dnevnik

Največji problem je v tem, da Bučka ne bo šla z nama na morje pojutrišnjem. Zgleda, da ma še neke probleme, težave se občasno še pojavljajo in to je tko grozn. Kr na lepem jo neki zagrabi, pa ne traja dolgo, ampak zagrabi pa jo. In takrat je zlo boga. Hrbtenica, bi rekla. Vglavnem, ne upam jo vlačit dol, že zaradi vožnje, kaj šele kak mraz in veter dol… in bo doma, v varstvu. Pogrešal se bomo, mi trije največji lupčki. Ampak tko bo zanjo še najboljš, bo šla pa naslednjič zraven. To pa za zihr! Vmes bo pa spet prišla nova pošiljka njenih zdravil. Pa daljši dan bo, pa toplej bo, pa bova spet začeli mal več hodit. Počas, kokr dva penziča, ampak tko dobrodejno. Ah, ta moja Bučka. Bučka bučkasta bučkoslavska piškica piškasta. A kaj so te besede? Verjemte, to ni še nč, niste slišal Petra nikol, kok ma šele on enih izrazov za tega cucka. Kokrkol…

Ja, na morje greva v petek. Takoj po službi. Povohat hrvaško klimo, če tut tok smrdi kokr naša tukile. Bohvi, če bova živa in zdrava končala obisk te nesrečne sosedne države. Včasih si mislm, da ni vrag, kako ne bi bli nesrečni, če majo nas za sosede. Včasih se mi zdi… Mislm… Bodmo pošteni… A vi tut tko mislite?

A veste, da cajtngov sploh ne morm več brat? Mimgrede, Dnevnika še nism plačala, tko da ne bi vedla, a ga bojo še vedno pošiljal enkrat, ko ga bom. Trenutna situacija mi je kr všeč, ker jst cajtnga ne mislm več met. Odpovedat ga je pa zgleda preveč zapleteno, tko da… pustmo pr gmah zaenkrat, sej bom plačala. No, vglavnem, kar sm hotla povedat je, da ne morm brat cajtngov, ne maram gledat dnevnika (razen svojga) in poročil, ne morm. Mi gre nekam. Da nism lih totaln tumbe prečekiram novice na netu, to je pa vse. Ne morm… Hrvati, kriza, recesija, regres bo, regresa ne bo, napredovanja bojo, ne bojo, panika, najboljš vsem odvzet pol plače, to bo čudovit izhod iz krize, majke mi. Povejte ljudem, da je v resnici velik hujš kokr zgleda. Res, piarovci, dejte nam povedat, dejte zapret štacune, dejte zapret biznise, mislm res,  dejmo se tele krize lotit tko kt je treba. Dejmo se kr obesit. Če še ni tko hudo, pa še bo, kr povejte nam, kok hudo šele bo. Nikakor ne poskušat mirit ljudstva, treba ga je pripravit na slabo.

A štekaš…

Za popizdit.

Ampak dons pa je bil sonček, kaj? Za malco sva se mu šli z Limetko mal nastavljat. V vsej pomladni evforiji sm dobila občutek, da mam že tok dolge lase, da si lahko nardim čop. Pa sm si šla kupit elastike. Pa sm si nardila čop. Ič. Čopiček, mikro repek. Ampak elastike mam pa take kokr za… kej bolj resnega. Jutr ga bom mela tut, mogoče kej hitrej rastejo lasje, če jih pomalem cel dan cukaš. Jože sicer prav, da nč ne pomaga, da pač raste kokr raste. Šment. Če bi blo treba surova jajca lokat, da bi mi hitrej poganjal… jih ne bi, ampak vseen bi blo osvobajajoče vsaj vedet, da vendarle mamo lahko pod kontrolo tut laske. Ker jst bi rada mela dolge. Zdej sem mela tok let kratke, pa pogrešam čop. Pa to pogrešam, da me skoz lasišče boli od čopa, ampak sej vseen, kok lepih špangic pa elastik bi lohk mela spet. Ja, ja, hočm dolge! No, je pa peter pogruntal tut (med vsemi njegovimi briljantnimi je težko izbirat, ampak tale je kr solidna), da so lasje bolj glupi kokr ostale kocine. Ker če ostale kocine pobriješ začnejo blazno poganjat ampak ne rastejo pa v neskončnost,  lase pa rastejo. In to je zihr neki na tem, ker sej smo že vidl velik ljudi z lasmi do sredine hrbta, nobenga pa s takimi dlakami na kolenu, da bi jih za sabo vleku. Razen, če ste ga vi, jst nisem.

No, na pumpu je blo pa fajn po enem tednu.

Bučka je bila v soboto kr neki bubana. Cel dan je preležala, praktično se ni premaknila, kadar se je, je bla pa tko skrotovičena in poklapana, kot ena huda revčka. Sm že nameravala jo peljat gledat titer za erlihijo, če bi blo treba spet na clinofug. Da groze s hrbtenico ne omenjam, kaj če bi blo treba spet na operacijo?! Matr, niti za čokolado ni prišla fehtat! Tko boge je nisva vidla že neki časa, od takrat ko je bla na tramalu bi rekla. Tok smo že dal z njo skozi, da me je vedno groza pomislit, kaj pa, če je to zdej končno To? Človek res ne ve, kaj bo prinesel naslednji dan. Bo boljš, bo slabš, bo? Ne bom pozabila tiste agonije po njeni zadnji operaciji vezi (v dveh letih je mela ta koza 4 operacije - žice v obeh kolenih, hrbtenico in želodec, vse tvegano do amena zarad njenih ledvic pa erlihije pa to…). Takrat sem se sprašvala, če je to To. Pa je blo boljš.

In zato sm vedno prav prestrašena, kadar se kej zgodi. Sej se redko, ker je punca totalno v formi, ampak zato je blo včeri tok bolj grozno, kr iz nule. Pravilo številka ena je pa, da iz tega ne delaš drame. Ker sva si mal preveč dovolila dramatizirat (sva bla pač prestrašena), se je takoj začela trest in zganjat še hujšo patetiko. Brez tega mi ne bi prišli do sem, kjer smo dons, vam povem. Bučka ni pes za zganjat dramo, čeprav je neverjetno pozitivna po eni strani, ampak po drugi pa tok bolj posrka vso bed karmo.

Kokrkol, skrbelo naju je…

… ampak, Bučka ne bi bla Bučka, če ne bi bla dons zjutri že boljš. Čez dan se je boljšal, zvečer pa…

brez komentarja .

Piška moja.

[Show as slideshow]

Glede na to, da sem planirala čez vikend postat zdrava, mi je kar ratal. Peter me sili pit ogaben sirup iz smrekovih vršičkov in zato skor da ne kašljam več, vsake tok se pa še mal useknem. Ampak nism več bolna. Ker me je pozdravil sobotni sonček in ker sem si kupila prvoligaške tulipane pri Ani. Ker sem tko planirala.

Kurenti

V soboto  sva šla sama dopoldne v mesto, ker Bučka ni bla pri volji. In je bilo polno mesto ljudi (vedno sm fascinirana nad tem, da živim tkorekoč v centru dogajanja, pa nikol ne vem kaj se v centru dogaja) in predvsem je blo polno mesto otrok. Velik jih je blo pridnih, velik pa tut unih ta drugih. Eni so bli luškane maškarce, enim pa tut maškarce niso pomagale. Ampak verjetno ni fajn šinfat tujih otrok, ker nikol ne veš kakšen bo tvoj. To, da je vsakmu staršu njegov najlepši, sm pa že zdavni dojela. Da bom to poleg tega, da sm dojela še razumela, bomo pa še mal počakal. Kokrkol, upam, da moj ne bo… no, sej vseen, pustmo to nehvaležno temo. Vglavnem, blo je velik vrveža in men se nikakor ni šlo vn - iz vrveža. Sva šla do tržnice, pa do Ane pa po tulipančke pa povohat mal po trgu in skoz sva bla pod vtisom, da se bo neki dogajal. Ljudje so stal ob ograji in čakal. In to dolg čakal. Midva sva tut in na sončku je blo prav fajn. Šlo se je za to, da so ble maškare in to smo čakal.

In smo jih dočakal, ker je bil tak plan.

Prvič v življenju so mi bli najbolj všeč kurenti, v bistvu ne vem, če sm jih kdaj sploh tko namenoma gledala. V bistvu sm se jih vedno branila. V bistvu sm se totalno ufurala v neko grozljivo sceno in v bistvu so kurenti zlo strašljive zadeve. Reči. Osebe? Kokrkol. Vedno sm bla pod vtisom, zgleda so nas tko učil?, da maškare ne govorijo. Ne vem, kako to, da maškare zdej govorijo. In so Obame in Bin Ladni in kr neki. In sm se odločila, da so mi najbolj všeč take taprave pustne… hm… zadeve, take s tradicijo pa karakterjem. Ne pa kr neki.

Blo je fajn.

Sm pa velikokrat presenečena nad folkom. Tko, negativno.

Tip z vozičkom

Ker res ne razumem, zakaj se ljudje drenajo z dojenčki v vozičkih po trgu v soboto dopoldne in še na dan pustnega rajanja in so pri tem nestrpni… do gneče. Kot da jim dejstvo, da ma voziček in v njem malega človeka, daje kak odpustek, da je lahko nesramen, nestrpen, glup. Prav en tip mi je blazno stopu na živc, čeprav je v resnici brez veze o tem debatirat, ampak reda radi in kulture radi in pač, mam namazan jezik, a u redu… Z vozičkom se je drgnu med ljudmi na trgu in od zadi zadeval v petra in še koga in (ker sm hodila zraven, sm lahko opazovala in poslušala) ves nestrpen pizdil na “Dej pejt že, no… ” način. Res, ampak res glupo. Sej zdej, če tkole gledam nazaj, zadeva izpade tko nekak, kokr če hočeš narest rezime kakih res hudih sanj, pa ko začneš o njih govorit, ugotoviš, da so čist brezvezne. Tko kokr ta moja zgodbica s tem tipom, ampak kar hočm povedat je, da… daaa… ehm… kokrkol, nekultura pa to.

Jedla sm pa tut

krofe

ki jih jem itak samo za pusta, drugače sploh ne. So mi ful sladki, pa ves si napacan od cukra pa to, ampak za pusta se mi zdi pa kar hudo, če jih ne bi ene par, a ni res. Za pusta mi krofi pašejo.

Sploh tadrug krof na ta dan mi je teknu, ker je bil edina reč (poleg taprvega krofa ta dan), ki sem jo pojedla v celem dnevu španciranja okol. Krof ni bil še nikol bolj slasten, majke mi. In to un krof iz… Bauhausa.

Bauhaus ali šoping po Petrovo

Vedno bolj sva z mislimi na morju. Kaj vse je treba nabavt pa tko. Ker greva dol točno čez 5 dni, peljat stvari. Stvari iz spiska, ki ga mava in gor piše, kaj vse je treba nabavt za na morje. In s tem spiskom sva šla v soboto v bauhaus. Sej najprej sploh nism vedla, da bova šla po spisku, sm mislila, da bova kr tko mal gledala, kaj bi mogoče mel, sej veste, mal kake barve bomo namešal pa mal kake ploščice bomo položil pa mal kr tko. A ne ne ne, s Petrom v Bauhausu ni šale. Po eni uri bluzenja (v resnici sva bla eno uro verjetno na enem samem oddelku, pr mašinah) on prav, da naj že enkrat dam un spisek ven, da vidva, kaj je treba vse kupit. Hm, po eni uri? Jst pa že lačna, zdolgočasena in utrujena.

Pa šele fleksarco sva mela v vozu, pa še to sm jst našla uno v akciji (vpliv kupoholičarke al sam izjemen občutek?). Neverjetno, ampak Peter lahko ure in ure bul v par artiklov (recimo v svedre, šraufe, ključavnice, fleksarce, sej ni važn) in jih primerja in grunta in se odloča in planira in projektira in… joooooj, za znoret je, za znoret. Pa najprej mi je blo na tistem oddelku z mašinami še fajn, ker sem lahko mal špegala tja proti barvam in si predstavljala, kako bova kmal prišla do barv in bova izbirala barve za polkna pa postle pa omare. Ampak to se je vleeekloooo, ko sva mela končno fleksarco, je blo treba pogruntat še kere une… hm… une nastavke no, je treba kupit. In zdej, jeba, kaj bo največ rabu? Beton, keramika, kovina, les…? Majo take pa take pa take. Pa je šlo še pol ure.

In tko naprej, da svedrov ne omenjam. Sm pa tut jst trikrat prišla na svoj račun. Prvič pri barvah, ker sva izbrala eno blazno lepo modro, k jo bova sprobala na enem spodnjem oknu. Drugič pri ploščicah, ker sm se instantno zaljubila v ene mozaične modre in bele božanske ploščice, ki sem jih v sanjah vidla položene okol hiše. Peter je seveda reku, da niso praktične, ampak pustmo to. In tretjič ko sem po treh urah in pol dobila dvoje narcise pa še ene čebulce. Pa krof. Vglavnem, jst sm bla totalno izmozgana, medtem ko bi petrček lahko še naslednje tri ure pa pol stikal za frdamanimi šraufi. In prisežem, da jst nisem taka, kadar mam srečo pa nakupujem za oblečt. Peter prav, da sm dostkrat zaletava in nepremišljena. Jst pa pravm, da je smotan.

Knjiga

Aha, v soboto sm brala do treh ponoč. Me je na vsak način preveč matral, kako bo to zmedeno ženšče od Beki rešilo poročno zmedo. In sm prebrala celo tretjo kupoholičarko. In bom zdej brala četrto. V tej poročni kupoholičarki me blazno mot to, da je Luk tak mamin sinček, ampak o tem se ne sme govort, ker zgleda je ta problem kr dost internacionalen, in drugo, kako se babe vtikajo v poroke drugih. To me je grozno iritiral pri tej knjigi, je pa vseen fajn, ker mi ni treba prav nič velik razmišljat zraven. Se mi še vedno ne lup, namreč.

Rože na hodniku

Ja, to je pa še ena stvar od današnje nedelje… Sm pospravila hodnik, stare rože pometala v smeti, spraznila lonce in se tkorekoč poslovila od rož na tem hodniku. Verjetno je zdej že golo dejstvo, da jih tu ne bom več mela, ker ne bomo več dolgo tu. Neki loncev bom peljala na morje, ene par jih bom preselila. Razmontirala sem tut klopco, ki gre ravno tko na morje. Ah. Obožujem to stanovanje, ampak počas bo treba it. Novih dogodivščinam naproti. Včasih je treba za prihodnost narest tut kaj neudobnega. In zato na tem hodniku verjetno ne bom mela več rož.

Bojo pa zato kje drugje.

To so pa te knjige, k glavni junak na konc ne umre. Sej to sem že pravla, da me moti, če glavni junak na konc ne umre in živi naprej, knjige je pa konc in človk nemo obsedi pred neznanim in ga grize, kaj vse se bo še zgodil, jst pa ne bom vedla, ker klinčev pisatelj ni na konc pokončal glavnega junaka.

Zato sem včeri prebrala celo drugo kupoholičarko in začela brat tretjo. Hvala bogu za 5 knjig, sam… ok, ne bom lih rekla, da upam, da Beki na konc umre, ker to res ne bi blo posebi lepo od mene, niti si tega ne želim, no, upam pa vsaj, da se bom po petih knjigah babe že ornk naveličala in bom vesela, da se je odkrižam. Tko. Recimo, da je to kokr ena velika debela knjiga, pa sej ponavad rada posežem po kaki bolano debeli knjigi. Ta je sam raztrančirana v več enot, ne? Sej se ne bom naveličala nekje vmes, al pa kej tazga, ne? Al bom… Ker naravnost sovražim, ko se morm pol s knjigo matrat naprej. Do zdej mi odlaganje na pol prebranih knjig ne gre prav dobr od rok. Razen Mali otok sm pa res odložila in še vedno ga mam na nočni omarci in še vedno se mu vsak večer s krivdo na duši mal opravičim. Bogi otok, v resnici nimam pojma kaj se mi je tok zameru, ker knjiga je res čist okej. Kokrkol, ne lup se mi brat prav nič intelektualnega, ker na plaži sred poletja pa res ne mislim brat čist nič posebi intelektualnega.

Sam da nism na plaži, smrk. In sam da ni poletje. Uzuni je mrzlo, frdaman sneg je še vedno vse naokol in jst sm bolna doma. Zdej že izkašljujem kokr en kadilski ata pa nos se mi baše. Ne vem, če smo nardil kak bistven napredek k ozdravitvi, razen da me sapnik ne peče več tok.

Je pa pred vrati vikend, ki bo zazihr pripomogel k celokupni izboljšavi vsega, kar paše pod zdravje. Sonček bo stopil to neznosno ledeno šajbo, ki jo mamo na dvorišču pred glavnim vhodom. Ker očitno se tega nihče drug v bajti ne bo postopil narest. Mislm, jst res ne vem, ampak folk je tko… tko… tko fakof, res. Če midva ne nardiva, ne nardi noben. In bojo raj padal in se lomil in jokal, kokr da bi enkrat en kej naredu. No, jst ne bom, ker sm na bolniški, Petra ni, vsem ostalim se pa zgleda zdi zamal, al kaj. Oziroma, pardon, so zaposleni. Nimajo časa, majo pomembne službe. Al pa smatrajo, da so v hiši že zdavni odslužil svoje in zdej naj pa še kdo drug kej  nardi . Kokrkol, jutr bo ful hud dan, zihr. In jutr si bom kupla novo rundo tulipanov.

Pa tut če… karkol.

P.S. A ste opazil, da nism niti enkrat Bučke omenila? Pa sm hotla, sam sm pozabila. Ta cucek namreč cel teden ni hotu pri men spat, kar čist zamerim. Sam povem.

V bistvu… v bistvu… zakaj se reče, da sm pofočkana? A ni tko, da se pofočka človk sam od sebe, laufa na vse pretege v polnem šprintu, pa še iz nizkega štarta izza kakšnega vogala al pa grmovja al pa avta in dirka dirka dirka… in reče… ne vem kaj, en dva tri al pa kej tazga, vglavnem pofočka se. Aja, že vem kaj reče! Zapik! A ne? To je pravzaprav ena od redkih socialnih igric, v katere sem se v mladih letih še dala vplest s sovrstniki. Pa da ni blo psov okol. Ja, zapik je bil. Tko si se pofočku.

Tko, zdej sm si to razjasnila in zdej se lahko pofočkam še tkole, na povabilo Alje. Šesta mapa, šesta slika torej. Hja, morm priznat, da sm mal dlje kombinirala. Ker kadarkol sm odprla kako šesto mapo in šesto sliko, je bil kak cucek. Al pa pujs. Maček. Al pa dva goloba, ki sta ratala zgleda pri nekem probavanju zooma in si moral debelo bulit, da si ju opazu na fotki. Na srečo je teh diskov pr nas ene par in na enmu sm srečala eno, edina človeška, pa da še ni bla objavljena…

.
.
.
.
… sm mislila, preverila in drek, je že bla objavljena.

Šitk, to je težje, kokr zgleda… Prisežem, da delam vse na 6; šesta mapa, šesta fotka, šesta mapa od uzadi, šesta mapa v določenem letu, šesta mapa po abecedi… pa… pa… Grrr. No, ampak morm pa priznat, da se je pa kar zanimiv tkole mal nenapovedano polejlat skozi preteklost po fotkah (karkol že pomen da se polejlaš ). Ob enih mam prav nadzemske občutke. Matr, tale igrica je pa fajn… česa vsega človk ne najde tkole. No, ena je pa vendarle uspela. Šesta je in tut v šesti mapi, šesti v letu 2007 od uzadi. Sej šteje, ne? In čist nobene žvali ni gor.

To je blo v Nici, aprila 2007, ko sem se prijavljala na svojo čist čist prvo uradno tekaško prireditev, na ceeeele 3 kilometre.

Škoda, da ni blo kake boljše. Kake z… Bučko recimo.

No, kokrkol, pa sm se pofočkala! In iz tega mi je clo ratal narest celo reč.

Drugač bi pa rada povedala še to, da dons s petrčkom praznujeva deseto obletnico in prvo obletnico od zaroke. Tko mal bolj na daleč, pa sej jutr pride stric domov.

Končno.

Za petrčka ena podmizna .

Priznam, da še vedno prav grdo in neoriginalno kašljam. Priznam tut, da ni dost boljš, priznam pa tut, da mi sneg zuni ni nč všeč in pa še to priznam, da sm dons prebrala prvo kupoholičarko. Priznam, da bom zdej šla brat drugo kupoholičarko, ker sm se, priznam, mal navezala na našo Beki.

Ne priznam, da se v dogodivščinah Beki večkrat najdem, priznam pa, da se včasih najdem. Priznam, da mi je včasih za umret grozn, kadar se posebi vživim v katero od tahudih kozlarij, ki jih je baba ušpičila. Priznam, da nism zihr a mi je simpatična al mi je totalno glupa. Priznam pa tut, da ji vendarle privoščim, da ji kej rata.

In priznam, mal sm se zamislila o vsem, o tej nenasitni želji po kupovanju, po cunjah, ki jih nujno in pod obvezno rabim. Večkrat. Včasih tut na dan. Pa priznam, da tut sama rada mal zamižim ob kaki položnici pa si rečem, bo že. Pol že kako rešim zadevo. Priznam, ajde. Ampak, priznejte, Beki res pretirava, Beki je hudo odvisna. In priznam, da mi na momente zadeva ni čist nč smešna.

V bistvu mi je blo v tej prvi knjigi najbolj zabavno videt kako se človk z lahkoto zapleza s kako manjšo lažjo v kako hudo strmo steno. Ni me tok impresioniral seznam nakupov, ta del mi je kr mal strašljiv (in ne, srček, to definitivno ne pomen, da se je težko pogledat v ogledalo, ker jst pač res nism odvisna od šopingiranja), ampak še kako je res, da se ne splača lagat.  Prej al slej ga boš naj…, je pa res, da obstaja eno morje bleferjev, ki se ne bi strinjal z mano. Uf, kok ne maram bleferjev.

Hec. Oba s petrom sva bolj tko tko kar se tiče financ. Osebnih financ, seveda. Oba mava razne eskapade v nakupovalne sfere, on tehniko, jst pa… no, pač, kej druzga. Včasih v najmanj primernih trenutkih. Ko sva najbolj brez dnarja se najde neki, kar je zlo ugodno in nujno rabva. Je pa med nama ena velka razlika. Peter praktično skoz jamra zarad dnarja, jst pa zlo redko. V bistvu nikol. Ker, kaj… itak ga nikol nimava, pa še vedno si vse privoščiva pa še vedno nekak splezava iz dreka in dolgov in tko. Zato pač še vedno nimava kakih bajnih prihrankov, ampak še noben od moje familje jih nikol ni mel, zakaj bi jih pol mela jst. A pomaga jamrat, če pol nč ne nardiš, da bi blo drugač? Ne. A je fajn jamrat? Ne, sam še bolj v riti se počutiš. In čist nč ni drugač, ker boš še vedno v najmanj primernem trenutku nabavu… že kej, kar blazno nujno rabiš. Ergo? Zakaj hudiča pol jamrat, pravm jst. Če nimam kadar jamram in če nimam, kadar ne jamram, pol raj izberem, da ne jamram . Sej je sam dnar. Za stanovanje mava tak kredit, da ga kdo še izrečt ne bi upal, kaj šele, da bi z njim živel, pa kaj pol. Pač nisva dobila od koga stanovanja. In znava to zato tut mal bolj cenit, hkrati se nama pa enormen kredit ne zdi nč tazga, da bi moral jokcat zraven. Najhuj se mi zdi, ko mi kdo joka kak kredit da ma, živi pa v stanovanju, ki ga je dobil od babice.

Vglavnem, dnar, ah ja… Glavn, da mava službi in to kr dobri, bi rekla. Nč nama ni hudga. Bi pa mela kak tolar več (kokr unih 1000, ki se še valjajo na eni polici, pa jih nisva nesla v Banko zamenjat).

Vglavnem.

Medtem, ko že cel teden samevam in (tko kot peter) treniram črnogorščino (in iskreno upam, da po petih knjigah v tem jeziku, če jih bom pet seveda zdržala, in po petrovih delovnih akcijah tam dol, ne bo obema začel vlečt na črnogorsk), kašljam. In dons sm tut ugotovila, da se ta cev, ki pelje v pljuča in me peče in je nikol ne morm definirat, ker si ne zapomnim, no, da je ta cev sapnik. Sapnik. Sap-nik.

Sm bla dons pri zdravnici, spet je ena druga mimgrede, pa je rekla, da prebolevam virozo in da naj si dam uno eno znamenje odstranit, ker ni fajn. A veste, uno, k je sam lepotno. Je sicer res da sam lepotno, ampak a veš, če ga pa predolg drkaš, pa lahko kej rata. Zdej pa jst ne razumem, do kje se še šteje, da je neki lepotno? Vglavnem, sm rekla, da bom, sej sm itak mislila to narest.

Sam še ne vem kdaj.

P.S. Z veseljem priznam, da je vseh 5 knjig kupil Peter.

Ah, posebi originalna pa res nisem. V času, ko cela služba kreha in kiha in smrka, se zgodi tut meni. Mogoče sicer, da se ne bi, če ne bi cela služba krehala in kihala in smrkala okol mene in bi bla lepo doma, kot se šika za zbolel narod. Ne, treba rinit v službo, krehat in kihat in smrkat, prijemat skupne kljuke, papirje, uporabljat isti prostor in jamrat, kako bolni da so. Heroji. Kot da bo kdo dobil kako nagrado, če bo bolan hodil v službo. Kot da bo kdo to posebi cenil, kot da boš dobil kako izredno priznanje, javno pohvalo, po zvočniku. Kot da, ane. Jst že neki cajta na to nič velik ne dam in če kašljam tko, kokr kašljam trenutno, je edina pametna, da ostanem doma. Pazim nase in nenazadnje na druge, ki so mogoče ta moment še zdravi. Pa tut, ne vem no, men bi blo nerodn na smrt kašljat med ljudmi in tega, razen enkrat (lih v času SARSA, ko sm na smrt zbolela v Bruslju in tiste ure brezplodnega čakanja na letališču kašljala in pljuvala kri kot en težek sars pacient) ne prakticiram. Ampak takrat je blo pa res hudo (pa smešn tut, hehe, kako so me gledal na letališču, za crknt smešn!).  Sm mislila, da me bo pobral, dobesedno. In tista idiotska bruseljska nenasitna želja po klimi, matr jim, pa kaj majo s to klimo?? Kot da jim ne piha dovolj tapravega vetra, ne, oni morjo tut povsod in vedno nažigat to svinarijo. Tam me vedno zebe, vedno mi piha za vrat, na glavo, v noge. No, kokrkol. Kar hočem povedat je to, da bolni ljudje nimajo kej velik za iskat v službi. Tisti krehajoči pa še manj. In pozabmo že enkrat na ideje, da nas bojo mel šefi še raje, če bomo izkazoval tako srčnost in bolni hodil delat. Pozabmo.

No, in zato sm torej jst že dva dni doma, na bolniški. Sm čutila grlo pa tist podaljšek dol v pljuča že v soboto, pa se je mal poslabšal. Ponoč mam skoz neke čudne sanje, da ne morem požirat al pa da kašljam. Bolj ko kašljam, bolj me peče in težje kašljam, in tko naprej. Ampak kašljanje sm še vedno preživela. In je blo enkrat tut hujš, joj, kako je blo hado.

Vglavnem.

Slabo je to, da ta teden odpade telovadba. Pa tko sm se je veselila. Tko zlo . Dobr je pa to, da lahko gledam Beverly Hills .

Vidte, vedno je tut neki dobrga pr vsej stvari. Prašte Bučko.

Preživeli smo petek 13, soboto 14 in začuda tut nedeljo 15. Slednja sicer ne paše čist v kontekst nabora znamenitih datumov, preživeli smo jo pa vendarle zmagoslavno. In če mi petek 13 prikliče v spomin enga ubrisanca z masko, mi sobota 14 (pa še februar) prikliče enga petrčka pred desetimi leti, ko mi je na eni žurki neki začel težit. Deset let nazaj pa deset kil nazaj pa deset milijonov las nazaj pa… čista desetka. Ampak res. No, pa pustmo to. Za letošnje valentinčkovo je peter reku, da sm itak pričakovala, da bom kej dobila in zato se je odloču, da me bo presenetil in mi ni dal nič, ker mam rada presenečenja. To štorijo je povedu tko pazljivo, mal je mel ušesa nazaj ob glavi poležena, pa tak mal prismuknjen najstniški nasmešek mu je igral na faci, mal kokr Veš, sm pudabu… pa nism bla seveda nč jezna . Koko le, ko smo se pa vračal vsi sončni najprej iz lublanskega sprehoda pol pa še z morja (mam pa nove 4 primule pa eno božansko orhidejo, to pa me je petrček presenetil pred par dnevi).

Ja, smo bli mal na morju to soboto.  Vam ne bi priporočala. Tist smrad po svežem, pa mraz, veter, nemogoče sonce, ki najeda, pa galebi se derejo pa serjejo dol pa tko… nemogoče je uživat, vam povem. Ne hodit. Pa galebi vam lahko glavo odtrgajo, tko kot jo golobčkom v Benetkah. Sm gledala eno oddajo, jim odlimajo glavo dol z vratu, sam štrcelj ostane, res. To morš bit res blazno pogumen, da greš tja, tko pogumen kokr mala Bučka recimo. Vas pa ni velik takih.

[Show as slideshow]

Je blo pa res mrzlo in mene dons daje (no, me je že včeri mal)  grlo pa nos. Oboje me peče, kiham, pa grlo se mi imobilizoruje, a veš un, ko vedno težje požiraš. No, tist mam. To mi gre mal na živce.

Bučka je bla v soboto zlo utrujena, ker je bla poleg morskega špancira tut na jutranjem lublanskem. Joj, kok je blo bedno spet. Kaki moroni to hodjo na trg v soboto zjutri, pa kok ene grde pisane zelenjave pa smrdečih domačih jabuk, pa spet ta sonce frdaman. Matr, pa prav nagravžne rože majo. Ene blazno grde tulipane sm si kupila. Res spet ne morm priporočit, pejte raj kam drugam, res. Evo, a niso bedni, no…

Moji valentinčkovi tupilančki.

Fajn.