dnevnik

Zjutri se mi je zgodila ena hecna reč. No, men sta bli hecni dve reči. Pa sej nisem zihr, da je sploh hecno. Bom kr napisala.

Vglavnem, zjutri sem šla v službo (to še ni ta hecna reč). In grem do pošte na bus, nakar si rečem šment, bi pa jst še priporočeno dvignila (jo medim v torbi že par dni, pa itak vem kaj je, tko da nimam treme na pošto it, sam ne lup se mi). No, pa vidm, da pošta še ni odprta, stoji pa uzuni ena kolonca penzionerjev s položnicami. Joj, no, te penzionerji majo pa tut zabavo. Pa stojim še jst kako minuto pred pošto, en bus mi spelje medtem, nakar si rečem Pa kaj je s tabo, češpla, stojiš tle kot ena stara buba pa čakaš, da se pošta odpre, dej ne ga sekat, no… in grem na postajo, kjer sem še 10 minut čakala na bus. No, a ni ta zgodba hecna? Medtem so seveda pošto odprli, penzionerčki so se zakadil not plačevat položnice, jst sm pa iz principa (al česa že?) stala uzuni na postaji in čakala bus, kot še enih 15 drugih penzionerjev.

Nakar grem pred službo še po zajtrk in sm slišala, da moja prodajalka peciva posluša radio, pa sm jo prašala, če kej ve a mamo kolajno al ne. In je rekla, da ja, mamo, srebrno in jst sm bla tok vzhičena, da sm mela kurjo polt po celem telesu in sploh nism mogla nič rečt! Čist sm bla vzhičena, tko kot ponavad, kadar se kej tazga zgodi. Včasih mi gre tut kr na jok. No, a ni ta zgodba tut hecna.

Sej vem, niti ne.

Ampak neki pa zagotovo drži: Mamute sm prebrala včeri. Zadnji dve poglavji sta bli ena sama božja ameriška limonada. Ne vem, 800 strani sta se vrtela en okol druzga ko mačke okol vroče tačke, pol pa v zadnjem momentu na 20ih straneh ah, jondalar, kako te ljubim, ah, ajla, kako šele jst tebe, cmok cmok cmok, happy end… in odjahala sta v novo življenje. Pa upam, no, da nisem komu pokvarla užitka, če se je al pa se bo slučajno spravil k branju, ampak če se slučajno kdo je naj povem, da je v knjigi velik več zanimivga v vsem ostalem kot v ljubezenski zgodbi med a. pa j. Tko da kar berite. Zdej bi pa rada dobila uno taprvo knjigo, pomoje je o klanu pa kako se je ayla sploh znašla pri njih. To me zanima.

Mimgrede, Tulečega mlinarja in une druge knjige pa še nism dobila. Bom kr kmal skregana z emko, obljubim.

Še en mimgrede… doma je totalno razsulo. Kar je kontra temu, kar sem si predstavljala, da bo - vse tipi topi pospravljeno in čisto in še spokano namreč. Totalno razsulo. Še v pomivalca ni dajala, matr je Bučka pujsa. Ph.

Ja, kaj čm, še en mimgrede napišem, pol pa grem… Torej, mimgrede… ne vem kaj mi je blo, verjetno sm mela preveč časa, in sem se šla prijavit na facebook. In sm tut obupala in ne bom več gor. To je milijontavžnt enih funkcij in je totalno brezveze, vsaj men. Vidla sm, da je gor malo morje folka in si pol pošiljajo aviončke pa lupčke pa pisemca pa vice pa nebesa pa kaj jst vem kaj še, ampak sori, stvar vzame čist preveč časa in kar se mene tiče je namenjena kakim šolarjem na počitnicah, ne pa odraslim ljudem s službo, družbo in družino. Men je facebook butast, pa rečte kar čte. In ga primerjam s telefoni, ki sploh niso več na svetu zato, da telefonirajo, ampak da ti igrajo igrce, kažejo slikce, snemajo muvije, srfajo, te kličejo po imenu in žgečkajo in predvsem… sploh niso na svetu zato, da ga maš lepo pospravlenga v torbi al pa žepu, ampak ga morš na nosu nosit, da ga ja vsi vidjo. In edina uporabna funkcija tega slavnega facebooka je kar se mene tiče da si lohk kej napišeš. Ampak ta funkcija je tkooo primitivna, maš še to pa to pa to pa to pa….. Tko da - mene na facebooku ni.

Zdej pa šibam.