dnevnik

Pozor, dolga bo, 34 let dolga

Dons je točno en mesec do mojga naslednjega rojstnega dneva. V resnici je bil moj rojstni dan en mesec manj kot pred 34 leti, torej bo čez en mesec tehnično korektno gledano samo praznovanje mojga rojstnega dne. In ker mam dons, kot je morda kdo opazil, nekak bi se reklo… plodovit dan, sem se odločila, da si čestitam z enim zapiskom o svojih skor 34ih letih.

Sej vemo, kako vsak zase tko zlo rad reče, kako poseben na tak al pa drugačen način da je. Recimo Ah, jst sm tko štorasta. Al pa Ah, jst sm tko pozabljiva. Al pa Ah, jst sm tko čudna, hihi. No, da vam povem, jst sm ga pa res znala posvirkat v svojih mladih letih. To, da z mano mogoče neki ni v redu je “ugotovila” že ena od vzgojiteljic v vrtcu. Je mojmu očitu enkrat namignila, da… Z njo pa ni čist vse tko… tko… (sledila je taka pomenljiva kretnja z glavo pa roko, kot češ, da sm mal čez les)… Da sm mal prismuknjena, je hotla namignit, al pa da mam kake motnje v razvoju… In to samo zato, ker sem bla tiha in mirna in pridkana mala punčka. In so me zato vsi tepli in izkoriščali. In so z mano delal kar so hotel. In nobena od tistih pezdetastih vzgojiteljic ni poskrbela, da se to ne bi dogajal. Itak sm bla sam ena pridna in čist preveč mirna punčka, k je šla babam verjetno prav na jetra. Zato, ker sm s svojimi mislimi in prefinjenimi (naj vendarle dodam intelektualnimi ) pogledi od daleč v teh babah vzbujala neke slabe občutke. Ker je enga tolovaja, ki se tepe in kriči kot en bedak v resnici velik lažje kontrolirat pa obvladat kot enga tazga čudnega otroka, ki ma neki v glavi, pa noben ne ve kaj točno. Jst sm pa okol gledala kot en v kot stisnjen kuža, tko mal postran. Nezaupljivo. Sam… grizt nisem znala. Sm bla dost boga, če tko pomislim. Čist nič druzga nisem hotela kot da mi dajo mir, da mam en svoj prostor okol sebe in da je kdo sem pa tja mal prijazen do mene. In če vzgojiteljice ne vejo, da so otroc lahko različni, pol ne vem kdo naj bi to vedel. Ampak ne, jst sm bla smatrana za prfuknjeno. Vrag jih pocitraj, jim žugam tem prekletim…

Ja, jst sm ga znala svirkat. Bohve, če ni blo mojih kdaj mal sram, k sm bla tko mal čudna. Recimo, da nism za boga odprla ust včasih, če me je kdo kej vprašu. Smo šli na obisk pa sm se skrila pod mizo. Sm znala sedet kot en bebček dve uri na obisku in odkimavat na vsa vprašanja, če bi sok, torto, sendvič, odkim odkim odkim. Nism se dala premaknit včasih. Pa gladko sm odklonila sodelovanje z zdravnico, ki je na vsak način hotla ugotovit, če mam kakšno govorno napako. Reč Šiška, je vztrajala, vsa prijazna pol pa vedno bolj začudena. Odkim. No, reci Šiška.. Odkim, pa fakof. Odkim odkim odkim. Matr sm bla simpatična .

Pa kok psov pa hrčkov sem znosila dam. Pa enkrat enga tok velikega kunca, da sm ga komi nesla. Komi sm ga nesla, revčka. En bebc iz Dolenjske mi ga je dal, pa sm ga z navdušenjem prinesla domov. Doma navdušenja ni blo. Pa tko naprej…

No, ok, tale vrtec je šel nekak skoz. Pa osnovna šola tut. Nekje v kakem drugem razredu so me sošolke zadnjič teple. To so mele te butare moronske take užitke se spravit na kakšno sošolko in ji grenit življenje. Temu se je strokovno reklo, da so skregane z njo. Vse sorta se je dogajal takrat. Na prefinjen in dost skriven način, da ni moglo prit do kakšnega hujšga pretresa. Potem sem se jst začela ukvarja s košarko in si gradit en svoj svet. Svet, v katerem definitivno nism hotla met velik opravka z babami. Sem preživljala dneve in dneve na šolskem igrišču, špilala basket s fanti. In si nekak zgleda (če tko nazaj gruntam) gradila en tak renome… da, ljudje niso čist dobr vedli kaj bi z mano. In so me več al manj čudovito pustil pri miru. Babe se niso več vtikale vame in basket mi je dal vedno več samozavesti. Še vedno pa operiramo zgolj z enim ščepcem le-te. Če bi je imela več, bi bla nedvomno velik boljša v basketu. Sm mela filing za žogo pa za gibanje, ampak samozavest…

No, osnovna šola je bla kr v redu, posebi pol zadnja leta. Srednja je bla pa še boljš. Tam sm pa lohk razvijala svoj samotarski (pa vendarle ne samotarski) potencial. Uf, sej sm mela družbo. Super smo se mel. Smo ga sral k taveliki, kadil pa pil pa šolo šprical . Jej, jej, če bi moj froc zdele take počel, bi mu navila uhle na trajno. Ampak jst sm to vse predelala. Z dovolj pameti, da nisem mela nikol kakšnih resnih posledic. Jst sm tut znala rečt Ne pa Dovolj. Kar bi si marsikdo mislil, da je blo presenetljivo, ampak marsikdo pa tut ne. V zadnjem letniku se je začela okol mene dogajat tut trda droga. Čist preveč bliz mene. Jst sem takrat nardila rez. Brez pardona, brez debate. Videt propadanje mladih ljudi mi je blo odvratno. In nezaslišano, da kdo lahko svoje življenje tko globoko in močno zaserje. Ja, ja, že v redu, eno je žurat ga pa mal šolo špricat… ampak da kdo nima te samokontrole v sebi, da bi se uspel odmaknit od tega šita… to sm pa prezirala. Takrat sem to začela močno prezirat in ta občutek mi je ostal zabetoniran. Kako srečna sm lahko, da sem vedno mela eno distanco do ljudi, da sm jo znala v pravem trenutku prav uporabit! Da sm vedno znala bit ne ovca, ampak enostavno pač “mal prfuknjena”.

In taka sm še zdej. V zadnjem letu sem sicer bistveno bolj kvalitetno dogradila svoj odnos do ljudi, da jim dopuščam dihat in živet tut, če jim v starih časih ne bi. Sem… recimo temu… bolj tolerantna in znam vedno boljš shajat v družbi. Zdej se znam že pogovarjat s kom, s katerim v resnici sicer ne bi mela lih kakšnega globokega odnosa, ampak me človk v resnici ne mot. Ga sprejmem, ajde, pa tko rečmo. Ne gledam več kot en v kot stisnjen kuža (razen včasih, ko se mi v bistvu ne lup kej druzga, kokr sam od daleč opazovat, takrat si dam mandat, da me majo za čudno ), znam tut šavsnit, če je treba. Ampak čist čist čist v resnici sem pa še vedno mirna in pridkana punčka. Zdej res sicer nimam več problemov, da ne bi hotla ust odpret, kadar me kdo kej vpraša. Ampak še vedno sm pa mirna in pridkana punčka.

In zavračam očitke, da sm asocialna.

[Show as slideshow]