dnevnik

Zadnjič še neki napišem, pol pa tri tedne miru pred mano. Tut jst ga rabim pred sabo.

Uf.

Kolk stvari za narest. Tokrat si nisem delala kakih spiskov in sm se že mal nasrala. Pozabila pol stvari, ki so ostale za dons. Pa še to sem se ene spomnila včeri zvečer. Bučko cepit, naprimer. Dons sem zato že letela po Logatcu. Pa kako hudiča sm pozabila bučko cepit, no…Ampak to je zdej urejen. O detajlih cepljenja mojga psa ne bi govorila, je preveč boleče, v bistvu je tok boleče, da ni za javnost .

Pol sem bla v dveh poštah, dvignila knjigi (včeri začela brat Ne zapusti me nikdar in je zlo lepo berljiva in se že veselim, da ji kmalu posvetim dovolj kvalitetnega časa, da jo ožamem, mmmm, komi čakam), dvignila priporočeno z Raba, vabilo na zapuščinsko. Bla sem na depilaciji, ki ni šla čist po planih, ker določene dlake niso še ble pripravljene zapustit objema moje kože, ampak jih bojo morje pa sonce pa moja pinceta potolkli. Pol bankomat, ja, puzabla tut kune kupit, pa sm morala po ne vem kolkih letih v NLB. In sm stala četrt ure v vrsti ampak kune tut mam. Recimo, te vse stvari bi blo recimo fajn narest vsaj par dni prej, ampak sm bla tok v službi, da nism sploh mela tistga filinga, da gremo.

Včeri v službi blo še dela čez betico in ko sem se poslovila od pisarne sploh nism bla v tistem dobrem počitniškem filingu, ampak sm pač šla iz službe kokr vsak drug dan. Še kakšnega petka sm se bolj zavedala kokr počitnic včeri.

In zdej… se nekak pripravljam na tist, s čimer sem se hvalila že cel teden. Pospravljanje pa pokanje. Ampak sm morala še Litvo:Rusijo gledat, kar sm bla zlo zadovoljna z rezultatom, pa pol sm mal jedla pa zdele morm še tole napisat, pa mal postopat okol po stanovanju pa gruntat pa bit Baltazar brez kakšnega posebnega razloga, ta, da se mi ne lup pospravljat pač ni dost dober, zato si morm izmislit tut en razlog. Zato pa bom Baltazar.

Aja, žal nagradne uganke z nagrado ni noben rešil, tko da tematiko še naprej izbiram po trenutnem navdihu. Drgač sm skuhala gres, pšenični zdrob, gris, griz, zdriz, kokrkol že rečemu temu, jst mu rečem gres. Žlica je stala pokončno kt smrekca not, ker men zaboga drugačnega gresa še ni ratal skuhat. Drugač ga mam rada tazga bolj tekočega, ampak ker si tazga ne znam skuhat, je tut trd dober. No, a veste zdej.

Nč. Lepo se mejmo vsi skupi, najboljš, da grem. Čez tri tedne pol!

Zjutri se mi je zgodila ena hecna reč. No, men sta bli hecni dve reči. Pa sej nisem zihr, da je sploh hecno. Bom kr napisala.

Vglavnem, zjutri sem šla v službo (to še ni ta hecna reč). In grem do pošte na bus, nakar si rečem šment, bi pa jst še priporočeno dvignila (jo medim v torbi že par dni, pa itak vem kaj je, tko da nimam treme na pošto it, sam ne lup se mi). No, pa vidm, da pošta še ni odprta, stoji pa uzuni ena kolonca penzionerjev s položnicami. Joj, no, te penzionerji majo pa tut zabavo. Pa stojim še jst kako minuto pred pošto, en bus mi spelje medtem, nakar si rečem Pa kaj je s tabo, češpla, stojiš tle kot ena stara buba pa čakaš, da se pošta odpre, dej ne ga sekat, no… in grem na postajo, kjer sem še 10 minut čakala na bus. No, a ni ta zgodba hecna? Medtem so seveda pošto odprli, penzionerčki so se zakadil not plačevat položnice, jst sm pa iz principa (al česa že?) stala uzuni na postaji in čakala bus, kot še enih 15 drugih penzionerjev.

Nakar grem pred službo še po zajtrk in sm slišala, da moja prodajalka peciva posluša radio, pa sm jo prašala, če kej ve a mamo kolajno al ne. In je rekla, da ja, mamo, srebrno in jst sm bla tok vzhičena, da sm mela kurjo polt po celem telesu in sploh nism mogla nič rečt! Čist sm bla vzhičena, tko kot ponavad, kadar se kej tazga zgodi. Včasih mi gre tut kr na jok. No, a ni ta zgodba tut hecna.

Sej vem, niti ne.

Ampak neki pa zagotovo drži: Mamute sm prebrala včeri. Zadnji dve poglavji sta bli ena sama božja ameriška limonada. Ne vem, 800 strani sta se vrtela en okol druzga ko mačke okol vroče tačke, pol pa v zadnjem momentu na 20ih straneh ah, jondalar, kako te ljubim, ah, ajla, kako šele jst tebe, cmok cmok cmok, happy end… in odjahala sta v novo življenje. Pa upam, no, da nisem komu pokvarla užitka, če se je al pa se bo slučajno spravil k branju, ampak če se slučajno kdo je naj povem, da je v knjigi velik več zanimivga v vsem ostalem kot v ljubezenski zgodbi med a. pa j. Tko da kar berite. Zdej bi pa rada dobila uno taprvo knjigo, pomoje je o klanu pa kako se je ayla sploh znašla pri njih. To me zanima.

Mimgrede, Tulečega mlinarja in une druge knjige pa še nism dobila. Bom kr kmal skregana z emko, obljubim.

Še en mimgrede… doma je totalno razsulo. Kar je kontra temu, kar sem si predstavljala, da bo - vse tipi topi pospravljeno in čisto in še spokano namreč. Totalno razsulo. Še v pomivalca ni dajala, matr je Bučka pujsa. Ph.

Ja, kaj čm, še en mimgrede napišem, pol pa grem… Torej, mimgrede… ne vem kaj mi je blo, verjetno sm mela preveč časa, in sem se šla prijavit na facebook. In sm tut obupala in ne bom več gor. To je milijontavžnt enih funkcij in je totalno brezveze, vsaj men. Vidla sm, da je gor malo morje folka in si pol pošiljajo aviončke pa lupčke pa pisemca pa vice pa nebesa pa kaj jst vem kaj še, ampak sori, stvar vzame čist preveč časa in kar se mene tiče je namenjena kakim šolarjem na počitnicah, ne pa odraslim ljudem s službo, družbo in družino. Men je facebook butast, pa rečte kar čte. In ga primerjam s telefoni, ki sploh niso več na svetu zato, da telefonirajo, ampak da ti igrajo igrce, kažejo slikce, snemajo muvije, srfajo, te kličejo po imenu in žgečkajo in predvsem… sploh niso na svetu zato, da ga maš lepo pospravlenga v torbi al pa žepu, ampak ga morš na nosu nosit, da ga ja vsi vidjo. In edina uporabna funkcija tega slavnega facebooka je kar se mene tiče da si lohk kej napišeš. Ampak ta funkcija je tkooo primitivna, maš še to pa to pa to pa to pa….. Tko da - mene na facebooku ni.

Zdej pa šibam.

Ta teden (no, dva dni) si delam iluzije, kako bom jst pakirala pa pospravljala, da v četrtek ne bo več tok blazno velik dela. To so res ene take iluzije, brezveze, najboljš, da si kar takoj priznam. In se sprijaznim s tem, da bom pokala spet zadnji moment (kot že vsa leta poprej), v četrtek zvečer.

Današnji službeni dan je bil za vola ubit. Lih ko mam jst za popucat stvari pred dopustom, lih zdej mam največji šit. Današnji sestanek je trajal skor 5 ur, na konc sem bla jst kot ubit vol. Grozn. Potem sem na brzino stresla vase en sendvič, ki mi je obtiču v želodcu in mi gre še zdej na živce (da ne rečem na jetra). In potem sem se odvlekla na pedikuro.

Šla sem na 11tko (torej avtobus številka 11) in v sesedenem položaju prav božje in iskreno upala, da mogoče že vozi po svoji normalni progi in bom lahko izstopila minuto hoda do salona.  Ko smo se začel bližat križišču, ki bo zacementiralo število minut hoje do salona, sem skor držala dih. Pejt desno, pejt desno, pejt desno, uuu, zavija, zavija, ma, fakof, šit preklet, naravnost gre. In sm mela še 10 minut hoje, ki sem jo razvlekla v 13 minut hoje. Čist sm bla crknjena, res. Ampak so mi misli nekak lutale po službenih predalih in je tut teh 13 minut hoje hit minil. Sam, ko ne bi mela enga mejhnega žula od šlapic… Potem sem se v salonu prav salonsko zavihtela na salonski stol, dala noge od sebe in se prepustila pedenanju. Nism velik govorila, se mi ni dal. Mam pa zato spet lepe nohte. In mir za dolg časa.

Jutri mam še celo reč za zrihtat. Ah, jutri mam še toook dela… Mislim, da bo jutri en tistih dni, ko bo tema, ko se bom privlekla domov. Ampak veste kaj, vse tole sprejemam pozitivno in z odprto glavo. Ker, ker, ker… me pol čaka svetovna nagrada in še nobene uganke mi ni treba rešit, da jo dobim. Pol me čaka morje! In tri tedne odklopa! Jebenti, da se splača hodit v službo, sam zato, da se pol veseliš, da greš na morje.

Veselim se tut današnjega statusa moje podplatne poškodbe. Le-ta je velik velik boljši, me ni dons prav nič bolel pri hoji. Bula je manjša in na dotik občutno manj boleča. V bistvu se morm prav skoncentrirat, da jo čutim. Ja, na morju bom šla tečt, za prvič. Pol bom pa vidla.

Pa še neki bom vidla. Že neki časa razmišljam o tem, da bi tale dnevnik začela pisat sam zase. Iskreno… je dejstvo, da se več al manj karkol napišem konča brez komentarjev bralcev. Komentarjev na moje pisanje ni. Ni jih ne na aktualno dogajanje (kjer sem, priznam, skopa, sem pa tja pa vendarle probam spustit kako bombico, ampak v principu je moja odločitev, da se ne grem komentatorstva aktualnega dogajanja), ni jih na osebne zadeve, na nč, v bistvu. Niti se ne strinja noben z mano, niti noben ne napiše, da misli drugač, enostavno očitno moje gradivo ni za komentirat. Ga potem lahko pišem res čist in samo zase. Ker eno pa je… pisanje tega dnevnika mi vseen pomeni eno odgovornost. Ja, ful rada pišem, ugriznite me - tut ful rada se berem. Ampak včasih pa vendarle vložim ekstra napor, da kakšno stvar tko zartikuliram, da je primerna za ven dat. Zdej, če lahko glede na odziv sklepam, da je to pravzaprav v bistvu vseeno, potem res morda lahko razmišljam o tem, da mam dnevnik pač sam zase. A razumete, kaj hočem povedat? To, da mi ne rabte govort kako radi me berete in kako fajn, da pišem. Sori, to jst vem, sej se berem. Ampak včasih probam vzpodbudit kako debato, pa enostavno mi še ni ratal narest odziva. In če pogledam na svoje forumske izkušnje, ki jih pa vendarle mam kar velik (in s tem ne mislim TF-ja), je to zgleda moja klasična zgodba. Ko je Bučka užgala kako pametno, se je debata končala. Noben se ni več odzival. Po svoje sm bla en tak partibrejker. 200 postov na eno temo, pol pa Bučka kej prijavi in jih je mogoče blo še ene par, pa je tema umrla. V predvsem pasjih debatah 200 postov seveda ne pomeni nič dobrega, zato si štejem v svojevrstno čast, da sem bla tkorekoč pismejker (haha), ampak očitno se me zadeva drži tut v temle privat pisanju. Ampak, veste, včasih bi človeku res pasal vedet, da vendarle neki pa dela, kar nekdo pol bere, mogoče o tem razmišlja, se zraven smehlja, hahlja al pa zgraža. Pa nočem nobenga silit, da začne divje komentirat, samo sprašujem se kakšen mam stil, da ni odziva. Ker če ni odziva, lahko smtram, da ni bralstva. Če ni bralstva smatram, da lahko štacuno sprivatiziram. A ne? Sej bi napisala “kaj pa vi mislite?” pa pravzaprav vem, kaj lahko pričakujem - da mi ne boste pomagal do odločitve. Ta je pač res sam moja. In bo vseen mal odvisna od tega kok mi boste napumpal ego zdejle . Ne, sam resno: a se vam res ne lup al je problem v men???

Sam še to, kr vnaprej povem: ni vljudno na vprašanje odgovarjat z vprašanjem

Kako se fenta leoparda. Za vrat. Kdo bi si mislu, ampak res. Doma mam… psa.

No, nč, bom kr zdele napisala še dnevnik vikendnik, da grem pol brat pa spat. Mogoče mi bo dons ratal Mamute prebrat do konca. Mam še enih 100 strani, sam nekam počas so mi začel it, teli Mamuti. In to zakaj?! A zakaj… jah, zato, ker sm ne vem iz kakšnega nagiba budala jst šla obrnit zadnjo stran in poškilit na par stavkov. Sej sm se ful matrala, pa res nism hotla gledat, sm kr mal mižala zraven, ampak vseen… neki sm pa vidla in to je čist dovolj, da vem kako se zadeva konča in zdej se mi je pri teh zadnjih stotih straneh ustavilo. Jebela. Še sto strani nategovanja med Aylo Kaylo pa Jondalarjem Pondalarjem a me ma rada, zakaj me nima rad, zakaj je pogledala stran, kako da me ne vidi, kam pa gre, zakaj pa gre stran od mene, zakaj pa oh zakaj… jao, sta že mal dosadna, res. Dej, zrihtita se že, sej sm vidla na zadnji strani knjige, da na konc ostaneta skupi in da bo Ranec jokcal, tko da… skrati. Ja, mate prav, rahlo mi grejo že teli Mamuti na živce. Vglavnem, upam, da jih bom dons prebrala, da se lotim še kakšnih drugih knjig. Če predolg glodam eno knjigo mi začne najedat še tko fejst Jondalar, res. In zlo upam, da me še dolg časa ne bo pritegnila spet kaka tok debela knjiga.

Drugač je velik za morje že nakupljeno. Štacuna ja, lekarna ja, sončne kreme ja. Zlikala sm tut mal prej, ampak kljub goreči želji, da bi dons še mal pospravila, se bojim, da bom to željo pustila pogoret. Naj vstane kot feniks iz pogorišča recimo v četrtek, ko pa res ne bom mela več izbire in bo dejansko treba pospravit. Te goreče želje v četrtek se torej veselim.

Ja, Peter je tut včeri pospravljal. Za ene 5 kvadratov veliko kopalnico, k ma ploščice skor do stropa je rabil za popleskat pa spucat beri in seri dobre 3 ure. Z Bučko sva se na smrt dolgočasili medtem. Oziroma Bučka je spala, jst sm ji pa težila. No, tkole se psu teži, ko ti je dolgcajt:

Med valjanjem po tleh sem med drugim ugotovila, kako lepo je nebo. Sem se prav matrala, da sem zbrala tehle par fotk, jih je ene 20krat tok ratal. K mi je blo dolgčas, k je Peter 3 ure rabil za 5 kvadratov kopalnice. Sam je pa res, da lepše svet še ni vidu, pol ko je on opravu z njo .

Moj petrček k ma hlače na vetrček je dons odletel v črno goro in me za do morja preostale tri dni pustil vse spedenat. Zadala sem si nalogo, da bom jst tko kao tele tri dni po malem pakirala. Ampak sm si premislila, ker za to bo v četrtek dovolj časa. Tri dni mam še službe, pa še zlo živahn bo, kot v čebelnjaku. Bom mela velik dela, da ne omenjam treh obiskov kozmetičnega salona. Jojmene.

Hehe, zdej k sm omenila to rimo od petra k ma hlače na vetra sm se spomnila na njegove pripombe na poročno vabilo. Blo je tko: Katarina je porihtala osnovo za vabilo (brez tega dons vabil ne bi blo, to morm povedat), jst sm ga opicanila z raznimi okraski in poslala pol še petru v pregled. Un pa pošlje take hude pripombe v smislu piva, striptizet, skopuhov in tko naprej, podpis pa Maša Flaša in Peter k ma hlače na veter. Men so ble pripombe ful hude, tko zlo posrečene in v stilu vsega skupi (sej s tem ne mislim, da bojo na poročni pogostitvi striptizete, ker mislim, da ne bojo), pač so ble smešne, kaj jst morm, pol so ble tut Katarini kr všeč (mislim, da se je zdej že navadla), nakar jst to lepo dam v isti font, barvo pa tko, peter pa drug dan zgroženo pove, da on se je ja sam mal zajebaval. In se mi je zdel grozn, kako nizko sem padla, da se jst bolj hecam iz vsega kokr on. To je res dost nizko. Ampak je pa fajn. Kokrkol, na morje grem lohk brez zadržkov, vse je fiksung fertik. Zdej pa res sam še prstan (al pa dva), pica, torta pa en prelesten jjjjjjjaaaa.

Drugač, kot rečeno, mi gre na živce, da morm nosit superge zavoljo mojga točkasto bolečega podplata. In še milijonkrat bolj na živce mi gre, ker ne morm it laufat. Resnici na ljubo je najhuj od vsega vedenje, da ne morm it laufat, ker kaj če bi pa slučajno lih hotla it. Sej vemo, ne, lih ko ti internet crkne bi moral pod nujno neki gor pogledat. Nč tazga, sicer, ampak vseen, a vas enostavno ne razžira vedenje, da ne morš surfat, če bi si recimo tega zaželel?

No, pa ajde, kot sm zdele ugotovila, mi gre marsikej na živce, pa bom še neki povedala, kar mi gre na živce. Recimo dons mi je uč zataval (zgleda med likanjem, vrag ga pocitri) na poročila. Pa je bil prispevek o ljudeh, ki jim je tornado-ki-mogoče-ni-tornado-čeprav… pred enim mescem odnesu bajte. Kako gre življenje naprej, pa jim ljudje pomagajo pa tko, gre nekak. Pol so pa te prizadeti ljudje s tako ihto govoril da kako da država pa nč ne da, da so rekli, da bojo dal dnar, pa kr še niso nč dal in tko naprej. Sej, ne rečem, to res ni dobr, če ti streho odnese, pa tut ni dobr, če država reče, da bo dala dnar, pa pol traja, da ga da, ampak v resnici… a jim ga je dolžna dat? Mislim, kr tko dat, na, tuki mate neki za sanirat vašo streho? In zdej ne vem, če ni dolžna dat, zakaj pol tko ihtavo zahtevat pa čakat na državo, da bo dala?  Zdej, če morm jst dobit dohodnino nazaj, ne rečem, da ne pričakujem, da jo dobim, ampak če bi pa čakala, da mi da za novo streho od moje bajte, pol pa zihr ne bi tkole pizdakala pred kamerami. Res ne bi. To se mi zdi tko… ne vem, kako. Slabo. Kot da bi od tm enih sosedov zahtevala, da mi pridejo streho popravit, ker so krovci predragi. To mi gre na živce dons, ta samoumevnost, ki jo ljudje pestvujejo v raznoraznih družbenih odnosih. #Vlečničarji štrajkajo. Snega ni, vlada pa nič.#

In še tole sem zvedla. V zrcalu tedna - da je večja verjetnost, da me umorijo v Bruslju kot v Rimu. To pa ni dobr. Ker v Rimu sm ipak zlo redko.

Naj zdej pomislim, če sem vse obdelala..

 .

 .

(razmiš razmiš)

.

 .

Ja, mislm, da sm.

Pa lahko noč!

Za vas mam nagradno uganko z naslednjo nagrado: zmagovalec si lahko izbere temo mojga naslednjega zapisa.

Torej, nagradno vprašanje je: v katero od mojih gurmanskih izdelkov sem tokrat zapičila žlico?

Ta bo težka.

P.S. V ozadnju Tapko. Sam puvem.

A ni?

V bistvu mal treniram zakaj se ne da nacentrirat fotk več, neki ne dela. Sam jst nism tok pametna, da bi ugotovila kaj.

Hjah. Kak teden al pa dva se ne bomo šli teka. Kdo ve, mogoče se ga ne bomo šli še dalj časa? Najprej en teden, pol vidim situacijo, pol se odločim in opazujem posledice, če bojo. Pa spet počivam. Ker mam neki s podplatom, da me boli. Enostavno tko pač je. Boli me, ampak ne tko kot če bi mela zvin al pa kej tazga, boli me točkasto, če stopim na trdo podlago. Tam, kjer boli, mam tut otečen in to je tuki, kjer držim vrečko z ledom.

Nisem našla nobene podobne poškodbe, vse boli čist drugje kot mene. Kaj pa druzga, ne. Tko da se grem zdej počivanje od teka, hlajenje z ledom pa maziljenje z naklofenom. Pa je boljš, tko da mam mal upanja. In ker ne morm hodit po trdem, na mojo svetovno žalost odpadejo vse balerinke in opanke in podobne šlape, morm nosit superge. Za doma sm pogruntala super stvar (ker doma jst morm hodit bosa) in se res še nisem zagotovo odločila, v čem bom hodila po službenih hodnikih naslednje tri dni. V supergah al…

 Morm povedat, da je ta moj nov copat ful udoben in lohk zlo fajn hodim z njim, pa še na levi nogi bi lohk mela opanko, pa bi blo. Sam ne vem kaj bi kak vrhovni šef reku, če bi me slučajno vidu v tem pripomočku po hodniku lomastit.

Sam zdravje je ipak zdravje.

Sem že večkrat razmišljala (ja, boli, ne probavat doma sami)… Razmišljala sem o eni stvari, k se ji reče, k se ji reče… hm, ne vem zdej točno kako bi se ji rek, recimo da Francka. OK, sej ne, no… no, recimo ji sproščenost. Ne vem zakaj ma ta beseda tak politični prizvok hahaha, a ne. Vglavnem, rada bi obdelala svoj pogled na nudizem pa na karaoke. Nas ni za vzpodbujat, da bi se z domišljijo igral v temi Karaoke na nudo plaži, ampak zadevi mata nek druge vrste stik. Tak, bolj globok.

No, da vam razložim kaj razmišljam.

Recimo kej o mojih nudističnih izkušnjah najprej, ker so ble pač prej na vrsti kot karaoke. Torej… svoje čase jst pa nudl štrudl nikakor nisva našla stika. Obvezno enodelne kopalke pa itak čim manjkrat jih uporabit oziroma se skrivat okol pa v brisače zavijat. Ja, samozavest pa debelinkoti ne gre lih vedno zlo skupi. S tem, da debelinkovanje, to pol ugotoviš, ko rataš pameten in star, ne igra tuki kake posebne vloge. Kokrkol, kopalke pod obvezno, čeprav sta bla mojadva domača vedno nudla in je blo to neki čist običajnega. Ah, ta puberteta. No, pol ko sem šla s petrčkom prvič na morje sm si drznila clo modrc dat dol. Naslednje leto pa še vse ostalo. In od takrat, od tistga začetka občutenja te popoldne svobode, sem jako nesrečna, če morm kdaj met kopalke gor. Težka fora je, da se na plaži, kjer so doma kopalkarji, počutim blazno slabo, na nudo pa blazno dobr. Tko grozn nerodn bi mi moral bit. Tko grozn čudn bi se morala počutit, brez vsega. Razkazujoč vse kar mam. Pa se ne, pa se ne. Pa iskreno priznam, nisem lih nek izklesan apolon, še manj kaka afrodita (edina, k jo poznam je una na kremi proti celulitu, k sm jo včasih divje uporabljala pa ni velik pomagala). Pa se fajn počutim v tej svoji razvlečeni in odebeljeni koži. A ni to čudn? Da lahko en človk, ki ni naklonjen nastopaštvu, ki ni vsak trenutek svojga obstoja zadovoljen z izgledom pa svojo maso pa vsem… da lahko tak človk tko sproščeno nardi en špancir po nudo plaži in za boga milega nima kej skrivat, razkazovat pa tut ne? Čudn. Je neki na tej svobodi, res. Se spomnim prva leta, ko sem enkrat šla v evini obleki na sahari (to je drgač na Rabu, da ne boste mislil) na en hrib in se mi je kr rolal od občutenja te svobode. Kr mal sem bla zadeta, res. A ni to čudn? Ful. In mislim, da se celo leto po malem veselim spet it nazaj v to sproščenost na morje. Mogoče mam zato tok rada morje? Ker tega v hribih še niso vajeni? No, to je ta prva stvar, bit nagec med ljudmi in bit s tem zadovoljen.

In druga…

… pet pred ljudmi, pa ne bit profesionalni pevec in ne bit nastopač in bit prej nekdo, ki je raj kot ena miška v družbi. Pol pa daš tej miški v roke mikrofon pa ji ga več ne spuliš. To je šele čudn! Prvič sem karaoke pela na kodeljevem, v lokalu pred neznanci, trezna. Poudarjam, trezna. Nikol pela karaoke pijana. Uf, čudn za znoret. Petje v družbi je ja rezervirano za take, ki so radi v središču pozornosti pa znajo pet pa so tut drugač bolj glasni pa zabavni. A ni res? Vse nas je mal sram tega, razen unih ta glasnih. In pol pridejo karaoke in vsi zadrgnjeni japonci navalijo na mikrofon in podnapise in pojejo. In so sproščeni za popizdit. In sm sproščena za popizdit. Ampak res, to je tko sproščujoče in zabavno, res.

In tuki je ta stik med nudlčki pa karaokami. Da bi po vseh pravilih človk moral bit v zadregi, da bi po vseh pravilih morala jst bit v zadregi, pa sm kontra lih pri obeh opravkih jako sproščena. Kaj je zdej to, če ne neki čudnga? Mogoče je oboje povezan s tem, da te pri obeh dejavnostih ljudje, opazovalci, ostali okrog tebe sprejmejo tazga kot si? Ker se ne morš skrivat in ti okolje daje feedback, da se ti ni treba skrivat? A nam res tok tega manjka med ljudmi vsak dan, da se to sprejemanje na konc zoži na dve dejavnosti, pri kateri pa večina ljudi - ne sodeluje, ker se ne počutjo dobr?

Čudn. Pa tko blazno sproščeno. Kaj pa vi mislite?

Zdej… tle napeto gruntam kam za vraga naj vtaknem brazilsko pa dejstvo, da je po enem letu padla moja prva “žrtev”, ki se je končno opogumila in izbrala to zanimivo in mikavno… torturo? Hehe… Kam… ok, recimo sm. Pazi to. Braziljank je na morju kr neki. Tkole na nudistični plaži se to lepo vid. Mimgrede, sej niste mislili, da bom napisala, da se na nudo plaži folk med sabo ne gleda, hm? Torej, če vam povem, da je kr neki braziljank, vam pač povem, ker se to vid. No, in še vedno včasih kak stari (naj dodam prdec) prav debilno pobuli v kakšno črtico. Enkrat al pa dvakrat je kdo tut v mojo svobodo zabulil. Tko, za spotaknit se. Res smešn. No, vglavnem… da neki povem: ni mi blo nerodn! Mi je milijonkrat bolj nerodn svoje celulitaste noge it kazat na navadni plaži, kot ko me stari prdec pobuli v brazilijo.

Pa rečte, če to ni čudn!

Še vabila sfiniširam z imeni, pa vse skupi predam naprej v obdelavo, moji kaligrafsko usposobljeni poročni planerki. Ki je tok krasna, da se ji da s tem ukvarjat. Ker midva sva, če sm čist iskrena, že samo od tega, da sva morala kupit papir pa kuverte pa se ukvarjat kakšen font bo pa kakšne barve - čist hin. In ne samo to, uredila sva tut seznam daril v štacuni, tko da dela sva mela še pa još. Ta poroka je naporna, kaj bi šele blo, če bi se namenila kupovat obleko, čevlje, se pleskat in frizirat, nabavljat hrano in pijačo in servetke in rožice in venčke in kva jst vem še kaj… Pizzo bom že naročila en dan prej, pa torto tut. No, torto ene par dni prej, ker torta bo ipak fajn. Ne bo lih poročna poročna, bo pa zihr fajn . Ampak to ni tako strašno delo, se mi zdi. Prstani… Jst si bom svoj prstan kupila na Rabu, kje pa drugje, Peter pa ne vem, če ne bi mel kakšnega mojga, lih tok, da mu neki nataknem gor, da bo po predpisih. Ker Peter pa prstan je… neki tko čudnga, da bi se morala ornk navajat na to. Kaj šele on. Prav, da ga ne bo nosil, jst to čist razumem in mi je to zlo u redu, ker bom mogoče na ta račun jst dobila dva . No, tok o poroki. Ni lih, da bi človk reku, da ne razmišljam o njej, samo ne lup se mi dejansko ukvarjat z njo. Razmišljat je luštn, delat pa ne. Komi čakam! In da ne boste mislil, da je tale fotka z bridal notes sam kakšna simbolična fotografija. Ne, to je moj osebni poročni notesniček, not bo pa placa po tejle še za ene 8 porok. Ja, ni lih posebi poln podatkov, tale notesniček. Je pa luškan.

Zdej pa k bolj veselim temam (ok, sej se zajebavam, no). No, zdej pa k bolj veselim temam (ja, ne morm pomagat… sori)… No, torej… Morje. Še tale vikend, pol grem še trikrat v službo in pol v četrtek pakiram in pripravljam in pospravljam in ponoči - gremo! In jutr teden bom že na plaži in v morju in v vonjavah borovcev, mivke, soli, sonca. Mmmm, te vonjave. Počitnice. Hišica. Jejhata.

Jutri mava velik za nakupit. Recimo kreme za sončenje, katerih izbira je pregovorno začetek avgusta že borna v lublani. Pa neki lekarne, pa neki hrane, pa zihr še kej. Vedno je velik dela prej, treba pujska preoblečt, preselit, se zmenit z rožami, da jih bo čimmanj od žalovanja pobral, pospravit, filter od želv zrihtat, vse oprat pa tko naprej. Kot da je konc sveta, tale tritedenska selitev. Ni pa slabo.

Zdej pa še moj podplat. Tista oteklina sred podplata… boli. Par dni, ko nisem tekla, je blo kul. Pol sem predvčerajšnjem tekla (in to dobr) me pa zdej spet boli. Ni najboljš, no. Bom zdej spet mal počivala pa vidla, če pomaga. Ker če pomaga, pol nimam kej. Hec, med tekom me ne boli, sam pol k sem bosa me boli pri hoji. Prav točkasto me boli, kokr da bi mela kej not. U, šit, kaj če mam pa kej not??

A ne kok je tale zapis brezveze? Sam sm morala povedat, da sva kupila papir pa kuverte pa ugotovila barvo fonta za vabila pa da gremo na morje, to sm morala napisat. A ne?

Aja, ups, včer sm kupla dve knjigi. Peter še ne ve.

Tuleči mlinar - Arto Paasilinna
P.S. Ljubim te - Cecelia Ahern