Težek boj sem bila dons zjutri. Sem se po ugasnitvi ure že lepo udobno namestila na bok, glavo tko luštn fajn prijetno vkopala v povštr in nardila zzzzzz, verjetno sem mela tut kak nasmešek na ustnicah. Tak “kok sm zdele zjebala budilko” nasmešek. Kok bom zdele še lepo mal zadremčkala, sej bom tekla že kdaj drugič, kok sem utrujena. No, nasmešek, če je sploh bil, se je skrivenčil v obratno smer, na dol. V tak “kok sm jst en lenuh” skrivenček ustnic. Kok sm smotana, da ne morem več normalno vstajat zjutri, kok mal laufam zadnje čase. Brrr… vest pekla, krivda grizla, jeza naraščala, težki oblaki so se zgrnili nad mojo lepo prijetno v povštr vkopano glavo, na boku ležečki. Ah, klinc gleda, sm si rekla in odkolovratila iz spalnice. Če že trpim, pa dejmo zares trpet.
Pa nism nč trpela potem, vam morm povedat. Ampak prou nč nism trpela, tko fajn mi je blo. Dons je blo sveže, nič soparno, unih 20 stopinj (celzija, jasno, da bo informacija popolna), pa dost solidno je šlo. No, počas, ampak je šlo. Če me ne bi skoz najedal, da morm v službo, bi šlo dlje, ampak 6,5 km je tut za preživet dobr. Sej se gre za dobr preživet, ne?
Zadnje čase si mal tko mislim… (no, kako?)… glede na to, da mi v tem trenutku ni najvažnejša stvar na svetu tekat okol pa nabirat kljukce na tekaškem planerju pa pol se za glavo držat, kok švoh da je blo tole, pa kok je jutr fartlek… ker se le nekolk bolj borim s sabo, da sploh grem laufat, je čas, da si rečem: šla bom (tok se bom potrudila čimvečkrat), ampak bom šla tok, da mi bo prijetno in bom potem zadovoljna s sabo. Ker si ne bi rada zdej, ob vsem ostalem, kar mi okupira misli, še solila pa poprala rane pa padala v stanje nezadovoljstva, če je pa čist dovolj, da sem popolnoma zadovoljna s sabo, če nardim zjutri en 7 km tek. Tko si mislim, ja. Ker dokler moram izvajat napredke na drugih mentalno nategnjenih (emocionalno težkih) področjih, si lahko prizanesem vsaj s fiziko in ne bi blo konstruktivno še tugovat kok slabo tečem in kok za en klinc napredujem.
Kar hočem torej povedat, pa vam ni ratal ugotovit iz zadnjega odstavka, je to, da sm zlo zadovoljna, kok sm dobr zjutri odlaufala 
.
Drugač pa tko… Gre.
Mimgrede, plesnive marelce pa banane pa maline saksajo. Zakaj je dons vse neki plesniv?? Če se torej sprašujete, če človk umre od plesnivga sadje, vam lahko povem: zaenkrat še nism. Bomo vidl jutr.
Mimgrede še enkrat, lansko leto na 1. julij sm mela pa tut lepe rožce.
