dnevnik

Še neki dni je ostalo za mirovanje, dons je zadnji dan v letu, al kako. Sej bi napisala tkole… Na novega leta dan smo šli z Ušeskom… ampak ne vem, kva je to za en dan Novega leta dan, a je to en dan prej al pol, kokrkol, kar hočem povedat je to, da smo šli dons zjutri z Ušeskom k veterinarju, ker če gre kej kdaj narobe, pol je res najboljš, da gre za kak praznik al pa kej tazga. Čeprav dons je blo v bistvu še idealno, ker je zadnji dan, ko naši veti še normalno delajo, kje dobit prvo pomoč za pujska čez nov let pa še nism pogruntala. Nazadnje, ko sm z Gubčkom letala k enmu od dežurnih, je Gubčka obtožil, da ma psevdovagino in revež je zgubil posvojiteljico, ker baje take lukne tale dežurni vet še ni vidu in una posvojiteljica se je valda usrala in jst sm dubla še enga pujsa za še par mescev do oddaje v končni dom in Gubček je pravzaprav takrat dobil ime.

No, kokrkol. Pustmo vete, glavn, da nam je ušesek za nov let podaril še neki skrbi pa minus 30 eurov.

Ušesek ma bolan uček, na srečo sm mu že včeri dala antibiotik pa je dons že bistveno boljš, ampak smo dobil svežo dozo zdravil in navodila. 4 tedne ga bomo matral, revčka mojga. Mogoče se je kej zabil v uč, vglavnem, ma ulkus, kar boli. Bogi Ušesek.

Drugač sm pa pekla piškote pa svojo drugo potico v življenju. Moja druga potica v življenju je ratala supr, tko kot mora, a ne. Mora bit zlo nafilana, debela, pa čudn mora zgledat, pa je taprava. Moja je spet taprava. Bučka mi je, jasno, spet pomagala pri peki, njej so vsi izdelki dost dobri, da se jih pomatra pojest. Ker je pri očetu doma čez noč (ko je bla v varstvu) s smrekce mojstrsko pojedla čokoladne banane, so bli piškoti brez čokolade (ki so bli povrh tega še celo legalno pridobljeni) pravi balzam za njen prebavni trakt (ki ji že zlo dolg blazno supr služi, morm povedat in trkam trk trk trk).

Doma ns je obiskal tut Dedek mraz. Mam nov povšter, ker je Dedek mraz slišu, da me vrat boli, pa Dedek mraz je reku, da rada kuham pa mi je prnesu tut eno ful dobro knjigo o azijski kuhi pa je slišu tut, da me dostkrat zebe, pa mi je stisnu še en šal pod smrekco . Zgleda sm bla zlo pridna letos.

Dons pa novoletne karaoke!

Oh.

Ah.

Tole bi pa lahko počela vsak teden, zlahka. Sam enga dost močnega financerja bi rabila.  Pa bi tole komot počela vsak teden, nič mi ne bi blo hudo…

Tok je blo lepo, da sm od vzhičenja skor zacmizdrila. Ampak pejva lepo po vrsti.

Jutranji odhod nama je uspel solidno dobro, zamude sva mela samo pol ure. Kar se tega tiče je blo ugodno zihr to, da sva Bučko dala že zvečer v varstvo in potem zjutri ni blo treba še nje rihtat. Ampak tega ne gre prevečkrat prakticirat, ker je brez Bučke stanovanje čist čudno. No, kokrkol, ratal nama je torej it ob pol sedmih. Navigacija je zalaufala, kdo bi si mislu, da dandanašnji telefoni delajo vse sorta reči, poleg tistga kar naj bi telefon delal. Da majo navigacijo, naprimer. Nalimaš ga na sred šajbe in vozi. Zavijte levo, držite se desne, vozite 354 kilometrov. Majka. Navigatorka naju je pripeljala direkt do parking hiše. In od tam sva mela dve minuti do Scale, pravzaprav sva se znašla pred Scalo kokr dva bebčka Ooo, a tole je že Scala?

Res, od zunaj tko dost neugledna, nč posebnega. Ampak zihr je not tko… tko… kokr si predstavljam, da mora bit, sm si mislila. Rdeč žamet pa zlati balkoni, pa tko. In da sva dočakala te zlate balkone, sva mela še tri urce za potikat se mal okol. Mrzlo je blo kot svina, pihal je, ampak skoz naju je mal sonček spremljal. In jst sm bla tko, mal… vedno bolj vzhičena. Še mal, še mal, pa bo Bajadera, pa ne bom hotla it več domov. Sva zafilala čas s potikanjem po štacunah, kaj pa druzga. Vsaj toplo je blo not, kupila pa nisva nič, ker si pač res ne morva privoščit več velik letos. Pa tut sploh se mi ni nakupoval?! Halo? Zgodil se je tut to, da sm božala golobčke, te zlate ptičke in to čist zastonj. Tip mi je precej nasilno uturil koruzo v dlan in čeprav sm vedla kam to pelje (davaj pare) si potem, ko je priletel prvi lahkotni in nežni golobček na mojo roko, enostavno nism mogla pomagat, da ne bi zavajala unga imigranta, da bo kej dobil. Peter najprej ni hotu fotkat, ker mu je blo zoprn, ker je vedu, da se ne bo dobr končal, ampak jst se nism sekirala. Kaj, sej mam Petra, da me brani! Pa sm božala golobčke, ful so nežni, sm bla presenečena, res sm jih mela rada. Ko so popapal in nisva hotla več koruze, je pa tip hotu da mu dava 10 eurov. Hehe, itak. Nekje globok v torbi sm mela še en euro, pa bi mu ga tut dala, če ne bi bil tok globok v torbi, ampak njegov nasilniški nastop mi je šel pa na živce in sva se pol lepo nardila bebca in smo se mal delal kokr da se nč ne štekamo, pa sva šla. Ampak golobčki so pa pravi čudoviti lepotci. No, vglavnem, še na kavico sva šla, pol je bil pa že čas, da se grejo gospod preoblečt v taneudobne cote. Kravata pa čeveljčki pa to. Slike nimam nobene, a zakaj, ja zato, ker…

Se Peter preobleče, greva v Scalo. Not je tut tko dost po domač, vse bolj mejhno, taki ozki hodnički, spominja na našo bajto. Prideva v dvorano, pa men mal zablokira. Še od otroških dni mi je ostal tist vzhičenjaški občutek, ko ratam rdeča v lička pa mal se mi solzice naberejo… in prideva tja not in evogana, tist občutek, rdeč žamet, zlate lože, visoka je Scala, kr velika…srce mi je razbiju. Bolj kot ponavad. Sej, če bi šla kr tko na izlet tja, se ne bi tok sekirala, ampak ker sm vedla, kaj še pride… oooohhhh…

Zdej pride trenutek, ko lahko razložim, zakaj nimam nobenih fotk od Scale znotri. No, zato. Ker pač povsod piše, da se ne sme fotografirat in tko, kokr sm Petru uturila kravato pa rekelc, ker pač piše, da morjo džentlmeni to met gor in ker sva bla prvič in ker me je skrbel, da naju naujo not spustil, ker bi me to enostavno tok skrbel, da ne bi mogla uživat… no, zato nism hotla, da peter vzame telefon s sabo na predstavo. Nism hotla, ker bi ga jst morala met v torbici, jst pa tega nikol nimam, ker mi je zoprno, no, zato. Mi ni treba praut, a ne, da sva bla tkorekoč edina, ki nisva fotkala. Midva, pa uni stari pizdeki v pelcih, k grejo v Scalo itak vsak mesec tut niso. Vsi drugi so fotkal, s fleši, brez, nima veze. Še med predstavo so fotkal, ja kej tazga… Ena baba si je še med baletom s telefonom svetila in brala vsebino… Res, jst se al preveč sekiram, al pa mi je vse skupi tok mistično in tok cenim, da je pol tko kot je. No, vglavnem, zato ni fotk, ampak sej glavn, da sm jst to v živo vidla.

No, tkole midva sediva v Scali, gledava okol, ugotavljava, da je bla tut kravata pa rekelc pretirana poteza in peter se huduje, da zakaj ni smel telefona s sabo vzet in jst naju prepričujem, da je tko čist v redu, ker glavn, da mam jst vse te vtise stisnjene v svoji glavi. Vse je blo polno, še dobr, da sva dobila karte (sej ni blo simpl, brez petrovega računalniškega znanja bi bla težka), vsi balkoni, razen kraljeve lože, so bli polni. Ah.

Potem se pa prostor zatemni, pride dirigent, pa se začne.

Pravljica. Men spet kocine pokonc, v lica sm čist žarela, pulz mi je pa šopal na 160 zihr. Tko kot pri vsaki solaži, ko me vedno tko skrbi, a bo vse dobr, a bo padu, padla, a bo lepo, a bo hudo…Ona, Nikiya, je bla tkooo lepa… Kokr en perešček, božanska. On, Solor, je bil fantastičen, čudovit, graciozen. Pa zlati človek je bil tko kot mora bit, na žalost pa Gamzati ni bla dobra, še petru je ratal videt, da ni dobr, ampak sta Nikiya pa Solor odtehtala. Na splošno je moja pariška izvedba Bajadere boljša, ampak ni pa v živo v Scali… Tut mal drugačna je bla koreografija, kokr sm vajena, ampak sej ni važn, tele Nikiye kr ne morm pozabit, tko je bla lepa, kot ena snežinka. Muzika je pa tut tko božanska, da bi človk kr umrl. Vprašte petra, tko mu je bla lepa, da je kr oči vmes mal zaprl. Je reku, da ga je muzka odnesla, jst pa pravm, da je zaspal, kot vedno. Pa sej ni važn, glavn, da ni smrču .

Po dveh urah pa pol, ko je nesrečna ljubezen sesula zlobni svet in sta Nikiya pa Solor ostala sama med razbitinami in med oblaki, in ko se je polegel divji aplavz in vsi bravo, brava, bravi, sva pa prišla ven in zunaj je blo milijon lučk in snežilo je in snežinke so ble tko lepe kokr Nikiya in jst sm rekla, da to pa sam zame sneži in pol sm bla tko srečna, da bi lahko kr letela.

Ja, res bi komot vsak teden gledala kej tko lepga.

Oh.

Ah.

[Show as slideshow]

Kuharija

Z Bučko sva se lotili mešanja sadja z mesom in sicer sva tokrat suhe češplje zmešali s svinjino, po receptu (seveda), k sm ga ujela na travel kanalu. Blo je… mmmmmm… Ja, blo je mmmmmm. Not gre še feferon, ingver, sojina omaka, čili, rjav sladkor pa česen. Zraven pa riž.

Bučka…

… mora v tem mrazu nujno nosit bundo. In tega hudiča oblečt je blazno zabavna igrca. 

V mestu je pa mrzlo pa lepo. In niti ena petarda ni počla v času, ko sva pohajala okol.

Drugač pa nč. Dons sva probala Petru revežu kr v leklerku kupit kako srajco, ker ipak rab srajco za v Scalo.  Na konc une za 5 eurov niso mel več v pravi velikosti, pa sva rekla klinc, kr una bo dobra, k je že v omari. Jutr bo treba pa mal prah spucat z reklca. Pa probat, če gre gor. To je res najboljš počet en dan pred odhodom, seveda. Kdo ve kje ma čevle… To bo ene sitnobe jutr, že vidm .

Ful se veselim!

V nedeljo greva namreč v Scalo. Če še ne veste.

… ko sm že mal pozabila na hude službene (za)gate,
… ko jutranja kavica najbolj diši,
… ko je naša smrekca najlepša,
… ko smo spet gledal Mama mia,
… ko mamo časa v neskončnost, se zdi,
… ko sva nakupila kavo za na pot v Milano in nazaj,
… ko se veselim, da bom kmalu pekla in bo dišalo po piškotkih,
… ko je v lublani najlepš,
… ko je zunaj mrzlo in doma toplo in diši po metinem čaju,
… ko grozno rada kuham in razvajam svojga največjega lupčka,
… ko se z bučko lovimo za oblačit bundo,
… ko skoz plešem in pojem,
… ko sem pridna, okrogla in zadovolna.

Ta nove naloge pr pumpu so bolj zabavne za noge, vsaj za moje. Res jim je žur, nogam, tko fajn jih šejka med telovadbo, čist po ritmu, no, OK, mal hitrej. OK, no, bistveno hitrej. OK, sej niti ne po ritmu, ampak kr tko mal. Glavn, da jih šejka. In noge tut mal čutim dons, kar se mi zdi supr. Za druge vaje pa zdej ne vem kaj bi. Sej se matram, na konc vsake vaje mi vse poka po šivih pa jezik vn tiščim, ampak na splošno sm pa pod vtisom, da bi se lohk bolj matrala. Zdej pa ne vem kaj bi. Recimo, ko sm bla v soboto in smo mel prvič ene nove vaje, sm se ful matrala pa švicala, včeri sm te vse iste vaje delala z enakimi kvihti bistveno (no, ajde, da naumo pretiraval, mogoče ne lih bistveno…) lažje. In nism nč zašvicala . Naprezam se kokr prezelj, proti koncu komada me že vse peče, ampak splošen vtis pa… Pa tut utrujena sm pol, sam… Ne vem, no, mal sm zmedena. Rada bi, da bi dobr delala pa pametno, sam ne vem kaj je pametno. A še mal počakam s takimi obtežbami, a mal povečam (sej ene vaje dejansko povečam, za tricepse naprimer), al kaj.

A razumete te globoke dileme?

Drgač je pa supr, sam na žalost je konc za ta teden, bom šla lohk šele v pondelk spet. Namest pumpanja bom jedla, če to ni hudič…

P.S. Ah, nč, jst si bom kr še eno kilco gor uturila, pa stvar rešena.

Pred spanjem sem slišala, da je bil včeri prvi zimski dan. In zato sm si pol rekla Ja sej, ja sej, zato pa je blo tko fajn.

Sej je blo res fajn tale vikend. Ne samo, da sva v soboto kupila eno zlo zlo lepo pa dišečo smrekco, ampak mi je uspel tut petra odvlečt na pump s sabo . To je blo pa hecn. Nekam rdečeličen je bil po telovadbi, pa neki je mel probleme s koordinacijo pa včasih me je mal tko pogledu kokr Kam si me to pelala, baba. Tak, zadovoljen je deloval, hehe. Smo mel predstavitev druge vaje, pa morm rečt, da sm se kr namatrala v noge. Ampak zato pa bom dons na pumpu že vse naloge znala narest, ha. Spoznala sem tut Ano, ki mi je v enem od komentarjev priznala, da je ona tut rada kazala mišice (živjo, Ana!) in to sm bla zlo vesela. Peter je bil navdušen, on bi še ful hodu, sam sej štekam, da dons reees ne more spet it, ker je mel včeri fuzbal, pa jutr ma večerjo pa v sredo kdo ve kaj.

Smrekco sm se odločila postavljat v nedeljo čez dan, pa naju je peter ves vzhičen povabu na en manjši izletek, izkoristit lep dan. Idej itak nikol nimava, ampak lih zato sm kupila knjigo o pravljičnih izletih in tko smo nedeljsko urco al pa dve preživel okol izvira Ljubljanice. Bučka je bla neverjetno poskočna, navdušena in čist mlada, za kar pa dons plačuje. Revo tko vse boli, da je kr mal bolj siva ratala. To se mi tko smil, piška mala, tok veselja ma v sebi, pa tko hudo plačuje svojo mlado dušo. Ampak videt njeno otroško veselje je neprecenljivo in lih zarad tega njenga optimizma je še vedno tko mlada v dušici in bo zato še doooolg z nami. A ne, Bučkica?

Vglavnem, blo je še mal sončka, res je bil lep dan. Najlepša je bla pa Bučka.

Potem sem se pa doma vrgla v delanje smrekce. Letos sva dobila (no, kupila) eno res lepo. Mislm, da je najlepša do zdej. Sm se z Bučko dogovorila, da bo taka tut ostala, sicer je pa tritočkovno privezana pod strop, tko da čist simpl se je tut ne da sklestit. Bi blo pa škoda, če bi razbila moje unikatne lepe kuglce.

Sem pa nardila tut nakupovalni seznam za letošnjo peko piškotkov. Človk bi reku, da me je ujel novoletni špirit. Kar je res fajn, se veselim. In blazno se veselim piškotkov, Bučka pa tut. Poleg moje tradicionalne potice (khm khm) bojo na sporedu tut limonini srčki, vaniljevi rogljički, medeni rogljički pa piškoti tete Olge . Te zadnji me še najbolj zanimajo.

Vglavnem, še par dni.

Zdej vam bom pa neki povedala. Včeri zvečer sem bla zgleda tkoooo hin, da sm nardila neki, česar nisem v vseh osmih letih, odkar… No, pa pejmo po vrsti.

Zvečer sem šla na atak, direkt po službi. No, prišla sm domov, vzela culo po ustaljenem kopitu in odbrzela atakirat. Skoz sm zehala, sam uno uro na ataku sem nehala. Nakar jst pridem domov, vsa fertik, pojem tri mejhne pomaranče in beljakovine in se nežno zazibam v idejo, da bova pred spanjem skupi mal brala. Ker to se zgodi tok redko, da se veselim že ideje. Enkrat sva skupi brala pol me pa peter po hrbtu čoha, on pa bere. No, pa dejansko je bil tak plan, sam kaj, ko traja, da moj gospod mož pride od računalnika do postle. Vglavnem, jst se odkobacam v postlo, mal berem. A priiiideš? Jaaa, takoooj. Itak. Mi oči skup zlezejo, ugasnem luč in odplavam v vesolje. Nakar se zavem, da peter pride, pojoka, da ni luči in da kako bo pa zdej bral, pa jst rečem, da naj jo prižge (pod pretvezo, da sm srečna, da bo bral, v resnic se mi gre sam za čohanje po hrbtu). In ok, on bere. Jst se premetavam. Mava samo centralno luč, on je pri svojem kotu nima. Skrivam glavo v razne kotičke postle, dremam. Ob dveh, jebemuboga, sm pa rekla, da zdej pa prosm, če lohk neha brat. Ob dveh! Mi kr po glavi šumi, no. Vglavnem, ob dveh se končno ugasne luč in sm si rekla da klinc, midva ne bova več skupi brala zvečer, vsaj dokler si ne montiraš svoje lučke.

No, pol jst tkole spim do črnega jutra, pol pa alarm. Šššš, sm bla zaspana. Si s telefonom svetim po nočni omarci in iščem špegle. Iščem, iščem, ne najdem. Nč nism vidla, skupi oči tiščim, ker mi pamet pravi, da jst brez špeglov nč ne vidim. Nakar pogledam proti vratom… fak, vidim vrata, vidim kljuko, kot pr tangu ostro obrnem vrat proti ostalim predmetom v sobi … šit, jst VIDIM. Grem v dnevno, vidim pujse, Bučko, želve… in pol se zavem… po osmih letih, v vsem tem času kar nosim leče, sm si jih pozabla dat zvečer vn. In sm spala z njimi (zato sm mela dons tut zlo jasne sanje).

TOK sm bla zmatrana od ataka!

Pa še prav carsko je blo, sm skor crknila. V soboto bojo pa zamenjal vaje, tko sm se dala podučit, da na tri mesce menjavajo programe in da pol bom pa lažje padla v koordinacijo, ker bom od začetka zraven. No, ampak zmatrana sm bla pa k sam satan.

Za konc bi rada sam še povedala, da mam nov najljubši zajtrk in to je suh riž. Mislm, napihnjen riž. Pa dam zravn banano pa med in to mi je ful dobr. Daš si velko žlico tega riža v usta in zvečiš zrak pol minute, pogoltneš pa za rozino velko materijo. Ampak okus je pa fajn, posebi je fajn, ker me spominja na en čokoladni izdelek iz Zvečeva.

No, ampak čist za na konc sm vam pa pripravla obljubljen vpogled v mojo frizuro. Sam od spredi se vid, da sm mal zmatrana od ataka, uzadi se pa vid kaj je bučka. A je tko?

Joj, a me lohk prosm lepo kdo ustavi? A bi šlo, da en dan ne bi bla tok zagreta in ne bi kazala svojih bicepsov vsem naokol? Recimo kolegom v službi? Čeprav, kaj pa vem… morm priznat, da so kr lepi bicepsi, posebi mi je všeč, da sploh so. Lej, probi, a mam mišice al nimam? Tiboga tiboga. Človk bi si mislu, da bi se lohk v svojem rosnem 35em že mal zresnila. Pa kje si še vidu omikano gospo, da svoje mišičke na rokah napenja pa se šlata non stop. Zdej sm namreč (očitno) svojo obsesijo z vaganjem zamenjala s šlatanjem svojih mišic. Včasih sem stopala na vago sam, da sm šla mim. Ne bi rekla, da zato, da sm spremljala kok en kozarc cedevite prinese, ampak pač kr tehtala sm se, kr tko. Pol pride obdobje, ko se ne, zato obsesijo nadomestim s kako drugo podobno koristno rečjo, v enaki intenziteti seveda. Ampak glavn je, da s svojim početjem nobenmu ne škodujem, to pa garantirano ne. Kvečjemu vnašam dobro voljo med ljudi, kt Kekec. OK, mal me je zanesl.

Da vam raj povem kako je blo včeri na pumpu. Blo je fajn. Zdej mam najtežjo vajo uno, k delaš izpadni korak al kakšen korak že, vglavnem, prav zajeban je, da morm vmes kr mal milo gledat, če lohk počivam. V bistvu gledam, kot da bi pojedla milo, zato mi tovariš pusti, da počivam. Sam se splača delat, ker… no, če lohk kako rečem na to temo,… mam že mišice tut na nogi. Sam puvem.

Sm bla pa zmatrana. Že v službi je bla dolga, mam gomilo pa še obilico dela in sm dost pozn že prišla iz službe, vsa zmahana, nakar sm več al manj sam pobrala culo in kopito in jo mahnila na telovadbo. Skoz sm zehala, sam tam sem za eno uro nehala. Pol sm ob devetih prišla domov in doma je že Jože škarje brusu, da sm padla tkorekoč direkt pod kosilinico. Zdej nimam več bundesliga frizurce, ki mi je šla že ornk na jetra, zdej sm spet na bučko. Mislm, na zadnjem delu glave mam bučko. Mislm… kako bi zdej to povedala, da boste razumel in mojih las ne primerjal z Bučkinimi kocinami… moja naglavna bučka nima veze z mojo podmizno Bučko. A zdej štekate?

Drgač je pa Bučka čist v redu, pa ostali tut. Fehtar je nehu sopihat, ne vem zakaj je vmes sopihu, ampak ko sem ga zašpecala zdravniku od Tapke je nehu, usrane. Se je ustrašu, da bomo tut njemu injekcije dajal, mislm, tipičn dec. Počas se je tut nehu v šipo zaletavat, kremplje ma pa tok dolge, da bomo rabil enkrat večji akvarij sam na račun njegovih scissorhandov.

Nč, tole sm mela. Razen še to, da bi blazno rada kako drugo knjigo brala, ampak morm otok najprej prebrat. Ker ne morm nehat, ne morm.

Sej sploh nisem bla tak hud pridanič tale vikend. Če ne druzga sem zrihtala omaro, kar je skor gospodinjski podvig leta. In to bi zdej moral držat ene par mescev. Čeprav je bil eno uro po pospravljanju en petrov pulover že tko lepo raztegnjen čez naslonjač stola v sobi, da mi ga bi blo kr hudo it v omaro tlačit. In ga nisem, jasno. To, da bi pa vsak moral za sabo pospravljat je pa itak razumljivo. Sam ne dela.

V soboto sva jo mahnila tut na trg, gledat, če majo že smrekce. Ker me je Peter nahecu, da pol ga mogoče ne bo v Slo, pa da bo totalna gužva, pa ful bojo drage pa kaj jst vem kaj še, in sva šla pogledat. No, nimajo jih še. Pa z vsem, s čimer diham, sem se uprla nakupu tulipančkov pri naši Ani. Vse sm šokirala, posebi spremljevalca. Pol je pa tut za mano prišlo, ampak jst sm trdna, če je treba. Problem je, da velikokrat ni treba. Zato pridejo finančne krize, kot posledica.

Ta teden sem pa res planirala štirikrat aerobikatizirat, pa sem zdej v planerčku vidla, da mam za petek eno družabno aktivnost. In dvomim, da mi bo ratal do pol šestih prit tja. Že zdej mi je škoda. Prejšnji teden sem bla sam dvakrat, od srede naprej sm mela skoz neke glavobole in pol je res boljš, da počakam z vajami. Ampak ta teden pa res, vsaj trikrat. Dons mam pump. Skoz že Petra vabim, ker mislim, da bi mu blo fajn, pa ma vedno neki. Zdej si je eno nožno mišico nategnu, prau. Ta teden res boljš, da še ne gre. Prau.

Drgač pa nč. Spet sm kuhala mangov chutney včeri, pa neki pekla iz medu pa lešnikov, pa zvečer sm clo mal brala. Ne vem kaj bom s tem Otokom nardila, včeri sm mela že idejo drugo knjigo v roke vzet, sam se mi ni dal jo it v dnevno iskat. Smo bli tko lepo vsi zloženi po postli, če bi jo zapustila bi se pol nadaljnje pol ure preklala z Bučko kje bo kera mela tace. In pol sm raj eno poglavje otoka prebrala.

Še ta teden pa naslednji, pol pa Scala! Še mal.

Sploh ni švoh.

Je že čas tudi za en Letos 2008 napisat. Lansko leto je bilo… bogato. Žalostno, boleče, lepo. Polno velikih stvari. Z globokimi ranami, takimi, za celo življenje. Ki so letos že brazgotine. In letos je bilo boljše leto.

Operacija

Kako se je že začelo…? Slabo. V najbolj bolečem času, polnem vonja po bolnici, smrti, umiranju, v najhujšem krvavenju, sem se soočila z bolnico še enkrat. Samo tokrat sem bila jaz tista, ki je oblekla bolniško haljo. Pa sem nesla svojo grozo in svoj strah in svojo žalost točno tja. V odurni vonj bolnice. Tako se je začelo leto.

Če sedaj pomislim… je ta začetek pravzaprav tako strašno daleč. Moj spomin na mamo je milijonkrat bolj živ in resničen kot na tale moj začetek leta v bolnici. Vsak dan je kot včeraj in vsak dan se sešteva v mesec in v leto in vseeno je kot včeraj. To svojo operacijo pa… sem vglavnem pozabila.

Peter

Toliko se pa še spomnim tistih prvih mesecev, da vem, da mi je Peter na najino deveto obletnico dal škatlico pa prstan pa rekel, če bi se poročila z njim, čeprav bo v kavbojkah. To je bilo kak dan po tistem, ko sem izvedela za svoj izvid. Da je bil v redu. In potem se je začel ta v redu del leta. Lepo sva zakorakala skupaj, ker sva čutila, da je tako prav. Naredila nekaj načrtov, takih, življenskih. Šla spet v Francijo, se imela rada. Pa morje… in potem poroka.

Ne bi rekla, da je bila poroka kakšna življenska prelomnica, ta se je zgodila že prej. Je bila pa dobra zabava. Za nič mi ni žal, vse je šlo tako, kot sva želela. Ampak spet… tudi na poroko sem že malo pozabila. Par mesecev je stran, pa mi je že prav čudno oddaljena. Letos sem očitno začela čas dojemat popolnoma drugače.

Morje

Tudi, da smo se odločili kupiti hišo na morju je daleč. Sem se že navezala nanjo, kot da je že od nekdaj naša. Pa saj je, ampak sedaj je svobodna. In mi tudi. Sem jokala, ko sem pomislila, da so bile to mamine sanje. Kako si je želela, da bi bilo vse v redu, da ne bi bilo stalnega izsiljevanja in bojevanja s sorodniki. Da bi sebe in nas rešila tega, je bila pripravljena prodati tujcem, hišo, na katero so jo vezali tako močni spomini, kot mene. Sedaj mi je popolnoma jasno zakaj ni hotela posekati akacije, ki jo je zasadila njena mama. Sedaj mi je veliko več stvari jasnih, za katere mi je včasih žal, da se jih nisem prej potrudila razumeti.

Hišo smo odkupili in začeli na novo.

Ljudje

S človekom, ki nam je prodal svoj delež, se nismo niti pogledali. Čeprav mi je na maminem pogrebu po tem, ko je dve uri mencal, ponudil roko, je bil ob vonju denarja pripravljen na agresijo najhujše stopnje. Pa ne na tisto, ko je skoraj vrata snel s tečajev. Čeprav fizično nasilje boli, pa nič ne boli bolj kot ljudje z edino agendo… da prizadanejo. Ker se v tem zelo potrudijo in ker smo sami velikokrat preveč ranjeni, da bi bili sposobni zidu. In ne pomislimo, da ga potrebujemo, dokler nas to (spet) ne izuči. Ampak vsak me lahko prizadane tako hudo samo enkrat. Ker drugič ne bo imel več priložnosti.

Sploh je bilo letos zelo plodno, kar se tiče ljudi. Z dvema sem preživela nekaj ur skupaj, ne da bi me pogledala v oči več kot trikrat. S prvo osebo je bilo sodelovanje nujno in potrebno, z drugo pa samo napaka. Sploh ne življenska. Vem samo, da sem bila zelo presenečena in da sem se počutila kot kreten. Tudi to je prineslo tole leto. Kar je fajn, ker nameravam še dolgo živeti. In to med iskrenimi ljudmi, ki me imajo radi tudi kadar sem srečna. In v katerih bližini se počutim dobro.

Spoznala sem pa tudi nekaj lepih ljudi. In nekaj jih imam bistveno raje in nekaj jih bolj cenim in za nekatere sem si dala za to priložnost in mi ni žal. Se bom trudila, da tudi njim ne bo.

Tek

Letos sem tekla, lahko rečem, da ne ravno maratonsko, ampak zame kar pomembno. Izboljšala sem kak kilometer, trudila sem se, predvsem pa sem se navadila živeti z mislijo na tek in kaj mi nudi. Kaj si pravzaprav sama sebi nudim z njim. Navadila sem se razmišljati o teku in me misel nanj zvesto spremlja, tudi kadar kakšno obdobje sploh ne tečem. Bila sem na Radencih, kjer sem doživela sesutje sistema, pa na Ljubljancu, kjer sem žarela od veselja. In na tek rada mislim. Včasih pa rada tudi tečem .

Volja

In čeprav se je moje rokovanje z aerobiko zgodilo v bistvu precej proti koncu leta, pa sploh ne morem, da ne bi tudi tega dela vključila v tale letni zapisek. Ker sem čisto preveč navdušena in srečna, da sem jo našla, se odločila delat in se trudit. Ker sploh ne vem, kdaj sem nazadnje s takim žarom počela kakšno stvar. In sploh ne gre za kvihtanje pa skakanje do smrti. Gre za navdušenje ob spoznanju. Ker sem ugotovila, da vendarle imam voljo, da znam, če hočem. Mogoče se komu zdi smešno, meni pa je to ena velika zmaga.

In letos jih je bilo nekaj.

In če sem lanski zapis končala s tem, da tako, kot je bilo v 2007 ne more več biti, s tem ne morem zaključiti tega zapisa. Ker tako, kot je bilo letos, je lahko tudi naslednje leto in naslednje in naslednje. Dobro in lepo.

Še zdej ne morem verjet, da te ni več