dnevnik

……………………………………………………………………. A nism lepa?

……………………………………………

Če je bil pa kakšen dan v zadnjem času za znoret patološki, je bil pa današnji. Majke mi. Že zjutri me je tko neki tiščal v glavi, kot da bi mela mačka. Komi gledala. Pila kavo, nč pomagal. Pila še eno v službi, nč pomagal. Zanimiv je blo posebi to, ker sem bla mnenja, da sem dons izredno dobro spala. Mislm, da je problem v vremenu. Mislm, da neki ni v redu z njim. Ni v redu, da je tko vroče, ni.

Jst sm mislila, da bom enostavno krepnla.

Borec kot sem, nisem.

Po službi sem se skor mal histerično veselila kuhanja. Ne vem, zadnje čase bi kuhala. Tko, hudo rada bi kuhala in zato sem ta teden že trikrat kuhala pa enkrat sm nardila sam solato. Dons sem se bolestno veselila, da bom skuhala tole:

………………………………………………..

OK, napačna fotka, ampak je pa simpatična. Torej, tole:

………………………………………………..

Sej je težko verjet, da gre za še eno bučko, ampak gre res za še eno bučko. In kar morm delit z vami je to, da je to najboljša bučka, kar sm jih kdaj jedla - Bučkin ušesek ne šteje, ker ga nikol nisem dokončno odgriznila pa pogoltnila, čeprav me vedno mika. Sam mimgrede povem. Vglavnem, to je bučka z bodicami, ki mi jo je dala Lenči iz svojega vrta in mam še eno in se noro veselim, da jo bom nardila. Pol se pa mal manj veselim, ker bom to bučko z bodičkami na vsak način želela kupit, pa je ne bom mogla. Ker sva bla oba izredno navdušena nad to čudno zelenjavo, ki jo je res da treba olupit tko, da jo držiš s smučarskimi rokavicami, ampak dobra je pa k pr unih, unih… kaj so že… Lenči, hvala, da si mi razširila omejena kuharska obzorja .

Vglavnem, še ena novost je ta, da sem prejle slučajno gledala eno intelektualno oddajo o branju in je ena teta rekla, da mam slabe bralne navade, ker berem več al manj bolj tako trivialno literaturo ne neke posebne kakovosti. In sm se odločila, da mi je nerodn in da bo ena od naslednjih knjig Zločin in kazen. Majke mi. Sam prej mam še ene 15 trivialnih, pol se pa vržem v procesiranje travm iz šolskih klopi. Morda bi res kazalo začet z Mačkom Murijem, s katerim so se moje bralne travme začele. Ampak pol bi una teta spet rekla, da mam mal čudne bralne navade, ker sm mogoče ipak mal prerasla mačka murija.Vglavnem, kar hočm povedat je to, da so mi (skladno z dandanašnjimi znanstvenimi dognanji, o katerih je tut tekla beseda v tej oddaji) povzročili bralne travme že od taprve bralne značke naprej, začel se je pri Mačku Muriju. Da ga morm prebrat pa konc in jst pa, da ne bom, pa ne bom. Pa boš pa boš, drgač ne boš dobila bralne značke, pa ne bom, pa nehi, k se bom jokat začela. Na konc sm bla zadnja v razredu, da sm ga končno prebrala in je vsebino una tovaršica iz mene vlekla kot čreva. In na konc je rekla No, a je blo tko težko in jst sm bla samo tih in sm si mislila Še veš ne. Baba še ve ne, res ne ve, kake globoke brazgotine mi je povzročila.No, dons (pr mojih 34ih letih) pa ena teta končno pove, da se to ne sme delat, ker človeku namest prikupiš branje vzgojiš odpor do njega. In jst sm si mislila Točn tko. Ampak vseen nočm bit ena, ki ima slabe bralne navade in zato bom prebrala Zločin in kazen. Pol pa še Viharni vrh.

………………………………………………..

Na splošno je pa Zadnji človek mal čudn. Zadeva je tko na en tak bizarn način privlačna, ampak ga berem kr mal s studom, ker ne vem kok bizarno pa realno se bo še nadaljeval. Mislm, kr kul je.

Tole.

Kar sedaj vemo o muci je to: stara je cca. 10 let! Ima načete sklepe in zato težje hodi, sklepajo, da je lastniška (kar je normalno, ker 10 let stara muca zunaj v LJ ne bi preživela). Prijazna FUL.

Muca bo 8 dni v Gmajnicah čakala na lastnika, nalimala bom plakate okoli gospodarskega razstavišča.

Naj se najde tisti njen…

Ena taka tigrasta, slepa, je ždela sred titove zjutri, v najhujšem prometu. Živa, pa ne bi bla več dolgo. Peter je ustavil avto, jst skočim vn in jo grem probat ujet. Se me je bala, šla na cesto, avti so ustavljali. Na srečo na tem pasu v tistem trenutku ni blo gužve. Se spraviva čez 4 pasove in pol mene zagrabi gruntanje. Fak. Očitno je neki narobe z njo. Očitno je, da je ne morm kr tko ujet, ker je bla čist blizu titove in bi mi komot skočila nazaj na cesto. Očitno je, da nimam za kruh, ona pa rabi pomoč. Jeba, jst pa tko nemačja. Kličem gmajnice, zasedeno, jih ne dobim. Pokličem policijo, ja, bojo oni uredil, poklical pristojne. Čakam pa ne vem kaj bi, da je ne bi splašila pod avto. Fak. Upam, da je ne bo povozil kak kolesar, ker je bla stisnjena na robu kolesarske. Šibajo mim. Hodijo mim. Noben se ne sekira, kaj bi se, sej se niso tut, ko je reva popolnoma živa in dihajoča sedela sred ceste.

In pol s kolesom prileti ena punca, zagleda mačka, skoči s kolesa, se približa muci in jo prime, ujame. Kok se mi je kamen odvalil s srca. Za začetek. Gromozanska hvala tejle punci, ampak res. Mi je še povedala kako naj jo držim, da mi ne uide. Muca pa tko mirna, prijazna…

Kličem taxi, šibam z njo na kliniko. Na šalterju rečem, muca nujno rabi pomoč, sm jo našla na sred dunajske, zgleda da jo je avto zbil. En stoji zraven pa praša, če pol ta mačka ni moja. Ne, ni moja. Nardi korak nazaj, pa mi dobronamerno pove, da morm ful pazit, ker majo mački ful mikrosporije in da naj se pregledujem. Ja, se bom, a prav, ampak če rabi pomoč jo pač rabi, kaj naj zdej? Mislm, a maš kak predlog? Najgrš se mi zdi, ko ljudje ne pomagajo mucam na cesti zato, ker mačke pa prenašajo tok bolezni, da lih da ne crkneš, ko se kake dotakneš. Fak, a ne. Nč ne rečem, pazit je že treba, ampak ne pomagat? Pa kako greš lahko kr mim???

Muca je slepa. Dehidrirana, koža je ostala tko, kot si jo prijel. Grozovito prijazna, odrasla muca, po katero so baje Gmajnice že prišle. Verjetno ena unih… unih… mačk, ki pač so, ker mačke pač kr so. Ki smo jih itak vajeni, da ležijo po cestah in brskajo po smeteh in se vlačijo okol. Daleč od unih lepih, salonskih mačk, s cingeljni okol vratu pa mašnicami pa povštrčki pa dekcami. Ena obička, rjava tigrasta muca. Slepa in neverjetno prijazna. A jo bo kdo posvojil? Mhm, verjetno se že tepejo zanjo.

Men je tko hudo, tko hudo. Ampak jst je ne morem posvojit. Bučka bi nardila celga vraga, ne, ne nardila, delala bi celga vraga. Bučka je popolnoma nekompatibilna z mački. No, naj bi bla. Do vseh je še bla. Mogoče do tele ne bi bla. Ampak a je prav, da sam mal probam? Kaj pa, če res ne bi šlo? Kaj pa pol??

Jst ne vem. A ni hudo, da so muce tko manjvredne? Da smo kr navajeni, da pač kr tam so, po cestah pa po smetnjakih pa fuj, te mački, pazi se jih. Tko mal so vredne te živalce, tuki okol nas.

Čist krasna rjava tigrica, prijazna in potrpežljiva, sred ceste, pa noben se ne sekira. A si predstavljamo stisko slepe živalce tam nekje zuni? A sploh razumemo, da stiska obstaja?

Joj, kok sm žalostna.

Mal sem utrujena, tko, skor prijetno . In predvsem sem nadvse, nadvse, nadvse zadovolna s sabo, ker sem si parkrat med tekom rekla Jebemuboga, kje je tle užitek, in v naslednji sapi (sm probala celo pot dihat na 3 ) Stisnla bom, stisnla, tokrat pa bom.

In pol sm svojo časovno stalnico na teh prireditvah izboljšala za več kukr 5 minut. In to sm nadvse, nadvse, nadvse zadovolna s sabo.

Morm povedat, da to noč nisem najboljš spala. Kot vedno, kadar vem, da nikakor ne smem zjutri zaspat. In pol se ponoč sekiram a bo ura zvonila, kaj če kej ne dela, kaj če nism dobr naštimala budilke, a je peter prav prestavil uro in tko naprej. Pol sm pojedla eno banano in pila vodo. Se oblekla. Se odločila, da si bom na zapestje dala uro in samo uro, brez pulzmetra, ker bi me samo živciral. Pol je prišla Meta. Pol smo šli. Peter nosač in fotograf, Meta sosobna kolegica in moi. Supr filing, tekaški, fajn. Zdel se mi je, da me mal lulat.

Za ogrevanje sem se šla skupinsko fotkat s TFjem pa PSjem, za hec sva z Meto mal potekali, mal sm pobrcala po zraku, slekla svoj omiljeni (ampak res, rabm novga, na vseh fotkah mam sam tegale) tekaški površnjič, razkrila svojo polžjo majico in šla na štart.  Tokrat nekolk bolj proti sredini, tok, da sem še lahko dihala. Skor zihr sm bla, da me mal lulat.

In potem so zabobnal, kocine so šle navijat za Sex Pistolse, premaknil smo se in bla sem med ljudmi. Mislm, čist zares, tekla sem med ljudmi. Lansko leto sem pri podhodu takorekoč že špilala panonskega osamelca, tista masa rekreativcev tekačev se mi je počas pa zihr oddaljevala in oddaljevala, vedno bolj sama sm bla. No, letos sm pri podhodu čist zares tekla še vedno med ljudmi (obožujem tako masovno prireditev!). Pol sem izvedla par pogledov na mojo urco in ugotovila (mislm, izračunala, dejansko), da prve tri kilometre tečem 7 minut enga. Pol sm bla kr vesela. Pol sem se začela matrat in v nekem trenutku me je prešinilo, da matr, kako je to ena dolgočasna pot. Mislm, po cesti… kje so listki pa Rožniček pa Tivolček… pol sm zanalizirala zadevo in ta občutek in prišla do zaključka, da je tak zato, ker se bližam službi (ker je moja služba ob poti). Pol sm pa to hitro pozabila, ker sem se morala posvetit furanju safra. Vedno bolj zihr sm bla, da me res lulat.

Tekla sem pa še vedno med ljudmi. Počas, zihr, pa med ljudmi . Res fajn, da jih je blo tolk. Pol na glavnem ovinku, ko se utrujen človek bliža polovici poti, sm bla kr zadovolna. Tko, ne vem, kr fajn mi je blo. Matrala sm se, ampak brez pritoževanja. Sam res me je lulat, tam sta bli dve zeleni kanti za zapret se not pa to, ampak sm preveč škrtarila s cajtom, da bi se ustavila pa šla lulat. Tok sm bla zadovolna, da sm kalkulirala Lulat, ne lulat. In tekla naprej.

Po uni lepi cesti, kjer so mi lansko leto spustil avte pred nos, sm si že ogledovala grmovje in gruntala kako bi zgledal, če bi jst tko, recimo, kokr, mogoče, mal počepnila. Sm ugotovila, da si ne želim met edine fotke s tega teka v počepu ob cesti. In sm pač, kaj sm pa mogla, tekla dalje.

Parkrat se mi je mal ustavilo, sm… ehm… hehe, no, upočasnila tempo in si zadala, da se bom zadnja dva kilometra stegnila in crknila (ok, eno in isto). Da bom mal pritisnila, stisnila še kak gram moči iz sebe in da bom zadnja dva kilometra stisnila na 7 minut enga. Tam na osmem kilometru sm mela (dejansko sm non stop gledala na uro, to pa mam od tega, če si jo dam gor, ratam uroman) eno uro pa 3 minute in sm rekla, ok, če dam 3 plus 14 skupi dobim 17, kar je kr boljš kot lansko leto (težki matematični izračuni, ki sem jih med tekom izvajala brez problemov dokazujejo, da sm bla mentalno čist neoporečna, tkorekoč sveža). Pol sm pa, ne vem… tekla pač, bla mal zmatrana in na unem tačudovitem ovinku zadnjih 500 metrov, ko sm vidla množico gledalcev (množico, joj, kok lepo) sm bla srečna in sm slišala Meto kako se dere Maša, in na srečo se mi noge niso zapletle in nisem zletela po tleh in sm prišla v cilj pri 1:16 pa še mal in to je blo grozn fajn in sploh sm bla grozn zadovolna . In sploh se mi ni mudil it lulat.

Pol me je razveselil moj petrček, pa oči me je ful pohvalu, pa Meta, in jst sm bla res čist zadovolna.  Mal me je zeblo, tut med potjo, ko je zapihal (drek, pa lih v prsa, vam povem, to mi je vzel zihr 2 sekundi!), zato smo šli hit domov… na banano, mandarino, moj jabolčni sok, čokolado pa kavico. Prava tekaška malca, anede.

Za konec lahko povem tole: zlo sm zadovolna. Čist res .

[Show as slideshow]

P.S. In toplo močno čestitam Meti, ki je razturala, kar sm itak vedla, ampak da bo tko dobra pa nism vedla. Mislm, halo, 49 minut?

Sobota pred mojim drugim nastopom na 10,5 km na LM. Sej je bla dost običajna. Zjutri smo šli v mesto dvignit mojo štartno številko, pol sm pospravljala, bolj mal jedla. Mark me je prašu, če jem nizko vlakninsko hrano, da ne bom mela driske med tekom. Sva pol ugotovila, da to je bolj za une, ki grejo na daljšo pot. Pol sm pojedla en velik lonc kisle repe s fižolom pa bučnim oljem (kok je to dobr, a ni?). Proti večeru sva šla s Petrčkom mal v mesto. Na kostanj pa na rahli (al kakšen že) gozdiček. Lih prav za en dan pred tekom.

Peter je že drugič zavohal, da nism v filingu za kupovat supergaste čevle in me je hotu pelat kupit kaj druzga kot supergaste čevle in pol je kot kakšen kralj reku, da mam sam še eno možnost, ker če bom še enkrat odklonila njegovo ponudbo, da mi bo zbrisu možnost. Jst sm mu rekla, da naj neha sanjat in sm naprej jedla svoj kostanj. Grem stavt, da me bo naslednjič hotu odvlečt v štacuno kupovat supergaste čevle točno takrat, ko bo vedu, da mam strgane štumfe. Pol sva šla mal gledat obleke, kaj vse bi jst mela,povedu mi je kako ta svetovna finančna kriza razturava celo verigo, ker recimo jst ne bom kupila unga plaščka v benetonu, ker nimam dnarja, proizvajalc pa štacuna ne bosta dobila dnarja od mene, bosta propadla in pol ne bojo več rabil programske opreme in bo propadu še peter. In jst sm rekla, da res nočm pomagat komu propast, zato bi blo nujno, da si grem un plašček še enkrat mal bolj od bliz ogledat. Peter je reku, da naj ga neham srat, ker nimava dnarja. Ne razumem kaj me pol izobražuje.

Občutki tega večernega špancira po lublani so bli skor mal zimski. Ni blo mrzlo, ampak tko, mal je dišal po zimskem ozračju, ta tema pa lučke pa tko. Luštn.

Pa novo nagradno uganko mam za vas, da boste vedl, kako intenzivno si želim, da bi svoj prosti čas, ki ga zabijate na tem mojem dnevniku, kar najbolj kakovostno izkoristili. Nagrade (kot ponavadi) ne morem obljubit, ker sem kar se tega tiče čist brez inspiracije, zato naj vam bo nagrada to, da se boste kej lepga naučili .

In nagradno vprašanje visoke kakovosti se glasi: Čigava glava je tole?

………………………………………….

DOPOLNILO:

Tejka je pravilno ugotovila, da ta črna glava spada k Petelinu.

………………………………………….

Bravo torej Tejka! Škoda, k ni nagrade, a ne? Ampak za nagrado si lahko vsi poguglate vse sorta informacij o temule petelinčku. To je pa tut neki!

Tkolele bom mela. Polžja sekcija TF, zvesta članica.

……………………………………………

Pudabla puvedat, da zdej svojih želv sploh ne znam več klicat po imenu, ker stalno mešam Tapka, Tapko, Fehta, Fehtar. Tapko je postal Fehta, Fehta je postala Tapka, Tapko ni Fehtar in Fehtar sploh nikol nobenmu ne rečem, razen kadar ful močno razmišljam zraven in se pripravljam, da ga bom poklicala po imenu. Vglavnem, cel šmorn, zdej, ko smo skor zihr, da je ona Tapka in on Fehtar.

Drugač se pa tabolana žvau čist dobro počuti, nič ne hrope in še vedno vse požre uni, ki ni bolana, kokrkol ji je že ime. Al mu je ime. Al kako že…

Dons je pa izredno nujno, da končno nabavim neki listnate zelenjave, ker me bosta pujsa sicer odrla, če jima še enkrat pred nos ponižno pomolim papriko pa korenje, ker sta rekla, da sicer supr, da dobita kdaj tut papriko pa korenje mal večkrat, ampak da še enkrat pa bolš da se ne zgodi. Sta rekla, da sm slaba mama, prasca mala.

In ko sm oni dan gledala moje štiri žvali, ki so pofilane ob steni ena zraven druge in med sabo tko različne (en par pujsov in drug par želv), sm si rekla: Kok hecn, da mate vsi istega zdravnika.

Sm se nasmehnila in pol sm rekla: Še dobr.

To, da je dons petek, se mi zdi naravnost čudovito. Včeri je bil tak tmurn dan. Še moj taksist je tko reku: Danes je tak tmuren dan, je reku, ko je utrujeno zrl na cesto. Moj taksist pa zato, ker sem se z njim peljala že dvakrat v dveh dneh in prvič je ugotovil, da želva ni za v golaž, drugič (včeri) sva mela pa dost globoke debate, recimo tut o tem, kako fascinantno je, da znajo ljudje zgradit take ogromne bajte (to sm jst ugotovila, ko sva bulila v eno novogradnjo, po kateri so plezal delavci, ampak se njemu sicer ni zdel fascinantno, verjetno je že kdaj kej zidal), pa kako so naši predniki pred tisočletji zajebal, k niso že vsega zgradil pa nardil, da bi mi pravzaprav samo še užival. To se je pa on spomnu . Res globoka debata je bla, na včerajšnji tmurn dan.

Peljal me je pa na ponovni kontrolni pregled h mojmu ginkeljnu, ker je pač že 6 mescev minilo in sm se naročila in šla to opravit. Zdej pa… čakam na izvide. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo - da sm na tele pape hodila kot za hec, zdej sem mentalno onesnažena in me bo vsakič stiskal, ko bom čakala na rezultate. No, sem tak racionalni optimist, kar pomeni, da kadar me ne jebe pesimizem, si dam duška s parimi sekundami optimizma. Ob večerih se pesimizem najhuj razraste, takrat bi blo ljudem treba prepovedat razmišljat, ker pomoje ni zastonj strah pred temo ratu kot ena od vodilnih nitk grozljivk. Takrat eni rabjo držat ročico od Hajderja, drugi beremo, tretji… Vglavnem, kar sm hotla povedat je to, da je zato tok bolj fino zvečer brat in tut zato zvečer lepo preberem neki listov zadnjega človeka in pol se tko lepo odklopim, da se sploh ne spomnim kako sem naprimer ugasnila lučko, kaj se je dogajal z Bučko, kdaj se peter priplazi v postlo. No, dons zjutri sm mela en meglen spomin telefonskega cinglanja in da je neki peter pršu in neki šaru okol mojga telefona in to sm potem povezala v smiselno celoto in smatram, da je šlo nekak tkole: brala sm in brala tega jetija, zadnjega človeka (sej kr gre), nakar sm v psihofizični polprisebnosti potegnila kabl od lučke iz stene in pozabila vključit filanje telefona. Naprej logično smatram, da je moj telefon začutil stisko in ga je začel dušit in je pojamru, nakar je peter pršu v sobo in reveža odrešil muk in tko jst mislm, da je blo. V resnic ne vem, ampak zdi se mi logično. Kar sm hotla povedat je to, da kadar berem v postli pol tko fajn zaspim, da težko kej vem kaj se dogaja okol.

Še najbolj sm pa hotla povedat, da pač upam, da bo izvid v redu in ne bom več pahnjena v lavo našga kliničnega sistema, čeprav itak vem, da je to zame dobr in da so tam zato, ker bi mi pomagal, ampak ko se vsaj človk ne bi počutil kot en moronček tam not. Včeri, ko sm čakala v tisti privat bajti s privat dohtarji in privat sestrami in kjer je vse tko malenkost brez sistema pa mal zmeden, sm rekla da jebenti, raj mam, da ni sistema pa so vsi zmedeni pa ipak prijazni, kokr tam v taveliki bajti, kjer je sistem u nulo kao spedenan ampak, če ga ne poznaš in kot padalc uletiš not s kakim vprašanjem preveč (al pa če slučajno predrzno potrkaš na kaka vrata), si ga najeb…, ker tm pa res nimajo cajta zate, morončka. No, kokrkol…

Še najbolj boste pa verjetno rekl, da mi telefon nekolk preveč kroji življenje, a ne? Pa da so moje misli dons mal preveč inkontinenčne, torej mi nekontrolirano uhajajo.

Vglavnem, dons si Tapka obeta prav poseben tretma, dobila bo prvi špiko od mene in jst bom dobila prvo izkušnjo špikanja in nism zihr kok se tega veselim, v bistvu sm zlo zihr, da se tega ne veselim.

Drugač se pa kr veselim.

… ima pljučnico in bo vsake dva dni od mene dobila pik pik. Skor zihr naj bi bla punca, in s tem dejstvom sm se bla pripravljena spopast, ker se mi je že neki časa dozdeval, da je ona punca on pa fant. Vglavnem, vprašanje kako se bo Peter pokazu kot pomagač pri špikanju antibiotika, ker mi jo bo moral držat pa ji dat nogice not, da ne bo brcala medtem ko bom jst špikala. Peter namreč noče pomagat niti pri striženju nohtov, kar je itak čist mem, sam tle se pa jst neham hecat pa bit razumevajoča, ker s pljučnico se pa nau noben hecu pa afne guncu. Niti moj mož.

Sedemkrat bo treba torej dat injekcijo, tega nism še nikol, ampak zgledal je dost simpl, tko da se ne bomo sekiral. Če je treba je treba, kaj čm zdej. Je bla pa tok pridna v transporterčku, pa boga. Ampak če sm od zuni dala dlan na steno in je šla pol na uno mesto, ki je sevalo mojo dlančno toploto, se je fuuul umirila.To se mi je zdel prav zanimivo.

Tadrug taksist je pa reku, da je lepa in da je on tut mel eno pa mu je padla z balkona. Še dobr, da nimamo balkona.

……………………………………….