dnevnik

Je blo tko, da sm se po kosilu, kavi, bučkanju, želvanju, pujsanju, pospravljanju… in tko naprej, vsedla za računalnik, da bi napisala dnevnik. Kako tut ta vikend nisem rešila sveta, kako v bistvu nism kej dost velik pametnega počela… pa tko. Sm si rekla evo, ko boš napisala pa vse fotke nalimala pa vse to pa un, bo pa že tema, pol se greš pa lahko umit pa v pižamo pa čakat jutro. Pa sm rekla bom prej še mal na par blogov skočila, da mine cajt (res razburljivo, kajne). Prvi je bil bobrov, neki o hladnem teku al kako že… in začnem brat in se mi zdi, da nisem niti do konca uspela prebrat. Kot da bi me en izstrelil, kot da bi cel dan sam planirala, kako bom pa jst dons tekla. Sm dvignila rit, šla do omare, zbrskala tekaške cunje, hop v superge in … sm že šla. Samo ene učke so me tko izbuljeno spremljale in obetale neki nevšečnega. Al bo bučka sam žalostna al bo pa žalostna pa še ihtava in bo kej sesula, nič od tega mi ni všeč. Sm se takoj vrnila, vpregla to srednje veliko goro kocin in sva odmahedrali. Ona v varstvo, jst v tek.

Mrzlo je blo, pihal je, nisem bla preveč oblečena, ampak je blo fajn. Bedra sm mela potem sicer nekam rožnata, ampak še vedno jih mam, clo v enakem obsegu, tko da - kdo se prtožuje (razen obsega je vse kul). Nisem se tut nič raztegvala vmes, sm sam oddrdrala svoje pa še prav luštn je blo. In sm zlo zadovolna, da nisem obsedela na riti, ampak sm spet mal vžgala tut tole tekaško mašinco. Buhlončki bobr, tale tvoj zapis mi je zgleda z macolo rahlo potrkal na vest in me zbudil iz lenobe! Tvoj zadnji stavek je legendarn. Ful sm zadovolna, še znam tečt .

Jutr pa pump.