se naj bi kej zrihtal kdaj) nardiva akcijo in pospraviva tamalo sobo, ki je bla prava sramota, mimgrede, in popleskava tavelika vrata.

In tko se je rodila naslednja dogodivščina.

Nekoč za davnimi gorami in davnimi vodami je obstajala mala sobica, ki je bila mladima graščakoma v pravo sramoto. V sobici so imeli domači pujski lepo urejen svinjak, v sobici sta graščaka nekoč (dokler sta lahko še stopila not) uporabljala računalnik. Sobici je nenehno pretila nevarnost samovžiga. Ker naša mlada graščaka sta vse, česar sta se hotela znebit ali zgolj izgubit iz vidnega polja, postavila (dokler se je postavljat dalo, potem sta začela že metat) v sobico. Ko je graščakoma umrl pujsek Melhijad in sta poslala s trebuhom za kruhom še dva pujska, sta ostala samo z dvema, ki svinjaka nista več uporabljala. Takrat je graščakinja začela subtilno nergat, da bi sobico vendarle rada še kdaj videla očedeno in uporabno. In nekega dne je graščak, predvsem zavoljo lastne samohvale (ki se pod mizo vale) in na svojo žalost pristal na to, da za dva dni pražnja oblačila zamenja za služabniške cunje…

Naprej bom povedala v skrajšani verziji, ker se mi mudi it gledat finale fuzbala, če ne zamerte.

Torej, plan je bil, da jst zrihtam sobo, Peter pobarva vrata. Pa da vidmo, kok je blo to res . Evo, soba sramote, razkrita javnosti…

. Začela sem že ob devetih zjutri, nosila vso božjo kramo ven, švicala in preklinjala. Ta huda je bla spucat svinjak, 4 velike vreče za smeti robe so mel moji pujski not…

Neki ur kasneje je blo dovolj prostora, da sva sestavila dva regala.

Bučka je čuvala kramo…

… vedno jo čuva.

In enkrat se je, kot vedno v bistvu, ko me mine vse skupi in nalepem nimam več moči nadaljevat, zgodil tole, da sm se šla skrit v skrivni kotiček in glodat svoj črn kruh. Pa so me najdl. Matr, res sm mela dost vsega, pa v bistvu še nč nism nardila…

Ampak, ure in ure kasnej (goltala prah, trenirala mišice, tovorila gore smeti, sortirala kramo…) je pa ratal. Zvečer sm s ponosom lahko občudovala svoje delo, svojo sobico, k je končno spet uporabna. Jupi!

Peter je do večera… pomil vrata. Ampak, priznam, res jih je dobr pomil .

V nedeljo zjutri je blo treba tkole še milijon stvari narest. Popleskat vrata, pospravit stanovanje, ker je bil katastrofa. Pa sva zavihala rokave. Popleskala vrata. Peter ena, jst druga. Res sm se zasekirala, da verjetno (zihr) moje delo po kvaliteti ne more parirat petrovemu, ker sm… ehm… no, jst porabila enkrat manj časa za enako delo. Za ena vrata. In tko sm do konca dneva poleg vrat še pomila kopalnico pa wc, kuhno, oprala, posušila, zložila, posesala,… aja, skuhala. A zdej vidte zakaj moja vrata enostavno ne morjo bit tko božansko lepa kot Petrova? Čeprav… no, so mi kr dobr ratala .

Mi je pa uspela svojevrstna mojstrovina pri montaži kljuke. Mi je blo kr hecn. Recimo, s tele strani kljuka kr v redu zgleda, ne?

Pa s tele tadruge strani kljuka tut čist v redu zgleda, ne?

Ampak obe skupi pa nekak nista najbolj praktično namontirani, ne?

In tkole, vidmo, sva uspela narest kr še eno veliko delo v tem vikendu. Sm zlo zadovolna. Počas neki še bo. Kar še mora bit je pa tole: robne letve, luči, police, okna, ena vrata, zunanja stran vhodnih vrat. Tko, od oka… leto dve, tri?

Zdej sm utrujena kot hudič.

20. september ob 14:15 na lublanskem gradu.

Prit morva ene 10 minut prej, varnostnik naju odpelje v predsobo, tm naju pobere hostesa, s sabo rabva dokument pa pričo. Evo, zdej sm vam povedala vse, kar vem oziroma vse, kar so mi povedal na UE. Tok fino!

Hm, jst sm puzabla. Sm mal mislila, da bi šla dons na upravno enoto rezervirat svojo poroko, pa sm puzabla. Peter, ha ha, pa ni in je med jutranjim picanjenjem v kopalnici tko mal kao mimgrede povprašu, kdaj mislm, da bi šla kej na upravno enoto. Štos je bil, da ga sprva nism najbolj slišala (sm pač prižigala radio, lih ko se on spomni to govort iz kopalnice) in sevede je blo videt, kokr da Aha, nisi slišala, kaj . No, nakar, ko je ponovil, sm se spomnila, da sm puzabla in tko je zdej nadvse pomembno, da ne puzabm - jutr morva na upravno enoto zjutri.

(res bi lahko rekl, da je vroče)

Dons zjutri sva šla pa s Petrom laufat. Vstala sm ob 5:45, Peter mal kasnej, ker on je blazno delikaten, sej razumemo, ne. In pol na en izi tekec. Vroče je blo, že zgodi zjutri je tko vroče, sva se kr neki matrala. Ene par kilometrov sva nardila, pa je blo vrh glave. Men je blo prevroče, peter pa tut ni bil najbolj zagret. Počas sva šla. Kokr dva sisija, ampak sva pa vsaj šla. Morm povedat, da sm jst pol posegla po antimigreniku, ker me je začel metat, in je blo v redu, da sm nardila to potezo. Jutr zdej ne bom šla, naslednji tek bi moral bit v soboto, ampak zgodi zgodi.

Ker je enostavno vroče.

Sej je kr u redu.

(en človk bi lahko reku, da je vroče, a ne?)

Včeri sem tko fajn zabušavala, tko fajn. Sem brala kot podivjana, naravnost uživala sm v brezdelju (no, sej sm brala, ni blo čist brezdelje), z Bučko sva se raztegovali po fletu mal tuki pa mal tm, čudovito. Fajn je, da tako obdobje ne traja dolg, ampak en dan tkole sred tedna pa paše. Posebi, ker sm se res veselila prebrat debeli Vrt in sm ga prebrala in sm bla pol kr mal začarana. Tko lepa knjiga se mi zdi, tale Vrt. Sm se mal navezala na Elizo, priznam. Rose, po drugi strani, mi je bla pa zoprna. No, kokrkol, čudovitih 645 strani.

Popoldne se je vrnil petrček domov. Pa se mal veselimo vsi skupi snidenja, mal čvekava, mal se hihitava, nakar obnemiva, s takimi mal tupimi pogledi, zadovoljnimi ampak mal v zadregi. Oba. Pa prav Peter A bi mela kej proti, če bi jst vzel knjigo? Pa pravm jst Joj, hvalabogu, jst že komi čakam, da nadaljujem z branjem! In pol sva tko ibr ibr ibr zadovolna vzela vsak svojo knjigo pa se vrgla na kavč in braaaala. To je blo tko luštn.

No, zdej, ko sm že pri anekdotah, lahko povem še, kako so mi včeri žvali pojedle zadnji jabuk in kako je tokrat men (namest Bučki) ostal ogrizek. Torej. Sm jedla nektarino (zdej boste rekl kva ma pa nektarina zraven?). In Bučka ni vedla, da je nektarina, je mislna, da jem jabuk (no, to ma nektarina zraven, vse!). Ona vedno dobi ogrizek, to je tak ritual (sej vem, bogi ps, ga z ostanki futramo). No, pa jst lepo obglodam peško od nektarine in Bučka vedno bolj debelo gleda, sline ji curijo, bolj ko ji jst pravim, da nektarina ni jabuk, bolj ona bul. Razlagam vse, kako je ta peška zanjo nevarna, una pa sploh ne šteka, bul. Odložim prekleto peško, seme nesporazuma, na mizo, Bučki se je kr rolal, kva zdej, dej mi moj ogrizek, to ni prou, vedno ga dobim, ogrizek, ogrizek… Jasno mi je s svojimi očmi zabila kol v srce, joj, boga Bučka. Boš dubla mal jabučka, seveda. Vzamem svoj zadnji jabuk, ga odrežem pol za Bučko, ji ga dam (ampak njej to nekak ni… ona bi raj ogrizek, kokr je rutina!). In pol wiiii wiiii wiiii, midva tut, midva tut… OK, evo še za vaju vsak četrt. Na konc so se uni trije vsi neki zmdroval (pujsa nista lih tahuda ljubitelja), men je pa ostal ogrizek jabčka. Kar je prav, da enkrat vidmo tut mi, kok naše žvali trpijo. V stanovanju, pa to. Pa sej se mi jabuk itak ni jedu.

Oni dan je Bobr neki delal po bajti, tko je napisu, in pol je napisu še kaj vse ga še čaka. In velik ga čaka, tko kot naju. Po enem letu pa pol sva že mal pozabila na par neobdelanih malenkosti v stanovanju. Vam povem, če ne nardimo takrat, ko se dela, pol je vse skupi en klinčk.

Samo lučke montirat, naprimer, je cela umetnost. Mamo jih, pa jih bomo še mal medil. Sej vemo - ni čaaaasa.

Alja jim reče sonce na špagci. Kar je čist simpatično in pojasni, kako da se vsi tko navežemo na njih, da jih še po mnogih letih kr ne nadomestimo s čim drugim, kao bolj estetskim.

Evo jih, naših dodatnih 5 sončkov.

Sej ne vem, če je fer, da igro imenujem nagradna, ker do zdej nism še nobene nagrade dejansko potalala, tko da mogoče vas lohk neham farbat in rečem, da nagrade NI, lahko se pa fino mamo .

Torej. Kaj mam v roki in za kaj se uporablja?

Tuki te pa ena punca še posebi močno pogreša. Nagradno vprašanje: a je na sliki al ne?

Opozorilo: ker je gor tapravo nagradno vprašanje bi lepo prosila, če ne bi zdej vsi navalili in začel odgovarjat na vprašanje v tem postu.

Tole ni tapravo nagradno vprašanje.

A prou?

(jebela, en let sm rabla, da sm pogruntala kako se pobarva text!)

Včeri zvečer sm pa bla pridna. In zjutri se to vse obrestuje, že pred sedmo (ko sm mela naštimano uro) sem se čist sama zbudila. Zvečer se nism dala motit, sm se lepo umila, dala v poletno pižamo (še prej sm seveda zrihtala Bučko, lulat pa te reči) in brala Vrt. Sm že kr na 2/3 prilezla, mi všeč knjiga. Dons sm se odločila, da jo sfiniširam. Ehm… kje sm ostala… aja. Ker sem torej tko pridno ob 22:15 ugasnila luč in zaspala kako minuto kasnej, sm zjutri pridno vstala in koooončno nesla svojo rit v Tivoli laufat.

O slednjem lohk povem sam to, da sm nardila unih 40 minut hudo počasnega izdelka. Sm šla prou res počas in mi je blo čist kul. Nism se lih pretegnila, sm se kr matrala, pač tok, da sm si rekla Matr se matram, ampak da bi se pa mal pretegnila se pa ni zgodil. No, za prvič je čist dobr, sem se mela fino. Na začetku me je še vedno mal kolen bolel, ampak me pol mine. Ko sem že šla domov sm pa srečala Linčko, je bla lih na poti v Tivoli na svoj jutranji sprehod in sm šla pa še mal z njo pa njenim podrejenim metalcem žogice . Linčka je hecna, se rada mal duva kadar sm jst zraven al pa Bučka, takrat šiba pa skače za žogco kot nora, čeprav zanesljivi viri znajo povedat, da temu ni tako kadar se nima pred kom duvat. Takrat je namreč raj hudo lena kot kej druzga. Linči binči, ta je hecna.

No, tko. Vesela sm, da sm prestopila to grozno mejo lenobnosti in sm se končno mentalno prebila mal naprej. To se mi zdi fajn, ker zadnje čase je bla pa misel na tek ena sama žalost. Po eni strani sm si blazno zamerila, da ne tečem, sem pogrešala tekanje pa to, po drugi pa več kot da sm mela slabo vest nisem nardila. No, dons mislim, da sm to presekala. Z enim takratkim.

Ko sem pol po teku šla še z Bučko na sprehod sm pa razmišljala o lulanju. Ker se mi zdi neki res izredno zanimiv. Lulanje moških pa žensk… to vemo, kadar moškega lulat bo pač šel scat lih točno tja, kjer mu bo konec urinarnega trakta vn padu. Zastoj na avtocesti? Noben problem, stopiš iz avta in greš scat k ograji. In noben še trzne ne. A ste že kdaj vidl žensko čepet ob ograji na avtocesti, rečmo tkole v zastoju? Jst ne. A si predstavljam kako bi blo noro zabavno in veselo, če bi šla ženska lulat k ograji med zastojem? Mal si predstavljam. Najbolj zabavno je, kadar jst tkole po kaki vožnji kje prosim Petra naj ustavi, da grem lulat. Ja, madona, on bi kr na prvem parkplacu brez enga grmička ustavu in ko po treh takih parkplacih še vedno nism zadovolna rata ves pameten, kako zdej, a me scat al me ne?! …
… No, ampak do dons pa še nisem pogruntala, da se ta šovinizem (al pa je kej druzga, sam se mi ne da iskat izraza in je šovinizem čist fajn beseda) lima tut na pse. Na pse! Sm se to spomnila, ko sm dons zamišljeno čakala Bučko, da se polula in sm se spomnila na zadnjič enkrat, ko se je ena psička polulala sred ulce in je blo tipu tkoooo hudo nerodn, pomoje bi se najraj izselil iz slovenije v tistem trenutku. Ampak… a je kdo kdaj vidu skrbnika cucka moškega spola, da se sekira, ko un klinc dvigne taco na vsakem vogalu, ob smetnjaku, drevesu ali včasih tut kakšnem človeku? Jst še nism vidla, da bi se kdo sekiru, sej to je ja normalno, da pes ščije vsepovsod.

No, a ni to naravnost smešn?

Jah, jah, itak. Namest, da bi šla spat ob pol desetih, sm šla ob pol enih (krivi: mark, peter, knjiga, bičajmo jih!). Namest, da bi vstala ob pol šestih, sm ob pol osmih. Namest, da bi tekla, nism. Razen mal na bus, kar je v tej vročinci tut čist kul. Jah, tkole je, kaj naj rečem.

Mam krizo volje .

Sej ni tko slabo drgač.

V resnic je čist dobr.

Mimgrede, a vi tut vohate mooorje?

(joj, kok bi bla zdej tukile)