dnevnik

Ta vikend sva bla brigadirja. Delovna brigadirja. Počas postavljava nedokončane stvari na svoja mesta, rihtava, kar je še treba zrihtat. V petek se je ideja rodila v bistvu iz ene zajebancije. Peter je trdil, in jst sm se prav nemarno začela krohotat, da lahko v enem dnevu zrihta tamalo sobo pa popleska oboja tavelika vrata. Ne vem, če se ni tut z robnimi letvami hvalu. No, kokrkol, iz tega štosa je prišlo do tega, da sva si v petek nardila plan, da ta vikend (hudič, ne gre brez žrtve, če se naj bi kej zrihtal kdaj) nardiva akcijo in pospraviva tamalo sobo, ki je bla prava sramota, mimgrede, in popleskava tavelika vrata.

In tko se je rodila naslednja dogodivščina.

Nekoč za davnimi gorami in davnimi vodami je obstajala mala sobica, ki je bila mladima graščakoma v pravo sramoto. V sobici so imeli domači pujski lepo urejen svinjak, v sobici sta graščaka nekoč (dokler sta lahko še stopila not) uporabljala računalnik. Sobici je nenehno pretila nevarnost samovžiga. Ker naša mlada graščaka sta vse, česar sta se hotela znebit ali zgolj izgubit iz vidnega polja, postavila (dokler se je postavljat dalo, potem sta začela že metat) v sobico. Ko je graščakoma umrl pujsek Melhijad in sta poslala s trebuhom za kruhom še dva pujska, sta ostala samo z dvema, ki svinjaka nista več uporabljala. Takrat je graščakinja začela subtilno nergat, da bi sobico vendarle rada še kdaj videla očedeno in uporabno. In nekega dne je graščak, predvsem zavoljo lastne samohvale (ki se pod mizo vale) in na svojo žalost pristal na to, da za dva dni pražnja oblačila zamenja za služabniške cunje…

Naprej bom povedala v skrajšani verziji, ker se mi mudi it gledat finale fuzbala, če ne zamerte.

Torej, plan je bil, da jst zrihtam sobo, Peter pobarva vrata. Pa da vidmo, kok je blo to res . Evo, soba sramote, razkrita javnosti…

. Začela sem že ob devetih zjutri, nosila vso božjo kramo ven, švicala in preklinjala. Ta huda je bla spucat svinjak, 4 velike vreče za smeti robe so mel moji pujski not…

Neki ur kasneje je blo dovolj prostora, da sva sestavila dva regala.

Bučka je čuvala kramo…

… vedno jo čuva.

In enkrat se je, kot vedno v bistvu, ko me mine vse skupi in nalepem nimam več moči nadaljevat, zgodil tole, da sm se šla skrit v skrivni kotiček in glodat svoj črn kruh. Pa so me najdl. Matr, res sm mela dost vsega, pa v bistvu še nč nism nardila…

Ampak, ure in ure kasnej (goltala prah, trenirala mišice, tovorila gore smeti, sortirala kramo…) je pa ratal. Zvečer sm s ponosom lahko občudovala svoje delo, svojo sobico, k je končno spet uporabna. Jupi!

Peter je do večera… pomil vrata. Ampak, priznam, res jih je dobr pomil .

V nedeljo zjutri je blo treba tkole še milijon stvari narest. Popleskat vrata, pospravit stanovanje, ker je bil katastrofa. Pa sva zavihala rokave. Popleskala vrata. Peter ena, jst druga. Res sm se zasekirala, da verjetno (zihr) moje delo po kvaliteti ne more parirat petrovemu, ker sm… ehm… no, jst porabila enkrat manj časa za enako delo. Za ena vrata. In tko sm do konca dneva poleg vrat še pomila kopalnico pa wc, kuhno, oprala, posušila, zložila, posesala,… aja, skuhala. A zdej vidte zakaj moja vrata enostavno ne morjo bit tko božansko lepa kot Petrova? Čeprav… no, so mi kr dobr ratala .

Mi je pa uspela svojevrstna mojstrovina pri montaži kljuke. Mi je blo kr hecn. Recimo, s tele strani kljuka kr v redu zgleda, ne?

Pa s tele tadruge strani kljuka tut čist v redu zgleda, ne?

Ampak obe skupi pa nekak nista najbolj praktično namontirani, ne?

In tkole, vidmo, sva uspela narest kr še eno veliko delo v tem vikendu. Sm zlo zadovolna. Počas neki še bo. Kar še mora bit je pa tole: robne letve, luči, police, okna, ena vrata, zunanja stran vhodnih vrat. Tko, od oka… leto dve, tri?

Zdej sm utrujena kot hudič.