dnevnik

Ena taka tigrasta, slepa, je ždela sred titove zjutri, v najhujšem prometu. Živa, pa ne bi bla več dolgo. Peter je ustavil avto, jst skočim vn in jo grem probat ujet. Se me je bala, šla na cesto, avti so ustavljali. Na srečo na tem pasu v tistem trenutku ni blo gužve. Se spraviva čez 4 pasove in pol mene zagrabi gruntanje. Fak. Očitno je neki narobe z njo. Očitno je, da je ne morm kr tko ujet, ker je bla čist blizu titove in bi mi komot skočila nazaj na cesto. Očitno je, da nimam za kruh, ona pa rabi pomoč. Jeba, jst pa tko nemačja. Kličem gmajnice, zasedeno, jih ne dobim. Pokličem policijo, ja, bojo oni uredil, poklical pristojne. Čakam pa ne vem kaj bi, da je ne bi splašila pod avto. Fak. Upam, da je ne bo povozil kak kolesar, ker je bla stisnjena na robu kolesarske. Šibajo mim. Hodijo mim. Noben se ne sekira, kaj bi se, sej se niso tut, ko je reva popolnoma živa in dihajoča sedela sred ceste.

In pol s kolesom prileti ena punca, zagleda mačka, skoči s kolesa, se približa muci in jo prime, ujame. Kok se mi je kamen odvalil s srca. Za začetek. Gromozanska hvala tejle punci, ampak res. Mi je še povedala kako naj jo držim, da mi ne uide. Muca pa tko mirna, prijazna…

Kličem taxi, šibam z njo na kliniko. Na šalterju rečem, muca nujno rabi pomoč, sm jo našla na sred dunajske, zgleda da jo je avto zbil. En stoji zraven pa praša, če pol ta mačka ni moja. Ne, ni moja. Nardi korak nazaj, pa mi dobronamerno pove, da morm ful pazit, ker majo mački ful mikrosporije in da naj se pregledujem. Ja, se bom, a prav, ampak če rabi pomoč jo pač rabi, kaj naj zdej? Mislm, a maš kak predlog? Najgrš se mi zdi, ko ljudje ne pomagajo mucam na cesti zato, ker mačke pa prenašajo tok bolezni, da lih da ne crkneš, ko se kake dotakneš. Fak, a ne. Nč ne rečem, pazit je že treba, ampak ne pomagat? Pa kako greš lahko kr mim???

Muca je slepa. Dehidrirana, koža je ostala tko, kot si jo prijel. Grozovito prijazna, odrasla muca, po katero so baje Gmajnice že prišle. Verjetno ena unih… unih… mačk, ki pač so, ker mačke pač kr so. Ki smo jih itak vajeni, da ležijo po cestah in brskajo po smeteh in se vlačijo okol. Daleč od unih lepih, salonskih mačk, s cingeljni okol vratu pa mašnicami pa povštrčki pa dekcami. Ena obička, rjava tigrasta muca. Slepa in neverjetno prijazna. A jo bo kdo posvojil? Mhm, verjetno se že tepejo zanjo.

Men je tko hudo, tko hudo. Ampak jst je ne morem posvojit. Bučka bi nardila celga vraga, ne, ne nardila, delala bi celga vraga. Bučka je popolnoma nekompatibilna z mački. No, naj bi bla. Do vseh je še bla. Mogoče do tele ne bi bla. Ampak a je prav, da sam mal probam? Kaj pa, če res ne bi šlo? Kaj pa pol??

Jst ne vem. A ni hudo, da so muce tko manjvredne? Da smo kr navajeni, da pač kr tam so, po cestah pa po smetnjakih pa fuj, te mački, pazi se jih. Tko mal so vredne te živalce, tuki okol nas.

Čist krasna rjava tigrica, prijazna in potrpežljiva, sred ceste, pa noben se ne sekira. A si predstavljamo stisko slepe živalce tam nekje zuni? A sploh razumemo, da stiska obstaja?

Joj, kok sm žalostna.