dnevnik

Ne vem, še vedno mam problem z uno oteklino na desni taci. Največji hec je, da me stvar čist nič ne boli, samo otečeno je, enkrat bolj, drugič manj. Nikol kake hude krize, kot rečeno boli ne, ampak tam je. In da je štos še večji in če me že ta oteklina ne boli, me pa boli na tej isti nogi neki na podplatu. Tam mam tut neko oteklino, ki poteka prečno in zgleda mal kokr kaka vez. Ta čudna reč me boli, če hodim bosa, nikakor pa ne, če sem obuta! Tečem brez najmanjšiga problema, tut čutim ne, v čevljih sm komot, ampak ko pa bosa tacam po stanovanju, me pa boli. Dvomim, da je oboje povezano, ker mam oteklino od dne, ko sem priletela iz Bruslja in to je blo 9. julija (to je zdej 21 dni), na podplatu me pa boli ene 4 dni. In da ne bi blo dolgcajt, mam na tej isti strani (na desni) en čudn problem s prstancem na roki, kjer me sklep boli že neki cajta, ni pa nič otečen! Glede na to, da sm mela zarad basketa že itak čist vse prste na rokah pofavlane, me zadeva tok niti ne gane, ampak bi pričakovala vsaj kako oteklino al pa obarvanje, če bi šlo za neko poškodbo. In zato ne vem, da ni kaka revma, če je sploh možno, da je to samo v enem sklepu?

In naj naj naj večji štos je pa ta, da k zdravnici tut približno ne mislim it, dokler ne dobim vsaj ene pametne ideje, kaj bi lohk blo. Ker mi je 1000% jasno, da mi bo rekla (ona al pa če dobim slučajno napotnico za kakšnega ortopeda), da naj še mal počakam, pa če čez neki cajta še ne bo dobr, naj še enkrat pridem. Mam izkušnje tut z ortopedi, ki bi mi pri rosnih 25ih letih pri neznosnih bolečinah v kolenih svetovali, naj vzamem lekadol pa vse delam z iztegnjenimi nogami in da jebat ga, hondromalacija patele je pač taka reč.

Včasih poleti sm mela tut otečene gležnje, v službi ponavad. Tist vem, ampak tole je čist drugač. To mi je taka zagonetka. Pa vm?

Iskreno? Se še mal privajam… Da me ne bi kdo šimfu, k se bom skrila pod postlo in nam vn pršla dokler ne zraste!

Mimgrede, iz uhljev mi visijo moji lastnoročno narjeni trnki .

Zdej pa še ena dnevniška: rada bi sam povedala, da me je včeri Jože dobil lih na dan, ko sem delala spremembe (poglejte vendar nov izgled mojga dnevnika) in to se odraža tut na moji betici, ki je postala izredno kratkodlaka. Izredno.

Druga stvar je pa ta, da sm zjutri kr luštn laufala. Ob šestih sm vstala, pa je kr šlo, nism šla pa ne vem kolk daleč.

Tokle.

Seveda, Sebi me je spomnila, da sm mela vmes med vrtcem, osnovno pa srednjo šolo pa zdej tut še - študentska leta. Res zanimivo, kako se mi je teh neki let zmuznil! Se mi zdi, da je tahud problem, ker se še vedno mal počutim kot tm nekje konc srednje šole . Včasih me prav rukne, ko slišim kak komad na radiu in začnem prepevat zraven, vse še znam, besedilo pa razne male melodične cake v komadu… pol pa pomislim… ah, kok je blo dobr na morju takrat, ko smo poslušal to muzko. In pol začnem odštevat leta - ne, to ni blo lansko leto, ne, tut predlanskim ni blo, hm… se mi zdi, da tut pred petimi leti ni blo, hm…ne, Petra takrat še ni blo v igri… in se tkole priplazim času za vrat, enim osemnajstim al pa dvajsetim letom nazaj. Kaj?! 20 let?! A me zajebavaš?! Pa ta tip, k to poje, ta zihr sploh ne živi več, pa tko je bil lep!

Ja, hudo hitr gre čas. No, vglavnem, da rečem še kakšno o študentskih letih.

Kakšno.

Sej ne, sej zihr je kej več za povedat o mojih študentskih letih kokr to. Recimo to, da sm bla vzorn študent, ki je vzorno študiral enih… hm… 4 leta plus dve absolventski dozi. Da sm dobila v zadnjem letniku štipendijo, ker sm tok fajn vlogo napisala in to sam zato, k je mama rekla, da naj jo napišem, ker mogoče jo bom pa dubla. In tista dva moja stavka, ki se ju nism niti trudila kej posebi razpotegnit vsaj čez en ušiv A4 sta zgleda bla dost udarna. Na faksu sm se učila včasih. Kadar sm se, sm se tko, da sm lahko logično povezovala razne teme in vsebine in predmete in zato nism bla lih kej posebi napiflana. Eni profesorji so to cenil, drugi so pa težil. En en en… mi je dal biologijo 6, pa tko sm se učila iz ene debele srbske knjige, k noben. Jebela, točno sm se spomnila kako zgleda pestič pri ranunculacae-jah (al kako bi to sklanjala) pa zakaj je poseben. Pa un men reče, da se mi vid, da sm hodila na gimnazijo, ampak da za njegov izpit se pa nism nč učila. Jst sm si pa mislila klinc te gleda, zdej se pa res ne bom več učila. In slovenščina iz osnovne pa srednje šole se je ponovila. Da ne omenjam kako fajn sm poznala razliko med ottovim motorjem pa dizlom. Ah, to so bla leta.

Sej je blo kar zabavno. Nism lih kej preveč divje hodila po študentskih žurih, razen kadar sem. Definitivno mi totalka nabiti pajzli, kjer so te zalival s pirom z vseh strani niso dišal. Definitivno sm takrat začela razvijat tut svoj prefinjen antiokus za alkohol. Ki ga ne maram več. Razen kadar ga.

No, v študentska leta paše tut moje prvo srečanje s svojim soon to be možicljem. Je bil frend od enga kolega in me je na eni žurki neki zajebavu. Pa se neki okol smuku. Pa pol, ko sm se odpravla domov ponoč je dobil briljantno idejo, da bi lahko delila taxi, čeprav je blo to popolnoma nelogično, ker sva živela vsak na čist svojem koncu lublane. Seveda mu nism dala svoje telefonske, čeprav je tut taksist neki naviju, ampak še bolj seveda sm bla pa pol mal jezna, k me ni nč poklicu. To je blo hecn in tut del študentskih let.

Diplomo sm tut delala en let, pa ne lih čist zato, ker sm jo sama pacala, ampak ker je bla ena uboga diploma odvisna še od raznih… no, drugih ljudi. Kdo si je zmislu somentorje tut ne vem. Vglavnem, zagovor sem preživela, faks sm končala men se zdi da z 8/8 in zdej se že enih 7 al kok let ponašam z nazivom univerzitetni diplomirani inženir zootehnike. Tega naziva že dolg nisem nikamor zapisala, je pa zanimiv, da moja stara soseda, kadar omenja enga druzga starga soseda vedno reče Inženir Tapata in se jst vprašam - zakaj pa men ne reče inženirka Bučka?

Pozor, dolga bo, 34 let dolga

Dons je točno en mesec do mojga naslednjega rojstnega dneva. V resnici je bil moj rojstni dan en mesec manj kot pred 34 leti, torej bo čez en mesec tehnično korektno gledano samo praznovanje mojga rojstnega dne. In ker mam dons, kot je morda kdo opazil, nekak bi se reklo… plodovit dan, sem se odločila, da si čestitam z enim zapiskom o svojih skor 34ih letih.

Sej vemo, kako vsak zase tko zlo rad reče, kako poseben na tak al pa drugačen način da je. Recimo Ah, jst sm tko štorasta. Al pa Ah, jst sm tko pozabljiva. Al pa Ah, jst sm tko čudna, hihi. No, da vam povem, jst sm ga pa res znala posvirkat v svojih mladih letih. To, da z mano mogoče neki ni v redu je “ugotovila” že ena od vzgojiteljic v vrtcu. Je mojmu očitu enkrat namignila, da… Z njo pa ni čist vse tko… tko… (sledila je taka pomenljiva kretnja z glavo pa roko, kot češ, da sm mal čez les)… Da sm mal prismuknjena, je hotla namignit, al pa da mam kake motnje v razvoju… In to samo zato, ker sem bla tiha in mirna in pridkana mala punčka. In so me zato vsi tepli in izkoriščali. In so z mano delal kar so hotel. In nobena od tistih pezdetastih vzgojiteljic ni poskrbela, da se to ne bi dogajal. Itak sm bla sam ena pridna in čist preveč mirna punčka, k je šla babam verjetno prav na jetra. Zato, ker sm s svojimi mislimi in prefinjenimi (naj vendarle dodam intelektualnimi ) pogledi od daleč v teh babah vzbujala neke slabe občutke. Ker je enga tolovaja, ki se tepe in kriči kot en bedak v resnici velik lažje kontrolirat pa obvladat kot enga tazga čudnega otroka, ki ma neki v glavi, pa noben ne ve kaj točno. Jst sm pa okol gledala kot en v kot stisnjen kuža, tko mal postran. Nezaupljivo. Sam… grizt nisem znala. Sm bla dost boga, če tko pomislim. Čist nič druzga nisem hotela kot da mi dajo mir, da mam en svoj prostor okol sebe in da je kdo sem pa tja mal prijazen do mene. In če vzgojiteljice ne vejo, da so otroc lahko različni, pol ne vem kdo naj bi to vedel. Ampak ne, jst sm bla smatrana za prfuknjeno. Vrag jih pocitraj, jim žugam tem prekletim…

Ja, jst sm ga znala svirkat. Bohve, če ni blo mojih kdaj mal sram, k sm bla tko mal čudna. Recimo, da nism za boga odprla ust včasih, če me je kdo kej vprašu. Smo šli na obisk pa sm se skrila pod mizo. Sm znala sedet kot en bebček dve uri na obisku in odkimavat na vsa vprašanja, če bi sok, torto, sendvič, odkim odkim odkim. Nism se dala premaknit včasih. Pa gladko sm odklonila sodelovanje z zdravnico, ki je na vsak način hotla ugotovit, če mam kakšno govorno napako. Reč Šiška, je vztrajala, vsa prijazna pol pa vedno bolj začudena. Odkim. No, reci Šiška.. Odkim, pa fakof. Odkim odkim odkim. Matr sm bla simpatična .

Pa kok psov pa hrčkov sem znosila dam. Pa enkrat enga tok velikega kunca, da sm ga komi nesla. Komi sm ga nesla, revčka. En bebc iz Dolenjske mi ga je dal, pa sm ga z navdušenjem prinesla domov. Doma navdušenja ni blo. Pa tko naprej…

No, ok, tale vrtec je šel nekak skoz. Pa osnovna šola tut. Nekje v kakem drugem razredu so me sošolke zadnjič teple. To so mele te butare moronske take užitke se spravit na kakšno sošolko in ji grenit življenje. Temu se je strokovno reklo, da so skregane z njo. Vse sorta se je dogajal takrat. Na prefinjen in dost skriven način, da ni moglo prit do kakšnega hujšga pretresa. Potem sem se jst začela ukvarja s košarko in si gradit en svoj svet. Svet, v katerem definitivno nism hotla met velik opravka z babami. Sem preživljala dneve in dneve na šolskem igrišču, špilala basket s fanti. In si nekak zgleda (če tko nazaj gruntam) gradila en tak renome… da, ljudje niso čist dobr vedli kaj bi z mano. In so me več al manj čudovito pustil pri miru. Babe se niso več vtikale vame in basket mi je dal vedno več samozavesti. Še vedno pa operiramo zgolj z enim ščepcem le-te. Če bi je imela več, bi bla nedvomno velik boljša v basketu. Sm mela filing za žogo pa za gibanje, ampak samozavest…

No, osnovna šola je bla kr v redu, posebi pol zadnja leta. Srednja je bla pa še boljš. Tam sm pa lohk razvijala svoj samotarski (pa vendarle ne samotarski) potencial. Uf, sej sm mela družbo. Super smo se mel. Smo ga sral k taveliki, kadil pa pil pa šolo šprical . Jej, jej, če bi moj froc zdele take počel, bi mu navila uhle na trajno. Ampak jst sm to vse predelala. Z dovolj pameti, da nisem mela nikol kakšnih resnih posledic. Jst sm tut znala rečt Ne pa Dovolj. Kar bi si marsikdo mislil, da je blo presenetljivo, ampak marsikdo pa tut ne. V zadnjem letniku se je začela okol mene dogajat tut trda droga. Čist preveč bliz mene. Jst sem takrat nardila rez. Brez pardona, brez debate. Videt propadanje mladih ljudi mi je blo odvratno. In nezaslišano, da kdo lahko svoje življenje tko globoko in močno zaserje. Ja, ja, že v redu, eno je žurat ga pa mal šolo špricat… ampak da kdo nima te samokontrole v sebi, da bi se uspel odmaknit od tega šita… to sm pa prezirala. Takrat sem to začela močno prezirat in ta občutek mi je ostal zabetoniran. Kako srečna sm lahko, da sem vedno mela eno distanco do ljudi, da sm jo znala v pravem trenutku prav uporabit! Da sm vedno znala bit ne ovca, ampak enostavno pač “mal prfuknjena”.

In taka sm še zdej. V zadnjem letu sem sicer bistveno bolj kvalitetno dogradila svoj odnos do ljudi, da jim dopuščam dihat in živet tut, če jim v starih časih ne bi. Sem… recimo temu… bolj tolerantna in znam vedno boljš shajat v družbi. Zdej se znam že pogovarjat s kom, s katerim v resnici sicer ne bi mela lih kakšnega globokega odnosa, ampak me človk v resnici ne mot. Ga sprejmem, ajde, pa tko rečmo. Ne gledam več kot en v kot stisnjen kuža (razen včasih, ko se mi v bistvu ne lup kej druzga, kokr sam od daleč opazovat, takrat si dam mandat, da me majo za čudno ), znam tut šavsnit, če je treba. Ampak čist čist čist v resnici sem pa še vedno mirna in pridkana punčka. Zdej res sicer nimam več problemov, da ne bi hotla ust odpret, kadar me kdo kej vpraša. Ampak še vedno sm pa mirna in pridkana punčka.

In zavračam očitke, da sm asocialna.

[Show as slideshow]

Tole bo pa naša naša naša hišica kmal. Mora bt!

Pa razgled…

Največji problem je, da probavam zamenjat izgled mojga dnevnika, pa si ne upam. Ne vem, tko sm se navadla, da je huj, kot odločit se za radikalnega frizerja. Hudo je, vam povem. A naj menjam?? A mam jajca? Nimam. Po svoje mi je škoda, ker bi lohk mal zamenjala, po drugi strani ne vem, če bi se navadla. Po tretji… po četrti… po stoti…

[Show as slideshow]

Vse, kar sm nardila je, da sm se mal špilala in še to zlo nekvalitetno, kot vidte. Eh, ne bom menjala. Eh, mogoče pa bom menjala. Eh… kdaj bo morje?!

Ene par komadov meni dragih deklet čaka in čaka na kakšno natančno poročilo, kjer se bo dal prebrat vse, kar jih zanima glede brazilske depilacije. Kako gre to v resnici v živo. Sej vemo, milijon enih vprašanjc, ki so v resnici zelo resna. Gospodične cincajo, nekatere sem uspešno prestrašila lansko leto, ko sem po svoji prvi braziliji tule gor oznanila, da stvar boli k svina. Nekatere pa še kar ciiiincajo . In sem se odločila, da osvežim tole poletno temo in odgovorim na nekaj praktičnih vprašanj.

Torej.

1.) Dilema: Mika me, pa si ne upam. Odgovor: ne bit reva pa pejt že enkrat.
2.) Vprašanje: Kok dolge morjo bit moje dlake? Odgovor: Pol centi. Pa fino je, če se prej ne briješ, da niso čist trde. Če pa se, pa tut ni panike.
3.) Vprašanje: A se prej stuširaš? Odgovor: Ja, doma se stuširaš, tam pa dobiš intimne robčke, s katerimi se pač… no, osvežiš. Ni velikega posla.
4.) Vprašanje: Kakšne gatke morm met, če sploh kakšne? Odgovor: Tangice, če nimaš pa tam dobiš ene, ampak ne vem kakšne, baje papirnate.
5.) Vprašanje: Kaj pa pol, ko si enkrat tam? Odgovor: Ja, kaj, greš v en solidno intimen prostor, slečeš karkol že maš (hlače, kiklo, pumparce, smučarski kombinezon…), se daš na kozmetično mizo in počakaš, da pride kozmetičarka.
6.) Vprašanje: Pa pol, pa pol…???? Odgovor: Joj, si nestrpna. Ja, nč, pol pride kozmetičarka, ki je zlo prijazna in razumevajoča za tvojo zadrego, ampak zlo profesionalno vse uredi tako, da ti ni treba bit nč nerodn. Vzame vosek, ki je vroč in ga namaže na predel, ki ga bo depilirala. Sama si držiš svoje tangice v taki pozi, kokr hočeš da ti posname dlakic. Namaže, nalima gor trak in sunkovito potegne. To dela zlo hitro in lahko mi verjamete, da nimate nobenga časa gojit kakšnih posebnih občutkov nelagodja.
7.) Vprašanje: In kje vse to obdela? Odgovor: Povsod. Najprej ležiš na hrbtu, potem se obrneš na trebuh. Ja, povsod gre vse vn Pa ni ti treba bit na kolenih pa noge dvigovat, kot sm enkrat prebrala! Sam ležiš pa mal hlačke umikaš. Da razčistimo to bolečo dilemo. Potem te napudra in na konc namaže s takim oljčkom, ki je prav blagodejen.
8.) Vprašanje: Kok časa traja vse skupi? Odgovor: Cele noge+brazilija ene 20 minut. Samo brazilija velik minut manj.
9.) Vprašanje: Kaj pa pol, a lahko sploh hodiš? Odgovor: Ne, pol te morjo prit z dvigalko iskat in te posebna prevozna enota za ranjene brazilke odtroga do domače postelje, kjer še en teden rekonvalesciraš. OK, sej ne, no. JA, MADONA, VALDA DA LAHKO HODIŠ! :)) Ko si enkrat fertik je tko, kot da ne bi bla. No, dobr, mal maš občutljiv, ja, ampak boli pa ne več.
10.) Vprašanje: Khm, khm, kaj pa frizurca? Odgovor: Kar čš, črtica, tanjša, debelejša, nič. Katalogov NI, tko da mejte pač neko idejo v glavi.
11.) Vprašanje: A se pol lahko tuširaš pa mažeš s kremami? Odgovor: Z vodo, pa ne se mazat s kakimi dišečimi žaubami. En dan počakte s tem. Lahko pa se z bepantenom al pa ognjičem, to se men kr dopade, če že treba. Pa tut ni treba lih kej fajn drgnit s kakimi tesnimi kavbojkami pa to.
12.) Vprašanje: Pa pol, kok časa sm golič? Odgovor: Dva tedna kot bi trenu, tretji teden začne mal poganjat, četrti teden je fino it ponovit. Vsakič je pa boljš.
13.) Vprašanje: Kaj pa vraščene dlake? Odgovor: Včasih tut so. Jst sm jih mela dvakrat, pa sm si jih zbezala večino ven. Ene jih majo, to baje je res, tko da ne morm drugač rečt. Jst pa nimam hudih težav.
14.) Vprašanje: In zakaj bi jst to sploh šla delat? Odgovor: To pa jst ne vem, jst vem sam zase. Da odkar sm to prvič nardila, morm hodit redno, ker se mi zelo dopade. Vem pa, da enim se pa ne, pa grejo sam enkrat pol pa ne več. Tko da jst mislim, da če čš, probi, če pa ne pa ne. Priznam pa, da nism edina, k se mi to dopade, če smem mal namignit . In priznam (dve priznanji v eni vrstici, madona) da sem nekdaj sama to manifestacijo zaničevala in jo dajala v nemar. No, zdej tega več ne delam.

In še reklama: Cosmetic line. Prva liga.

Tele sm nazadnje kupila:

- Nancy Farmer: Škorpijonova hiša
- Dave Pelzer: Pravica do mladosti
- Dave Pelzer: Mož po imenu Dave
- Kazuo Ishiguro: Ne zapusti me nikdar
- Isabel Allende: Portret v Sepiji

Sam nečesa ne morm razumet… ko sem v štacuni štela kok knjig sm kupila, jih je blo 6, majke mi. Zdej jih je pa 5, kokrkol jih obrnem?!

Enkrat sm pa v eni knjigarni dobila zastonj eno učno angleško, pa sm pozabila nanjo. Louis de Bernieres - Captain Corelli’s mandolin.

Komi čakam morje!

Kdo ne bi bil vesel it domov z depilacije z novo knjigo pod pajsko? In to kakšno knjigo! Knjigo, o kateri je sam Johann Wolfgang von Goethe rekel: To je knjiga, ki me je v življenju najbolj razsvetlila.

Včeri sem mela torej depilacijo. Veselila sem se je neizmerno, pa če se vam to zdi čudn al pa ne. Prav srečna sm bla, ko so moje dlakce šle pa pa. Po zadnji depilacijski torturi, ko hudičevke nekak niso ble najbolj pripravljene na odhod, sem mela namreč nekolk več problemov z vraščenimi in sem zato mal dlje potrpela do nove odstranitve. Sej vse tole, za kar sem zdej ponucala pol ure pa malo morje besed, bi lohk komot povedala v enem stavku. Npr. Veselila sem se je zato, ker sm bla že zaraščena kot kočevski rog. Ampak neradi smo tko kruti do bralcev, zato sem se posebi potrudila in nism bla tko brutalno direktna z opisovanjem svojih živalsko kosmatih udov in ostalih delov, ki jim ne rečemo udi (vsaj men se zdi, da ne). Depilacija je šla gladko, tokrat nism prav nič posebi trpela, v bistvu je šlo zlo fajn vse skupi. Zanimivo kako različno znamo bit občutljivi kakšne dni. Moja simpatična kozmetičarka se tut zelo potrudi in teh obiskov se pravzaprav vedno veselim. Dejstvo, da je moja simpatična kozmetičarka tut (edina) oseba ženskega spola, ki se ukvarja z mojimi intimnimi predeli, je za moški del populacije naše naselbine seveda tut zlo zanimivo in zarad tega dejstva se mojih obiskov salona veseli tut ta - moški del populacije naše naselbine. Je prav zabavno, kako mikavno se to temu delu populacije naše naselbine zdi. Si predstavljajo (sej ne vem zakaj pišem v množini? ) da s kozmetičarko počneva kej druzga kokr puliva kocine na najnežnejših delih telesa? Ja, si predstavljajo. No, pa naj uživajo, domišljija nima meja. Ne priporočam torej gostovanja na takem intimnem obredu dveh žensk, je v domišljijskem svetu lepš in predvsem ne boli .

Torej, grem jst tko zadovolna z moje depilacije in med pohajkovanjem po centru me ustavi ena deklica, zavita v oranžne cunje. Ker so nedaleč stran pel hare krišna hare krišna krišna krišna hare hare, sem jo z lahkoto povezala z njimi. Sej bi jo tut drugač verjetno. No, pa me ustavi pa pravi, če me kej zanima … kaj jst vem, sm že mal pozabila… duhovnost? Vsekakor je omenila vrednote. Vrednote? Ja, vrednote me pa zanimajo! A naj se zlažem, je bla zlo prijazna punca, ne, ne bom se lagala. Sm bla dobre volje, pa sm se ustavila in malenkost pokramljala. Kdor prav, da ne znam kramljat, laže. Ker včasih znam čist dobr kramljat, včasih. No, vglavnem, če skrajšam. Mi je v najinem kratkem pogovoru pritisnila še na en knof, če bi kej donirala, ker knjige nism hotla nobene kupit. Jah… klinc, kaj morš donacije omenjat. Slišm jst besedo donacija pa mi roka kar sama seže v mojo osiromašeno roza oranžno denarničko za kovance. Pa sm brez pomišljanja dala par evrčkov. Sej ne vem zakaj to delam, pa brezdomneže na sendviče vodim pa kovance okol talam pa hodim za kralji ulice pa hočem kupvat njihov cajtng. Včasih, če nimajo cajtnga, dam kr sam kovance. Pa pred štacuno me tut ni pametno zahaklat, vedno morm dat kak drobiž, klinc hudičev. Jebenti, da nism dobra ratala slučajno?!

No, vglavnem, dons pa res sam bluzim… kar sm hotela povedat je to, da mi je ta prijazna punca dala uno knjigo. Uno, o kateri je sam Herman Hesse rekel “To čudovito razodetje, ta življenjska modrost, ta filozofija, ki se je razcvetela v religijo, je prav to, kar iščemo in kar potrebujemo.” Bhagavad-gito.

Sej, priznam, ne vem, če sm lih gladka, ampak zadnje čase se ne morem upret knjigam. Tko, da si želim, da me ne bi več prijazni neznanci s knjigami in donacijami obletaval!