Med poležavanjem na kavču, crkljanjem z Bučko, tepežkanjem Viličnika, branjem Zorrota, zehanjem, gledanjem Beverly Hillsa in čakanjem na Petra je en del mojih aktivnosti naravnost hiperaktiven.
V službi neskončne ure hiperaktivno delam ene osemnajst stvari hkrati in čist vsak večer grem na pump al pa atak. V resnici je crkljanje z Bučko, tepežkanje Viličnika, branje Zorrota, zehanje in čakanje na Petra zlo stlačeno med službo in telovadbo, na kavču sploh več ne poležavam, Beverly Hillsa pa že sto let nism gledala, kar je itak čisti kriminal, ampak tko pač je.
Pump
Pump je še vedno moja numero uno aktivnost. Zdej sm si povečala težo na štangi, tko da se kr fino matram in zmotno prepričanje, da se med pumpanjem men pa že ne dvigne pulz je končno samo še preteklo zmotno prepričanje. Po pumpu sm najboljš utrujena, ne boli me glava in zvečer rade volje zelo kmal zviznem pod kovter brat in nadaljevat s finim spanjem. Zlo rada mam, da mi rastejo mišice, ki so ipak še vedno nekak obložene z raznimi dodatki, ampak dons zjutri sm si rahlo bolj na izi zapela hlače, kar se mi zdi dovolj dobr, da že neki cajta ne jamram nad sivim in pustim in oblačnim in uscanim vremenom.
Atak
Glede pekočih podplatov lahko povem sledečo zgodbo: kot prvo, da ne boste mislili, da nisem upoštevač nasvetov, sem cel prejšnji teden šparala ene umazane štumfe (od pumpa), da jih bom mela za atak. Na žalost pol nism šla nič na atak in po parih dneh so mi umazani štumfi sred dnevne sobe začel it na živce in sm jih dala prat. Tko nisem sprobala nasveta starih tekaških mačkov in mačk, da naj bi človk v umazanih štumfih hodil po svetu popolnoma osvobojen in srečen. Ker torej nisem mela umazanih štumfov, pač pa spet sveže, sm si zato malenkost bolj zategnila vezalke, kar je rezultiralo k rahlemu občasnemu drevenenju polovice podplata, ampak peklo me pa ni. Zdej pa gruntam, kaj je boljš, pa se še nisem čist odločila. Za dons mam pripravljene štumfe od včeri (od pumpa), ko si jih bom oblačila, bom posebi močno mislila na stare mačke, glede tega al pozitivno al negativno pa povem jutr.
Raznorazne tegobe
Tegoba z vratobolom je že skor preteklost. Se mi je že spet pojavila kr močna bolečina, da sm mela dodatne probleme s spanjem, ampak začuda je po pumpu vse minil. Vrat me praktično prav nič več ne boli. Mela sm (mam?) probleme s koleni. To traja že kak mesec, sej ne vem kako to, da vam nisem nič pojamrala, ampak mislm, da je to zato, ker preveč jamranja je tko, kot una stara svakog gosta tri dana dosta. Peter, recimo, me sploh več ne šmirgla, če me kej boli in to me občasno blazno iritira. Kolena, vglavnem… neki cajta me je skrbel, da sem si spet nafutrala svojo hondromalacijo patele in da bom spet na stari dobri invalidni poti, pa sem pol izvedensko ugotovila, da gre za čist drugačne bolečine in probleme. Mogoče so že mal starčevski problemi, ampak recimo iz počepa vstat (kaj jst vem, če v štacuni kej iščem po spodnjih policah) je mala muka. Enkrat me je na pumpu pol ure bolel, pol pa nehal. Če napnem mišice okol kolena, pol me boli, ampak ne vedno. No, kokrkol, tok, da smo vsi seznanjeni.
V tem momentu se ne spomnim nobene druge tegobe.
Zorro
Ful mi je fajn knjiga. Mal mi gre počasnej, ker ne morem tko kot Peter brat celo noč, ampak berem jo z užitkom in napetim pričakovanjem.
Raznorazne reči
Mal sem utrujena od tega, da pustim, da se ljudje pasejo na men in iz mene črpajo energijo, hkrati pa nazaj dobim bolj en klinc. Mal sm utrujena od nenehnega šinfanja, negativizma in izmišljanja sto tisočih motivacijskih izjav, ko bi mogoče bil že čas, da bi tut mene kdo (razen, da se sama) rahlo motiviral. Mal sm utrujena od popizdenega poskušanja bit kontruktivna, dejavna, pozitivna sila, pri tem, da rezultata ni, nenehno ostajamo na štartu in ni odziva, ki bi mi dal vedet, da je moj trud opažen al pa clo uporaben. Zato se bom za en čas zavestno postavila v center univerzuma svoje glave in poskrbela za svojo rit in samo svojo rit in bom vidla kok časa mi bo to ratval. Dolg ne, ampak osvobajajoča je že sama ideja. Na splošno sm pa kr zadovolna.
Jutranja meglica
Kot često počnem, kadar mam zjutri avtobus, sem tut dons vzela v branje Žurnal. Izjemno sta me »razvedrila« dva prispevka, čeprav dons takih »razvedrilnih« kar mrgoli. Namreč, pomislite! da se je litrca brinjevca podražila za polovico. To je nekega bralca posebi močno zaskrbel in je clo fotkal obe ceni (stari in novo) in to je res novica, ki je vredna pol strani. Brinjevc je ipak brinjevc, pa še litrca, prosm lepo. V nekem naslednjem članku pa se je mamica enga študentka razburjala nad nadlegovanjem kelnerjev s strani policistov, ker jim dajo čist prevečkrat za pihat, ko se domov peljejo (ona je temu clo rekla objestnost prometne policije) in da so, pomislimo vendar, njenga fantka spet kaznovali, tokrat zato, ker ni uporabljal varnostnega pasu, čeprav živi samo par sto metrov stran. Skrb te mamice za sina je naravnost nadzemska. Lih tok, kokr je moja skrb za to, da na naših cesta umre čist preveč nedolžnih ljudi zarad raznih objestnežev d(i)rkačev in vinjenih pezdetov (na lojtrici od rahlo do neznosno). Naravnost pike dobim vsakič, ko slišim kej o »represiji« al pa clo »policijski državi«.
Seveda me je pa zlo zaskrbel tut, če bo Obama ponovil alkotest na vižo Clintona, v bistvu so v žurnalu poskrbel kar za preventivni članek in clo analizo, kaj pa če in a je možno, da si bo obama tut pustil povlečt ga… Ta članek je bil tut izrednega pomena za pot do svetlobe.
Tolkle mam za dons, sm kr zadovolna. Sam tole še lohk povem, da čutim, da se bliža dan, ko bom obula svoje tadruge superge in šla laufat. Mam rahel nemir.
)
.
