To, da je dons petek, se mi zdi naravnost čudovito. Včeri je bil tak tmurn dan. Še moj taksist je tko reku: Danes je tak tmuren dan, je reku, ko je utrujeno zrl na cesto. Moj taksist pa zato, ker sem se z njim peljala že dvakrat v dveh dneh in prvič je ugotovil, da želva ni za v golaž, drugič (včeri) sva mela pa dost globoke debate, recimo tut o tem, kako fascinantno je, da znajo ljudje zgradit take ogromne bajte (to sm jst ugotovila, ko sva bulila v eno novogradnjo, po kateri so plezal delavci, ampak se njemu sicer ni zdel fascinantno, verjetno je že kdaj kej zidal), pa kako so naši predniki pred tisočletji zajebal, k niso že vsega zgradil pa nardil, da bi mi pravzaprav samo še užival. To se je pa on spomnu 
. Res globoka debata je bla, na včerajšnji tmurn dan.
Peljal me je pa na ponovni kontrolni pregled h mojmu ginkeljnu, ker je pač že 6 mescev minilo in sm se naročila in šla to opravit. Zdej pa… čakam na izvide. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo - da sm na tele pape hodila kot za hec, zdej sem mentalno onesnažena in me bo vsakič stiskal, ko bom čakala na rezultate. No, sem tak racionalni optimist, kar pomeni, da kadar me ne jebe pesimizem, si dam duška s parimi sekundami optimizma. Ob večerih se pesimizem najhuj razraste, takrat bi blo ljudem treba prepovedat razmišljat, ker pomoje ni zastonj strah pred temo ratu kot ena od vodilnih nitk grozljivk. Takrat eni rabjo držat ročico od Hajderja, drugi beremo, tretji… Vglavnem, kar sm hotla povedat je to, da je zato tok bolj fino zvečer brat in tut zato zvečer lepo preberem neki listov zadnjega človeka in pol se tko lepo odklopim, da se sploh ne spomnim kako sem naprimer ugasnila lučko, kaj se je dogajal z Bučko, kdaj se peter priplazi v postlo. No, dons zjutri sm mela en meglen spomin telefonskega cinglanja in da je neki peter pršu in neki šaru okol mojga telefona in to sm potem povezala v smiselno celoto in smatram, da je šlo nekak tkole: brala sm in brala tega jetija, zadnjega človeka (sej kr gre), nakar sm v psihofizični polprisebnosti potegnila kabl od lučke iz stene in pozabila vključit filanje telefona. Naprej logično smatram, da je moj telefon začutil stisko in ga je začel dušit in je pojamru, nakar je peter pršu v sobo in reveža odrešil muk in tko jst mislm, da je blo. V resnic ne vem, ampak zdi se mi logično. Kar sm hotla povedat je to, da kadar berem v postli pol tko fajn zaspim, da težko kej vem kaj se dogaja okol.
Še najbolj sm pa hotla povedat, da pač upam, da bo izvid v redu in ne bom več pahnjena v lavo našga kliničnega sistema, čeprav itak vem, da je to zame dobr in da so tam zato, ker bi mi pomagal, ampak ko se vsaj človk ne bi počutil kot en moronček tam not. Včeri, ko sm čakala v tisti privat bajti s privat dohtarji in privat sestrami in kjer je vse tko malenkost brez sistema pa mal zmeden, sm rekla da jebenti, raj mam, da ni sistema pa so vsi zmedeni pa ipak prijazni, kokr tam v taveliki bajti, kjer je sistem u nulo kao spedenan ampak, če ga ne poznaš in kot padalc uletiš not s kakim vprašanjem preveč (al pa če slučajno predrzno potrkaš na kaka vrata), si ga najeb…, ker tm pa res nimajo cajta zate, morončka. No, kokrkol…
Še najbolj boste pa verjetno rekl, da mi telefon nekolk preveč kroji življenje, a ne? Pa da so moje misli dons mal preveč inkontinenčne, torej mi nekontrolirano uhajajo.
Vglavnem, dons si Tapka obeta prav poseben tretma, dobila bo prvi špiko od mene in jst bom dobila prvo izkušnjo špikanja in nism zihr kok se tega veselim, v bistvu sm zlo zihr, da se tega ne veselim.
Drugač se pa kr veselim.
