dnevnik

Vse po starem. Služba stoji, glava boli, kaslc se pod težo računov šibi.

Pa vendar je nekaj lepega v zraku…

Naj vam zaupam svojo poročno zgodbico

V nedeljo sva spala kot ubita do pol enajstih. Ne spomnim se, kdaj sva nazadnje tkole spala, v kosu in tko pozno v dan. Sva bla zmatrana… Ob polnoči sva padla v postlo in dobrodošla dežela sanj. Naporna je poroka, vse okol nje. Pa čeprav ni blo vse skupi nič tko hudo razvpitega, kot znamo brat po rumenem tiskovju. Najina poroka je bla taka izi žurka. Sej sva se luštno zabavala, ampak na konc dneva sva si bla edina, da nisva mela občutka, da bi se komu posebi posvečala, ko sva letala od enga do druzga, sem pa tja, povsod mal, pa nikjer velik nisva bla. Če rečem, da cel dan nisem šla lulat, se mi zdi to taka zgovorna informacija. Enostavno… nism mela cajta!

Zadnji gostje so odjadral tam okol enajstih. Utrujena kot sm bla, pa sm vseen mela še neki prostora v želodcu za odpiranje daril. Mam en dodaten želodec za desert (po obilnem kosilu), pa neki energije za odpiranje daril (ne glede na to, kok sem zmatrana) vedno na zalogi namreč. Juhu, odpiranje daril. Cel kup njih, vse, kar sva si izbrala sama in še neki več. Seveda, seveda, okronat svojo ljubezen s poroko je fantastično, ampak darila dobit je pa genialno. Mava vse sorta za v stanovanju, Bučka že pančka v novi posteljnini, mava zobne ščetke, mava krasno (osebno narisano) sliko, mava hecni majici, ki naju bosta spominjali na en bend, ki se mu reče Game over, čeprav ga noben od naju ne posluša…

Ostalo je kr neki pice. Te pice so res velike, pa debele. Smo se vsi najedli. Pa slaščic je bilo… uh, velik. Sej za skor 40 ljudi pozabavat je blo kar treba met zaloge. Niso lih ravno blazno kuril energijo s petjem karaok, nas je bilo malo pogumnih. Fantje so se dal v trice, da so se lahko mal skrival en za drugim, sem pa tja pa so se ogreli. Kdor je poskusil enkrat se je začel smukat okol seznama pesmi, tko kokr hm, kaj pa maaaš še kej, a maš uno… Od punc smo ble tri pogumne. Tina, pa midve z Urško. Jst bi še kr pela, pela, pela, ampak to je tko zoprno, ker je človeku nerodn zasedat mesto, pol lahko rata ostalim dolgcajt. Karaoke enostavno zažgejo, da bi šlo lažje, sva s Petrom izvedla otvoritveno točko. On je bil John Travolta, jst pa Olivia Newton John in midva sva en za druzga točn to, kar želiva .

Torta je bla, ampak bager ni bil bager ampak buldožer. Ker bager ma še uno šeflo na gor, ta je mel pa samo za rit zemljo naprej. Je že tko, če maš slaščičarke namest slaščičarjev.  Pravjo. Men se je zadeva zdela čist dovolj bagrasta za pojest. Pol je blo višnjeve in pol čokoladne. In dva luštkana snežačka sta bla. In ful je je ostal.

Vglavnem, jedli smo, pili, se sladkali in peli. Vsi praujo, da so se mel fajn, kar je men zlo supr. Kot rečeno, midva sva popolnoma obdelana od skakanja od enga do druzga gosta s takim svežim poročenim zanosom padla v postlo. Fotograf je bil Stanko, ki se je blazno potrudil, da mava en fin šopek poročnih fotk. Na žalost mi manjka par takih, k bi jih rada mela, pa ni ratal, ker smo skakal sem pa tja, ampak neki se jih najde za v album. In mela sem tut čist taprav poročni šopek, ki mi je neplaniran vskočil v desno roko in je tam ostal, ker sem se navezala nanj in mi ga je blo škoda metat med neporočenke. Orhidejce bi se vse zlomile, srce bi mi poču. Šopek mi je drgač skrivnostno zrihtal oči, tut zato mi lih ni blo, da bi ga metala po tleh. Mela pa nisem nobenga druzga, tko da zgleda še dolg ne bom vabljena na kako poroko. O, ti šment, pa lih, ko mi je všeč ratal…

Sm že povedala, kako se je Stanko potrudil za fotke. Midva pa tut. Naju je šetkal sem pa tja, ampak tko simpatično nevsiljivo, prav grozn sva se zabavala. Pokukal je tut sonček skoz jesensko listje, je dal take lepe barve. Bla sva vesela. Takrat še nism vedla, da nas pod gradom čaka neki avtov, ki so potem spremljal naš avto s trobljenjem. Joj, sm si rekla, pa lih tko grozm sm hotla, da ne bi trobil. Sam fantje majo neki, da v tem uživajo, verjetno pomanjkanje trobilne svobode vobče. Naj dodam hvalabobu. Vglavnem, ko so nadebudni trobilčki čakal pod gradom, sva se midva šetkala po čudovitem jesenskem soncu. Midva, mož pa žena.

Torej, zbral smo se kot pravi zbiralci, sonček je bil, mrzlo ni blo, živčna nisva bla nič in odkorakali smo rečt… torej, odgovorit pritrdilno. Sm prej vprašala Petra, kaj bo reku za eno besedo, ja al da al kako… pa je reku, da ne ve, da tist, kar se mu bo tist moment zazdel rečt. Reku je “Ja, itak”. In jst, ki sem se strinjala z njegovim predhodnih planom, ker sem ga tut sama osvojila, sm rekla “Tudi”. Matičar je mal pogledu svojo sovoznico, da se prepriča, če sva prav odgovorila in pol je reku, da sva mož pa žena. Midva sva se začela lupčkat še preden sva si nataknila prstane, tko da sva se lahko kar dvakrat, še pol po prstanih. To je blo tko hecn.

Na splošno sm bla verjetno tist dan najbolj čudno oblečena nevesta na gradu. Mogoče ne samo tist dan. Ker stric, ki je bil zadolžen, da nas odpelje v poročno sobano, je reku: A vi ste nevesta?! O marička! In stric, ki je delu barikade za na parking pred gradom, nas ni spustil not, ker mu nism ličila na nevesto. Pol mu je blo tko hudo, da kr ni vedu kaj bi. Da ni ženina pa neveste spustu not na parking… c c c c… Sm rekla, da se bom drugič tko oblekla, da bojo vsi vedl kaj predstavljam. Seveda noben ne ve, da drugič sploh ne planiram bit v tej vlogi, sm jih pa nategnila. Ampak vse je blo tko luštn zabavno, jst ne vem, kaj se eni tok sekirajo zarad takih stvari. Ker ni vse tko… popolno. Hmmmm.

Zjutri je blo treba še doma vse zrihtat, aranžirat, narezat, razmislit, naštimat karaoke. Zdej mava tut mix mizo, drgač. En dan prej jo je Peter enostavno moral kupit. Prav, da mi je to kupil za poročno darilo, ker to si je že od nekdaj želel. Če to ni lepo, pa nč ne rečem.  Od vseh knofov se lahko dotaknem sam treh sicer, pravzaprav me kr zanima, če sam sploh ve kaj predstavljajo vseh ostalih sto njih, ampak sej ni važn. Mix mizo pa dva mikrofona je kulsko met, sam se bojim naslednje faze - ozvočenje morda? Vam povem, kr nalepem bo teh neki malih zvočnikov… premal. A gremo stavt?

Vglavnem, vse po starem. Služba stoji, glava boli, kaslc se pod težo računov šibi.

Pa vendar… ah…

Naj vam zaupam

… je neki posebnega, v men pa Petrčku. Neki, kar ni čist tko simpl opisat, da ne bi zvenel plehko. Neki res lepga.